Jedro

Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan.

Ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca R.M. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je s sklepom zunajobravnavanega senata I Ks 7732/2021 z dne 14. 7. 2021 pod točko I. izreklo krajevno nepristojno za sojenje v kazenski zadevi II K 7732/2021, pod točko II. sklepa pa je obravnavano kazensko zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču na Ptuju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper tak sklep je pooblaščenec zasebnega tožilca vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da je v konkretni kazenski zadevi krajevno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav drži, da v opisu kaznivih dejanj, ki se z zasebno tožbo očitajo obdolženki, ni naveden kraj njihove storitve, pa je odločitev zunajobravnavanega senata sodišča prve stopnje, da Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi 29. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni krajevno pristojno za obravnavo predmetne kazenske zadeve, preuranjena. Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan.1 To v obravnavani zadevi ni primer, saj iz podatkov spisa izhaja ravno nasprotno. V obrazložitvi zasebne tožbe je namreč jasno navedeno, kje (in tudi kdaj) naj bi se zasebni tožilec seznanil z vsebino spornih sporočil. Res je, da obrazložitev ne more nadomestiti opisa kaznivega dejanja, vendar pritožnik v zvezi s tem pravilno navaja, da bi predsednica razpravljajočega senata morala zato zasebnega tožilca pozvati na dopolnitev vloge oziroma zasebne tožbe, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Namreč, ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe. Namesto tega je zunajobravnavanemu senatu sodišča prve stopnje podala predlog, da se sodišče na podlagi 29. člena ZKP izreče za krajevno nepristojno in zadeva odstopi v reševanje drugemu sodišču. Ker je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje njenemu predlogu z izpodbijanim sklepom v celoti ugodil, ga pritožnik upravičeno graja, saj so bile s takim postopanjem prvostopenjskega sodišča bistveno kršene določbe kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

5. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ter glede na zakonsko določene posledice iz prvega odstavka 392. člena ZKP, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Prim.: Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 72.