Jedro

Tožnici nista upravičeni do povračila stroškov disciplinskega postopka, saj jih s tožbo nista vtoževali, čeprav predstavljajo škodo, nastalo pred sodnim postopkom. Po končanem sodnem postopku teh stroškov ni mogoče priglasiti kot stroške pravdnega postopka v smislu 151. člena ZPP, ker niso nastali med postopkom pred sodiščem ali zaradi njega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 7. točki izreka spremeni tako, da se znesek 344.418,00 SIT zniža na znesek 190.745,00 SIT in znesek 315.027,00 SIT na znesek 137.694,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenima zahtevkoma obeh tožnic tako, da je razveljavilo sklepe direktorja in disciplinske komisije tožene stranke in sklepa generalnega direktorja in odbora za varstvo pravic o razporeditvi tožnic na drugo delovno mesto kot so razvidni iz izreka sodbe v 1., 2., 3. in 5. točki. Tožnici N. D. pa je prisodilo razliko med prejeto plačo za čas od 1.3. do 22.5.1995 v znesku 18.218,50 SIT. Tožena stranka je dolžna tožnici N. D. plačati plačo za čas od 22.5. do 30.5.1996 v znesku 62.586,00 SIT oziroma neto 45.686,00 SIT. Tožena stranka je dolžna tožnici M. G. plačati stroške postopka v višini 241.501,50 SIT in D. N. v višini 244.295,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvržbe. Sodišče je ugodilo zahtevkoma, ker je ugotovilo, da je začetek disciplinskega postopka zoper tožnici zastaral po 67. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in so zato v posledici tega izpodbijani sklepi tožene stranke nezakoniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodiše ponovno zmotno sprejelo stališče, da je disciplinski postopek zoper tožnici zastaral, ker je tožena stranka na obravnavi dne 29.10.1998 navedla, da sta prenehali z delom v prodajalni dne 31.7.1994. Pri tem je sodišče prezrlo, da iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnici še delali v prodajalni še 31.8.1994 ter zato s 27.2.1995, ko je bila vložena zahteva za uvedbo postopka zoper tožnici, še ni nastopilo zastaranje uvedbe postopka po 67. členu ZTPDR. Poleg tega tožena stranka izpodbija 7. točko izreka predmetne sodbe, ker je sodišče tožnicama v nasprotju s sodno prakso prisodilo tudi stroške zastopanja v disciplinskem postopku, čeprav je bil ta uveden po krivdi tožnic.

Pritožba je delno utemeljena in sicer le glede prisojenih stroškov postopka v predsodnem postopku.

V zvezi z izpodbijano sodbo od 1. do 6. točke izreka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato v tem obsegu soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da uvedba disciplinskega postopka ni zastarala pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb tožene stranke na obravnavi dne 29.10.1998 in podatkov tožene stanke o pregledu blagajniškega poslovanja v njeni prodajalni v Ljubljani v času od 20.4. do vključno 21.6.1994 (v prilogi pod B 15) utemeljeno ugotovilo, da v času po 21.6.1994 oziroma po 31.7.1994 ni izkazan primanjkljaj in da zato ni dokazano, da bi tožnici po tem datumu storili očitano kršitev delovne obveznosti. Glede na navedeno je z dnem vložitve zahteve za uvedbo postopka 27.2.1995 že tudi potekel šestmesečni rok iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe v izreku od 1. do 6. točke ter pritožbeno sodišče soglaša z navedenim, kakor tudi v zvezi s temi navedenimi razlogi. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo od 1. do 6. točke izreka.

Pritožba je delno utemeljena glede prisojenih stroškov postopka tožnic za zastopanje v postopku pred organi tožene stranke. Pravilno opozarja pritožba, da tožnici nista upravičeni do povračila teh stroškov, saj jih nista vtoževali s predmetno tožbo, čeprav so predstavljali za tožnici škodo, ki sta jo utrpeli pred sodnim postopkom. Teh stroškov ni mogoče priglasiti po končanem sodnem postopku kot stroške pravdnega postopka v smislu 151. člena ZPP, ker niso nastali med postopkom pred sodiščem ali zaradi njega. Sodišče prve stopje je zato neutemeljno prisodilo tožnicama stroške za zastopanje po pooblaščencu v postopku pri toženi stranki in zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter znižalo prisojene stroške pravdnega postopka na prvi stopnji. Za tožnico M. G. je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka za 1.410 točk in za kilometrino v znesku 2.662,00 SIT, kar znese skupaj z 19 % DDV 153.673,00 SIT, za tožnico D. N. pa je znižalo za 1.630 točk in za 1.760,00 SIT kilometrine, kar znese skupaj z 19 % DDV 177.333,00 SIT. Glede na to znašajo prisojeni stroški postopka, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožnici M. G. 190.754,00 SIT in tožnici D. N. 137.694,00 SIT. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v 7. točki izreka tako, da je znižalo znesek prisojenih stroškov postopka za tožnico M. G. iz 344.418,00 SIT na 190.745,00 SIT in za tožnico D. N. iz 315.027,00 SIT na znesek 137.694,00 SIT (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.