Jedro

Dokončni obračun med strankama gradbene pogodbe ima naravo pogodbe o poravnavi in se naročnik del plačilu z njim določenega zneska ne more upreti z ugovorom, da glede na osnovno pogodbo tega ni dolžan plačati, izvajalec pa ne more zahtevati plačila večjega zneska (razen če je izrecno dogovorjeno, da določene obveznosti z dokončnim obračunom niso zajete). Klavzula v pogodbi, da obveznost plačila naročnika zapade "v 8 dneh po prejemu nakazila s strani investitorja" ne pomeni, da je izvajalec prevzel riziko neplačila investitorja naročniku niti da je s tem zapadlost odložena za nedoločen čas, ampak le odložitev plačila upoštevaje normalen tek stvari.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (4. točka izreka odločbe) potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopna odločba o pravdnih stroških (6. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 74.405,70 SIT nadomesti z zneskom 99.206,00 SIT.

3. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (5. točka izreka odločbe) in v nespremenjenem delu odločba o pravdnih stroških (6. točka izreka odločbe) potrdi.

4. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki za opravljena obrtniška dela na objektu na Krku 902.536,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1991 do plačila (4. točka izreka odločbe). Višji tožbeni zahtevek, to je na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od navedene glavnice za čas od 18.10.1990 do 11.2.1991 ter na povrnitev neupravičeno zadržanega rabata (od vrednosti opravljenih več del) v znesku 575.246,50 SIT z zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (5. točka izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 74.405,70 SIT (6. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili. Očitno vsaka napada sodbo v tistem delu, s katerim v pravdni ni uspela, tožeča stranka pa izrecno tudi v odločbi o pravdnih stroških.

Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej je razložila, koliko plačila za opravljena dela še ni prejela od investitorja in v čem je dejansko stanje v prvostopni sodbi glede tega napačno ugotovljeno, zaradi česar je napačno odločeno, da ni utemeljen njen ugovor, da vtoževane obveznosti ni dolžna plačati, ker jo mora po pogodbi plačati šele v 8 dneh po prejemu plačila od investitorja. Ob tem je pripomnila, da je tožeča stranka od nje pred sodiščem (v zadevi II Pg 382/90) že uveljavljala zahtevek na plačilo razlike v ceni, ki pa je bil pravnomočno zavrnjen. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ugovor tožene stranke, da glede na pogodbena določila ni dolžna tožeči stranki vrniti preveč zaračunanega komercialnega popusta v višini 180.057,45 SIT. Trdi, da je storila vse, da bi od investitorja izterjala plačilo za opravljena dela in je očitek, da pri tem ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, neutemeljen. Opozarja tudi na to, da je tožeča stranka z vlogo z dne 8.10.1993 tožbeni zahtevek spremenila. V vlogi z dne 4.2.1994 pa je nato izjavila, da vztraja pri zahtevku na plačilo 1.234.532,70 SIT s pp in 575.246,50 SIT s pp, kar pa ne predstavlja spremembe tožbe in bi moralo sodišče odločiti o zahtevku iz vloge z dne 8.10.1993. Tudi tožeča stranka se je pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala spremembo ali razveljavitev napadenega dela sodbe. Navedla je, da je po pogodbenih določbah obveznost tožene stranke zapadla dne 18.10.1990, to je po 18 dneh od potrditve končne situacije s strani investitorja (1.10.1990). Zanjo ni sporno, da so bila več dela v zatrjevani vrednosti opravljena, tožena stranka pa si je neupravičeno od vrednosti teh del pridržala 10% rabata. Pri odločitvi o pravdnih stroških ji je sodišče po odvetniški tarifi za vlogo z dne 4.2.1994 priznalo 270 točk namesto zahtevanih 330 točk, za naroke, na katerih so se obravnavala le procesna vprašanja, pa namesto po 25% od tarifne številke 14 le po 10 točk. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Na pritožbo tožene stranke je tožeča odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi z njo izpodbijano sodbo.

Pritožbi strank zoper sodbo o zahtevkih za plačilo glavnice in zamudnih obresti nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je razpravljalo in odločilo o tistem tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka nazadnje postavila. Pri tem je tožeča stranka v vlogi z dne 4.2.1994 dovolj jasno navedla, da vztraja pri zahtevkih na plačilo 1.234.532,70 SIT s pripadki (kar je isti znesek, kot ga je v tej pravdi zahtevala že od vsega začetka, od njega pa tudi zakonite zamudne obresti od 17.9.1991 do plačila) in 575.246,50 SIT s pripadki (kar je isti znesek, kot ga je zahtevala z razširitvijo tožbenega zahtevka v vlogi z dne 8.10.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1990 do plačila). V vlogi z dne 4.2.1994 torej gre za spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje tudi dovolilo.

Na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, in predloženih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta stranki dne 25.1.1991 napravili dokončni obračun za dela, opravljena na spornem objektu in da sta z dokončnim obračunom obe stranki soglašali. S takim dokončnim obračunom pa stranki gradbene pogodbe dokončno razpravita razmerja in določita izvršitev medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe (glej 116. posebno gradbeno uzanco) in so z njo zajeta vsa dela, izvedena po pogodbi (primerjaj 118. posebno gradbeno uzanco). Dokončni obračuna ima tako naravo pogodbe o poravnavi po 1089. členu ZOR. To pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za dela na objektu, za katera je bil sklenjen dokončni obračun, toliko, kot je z njim določeno. Tožeča stranka ne more terjati več (če si česa takega ob dokončnem obračunu ni pridržala, kar v obravnavanem primeru ni izkazano), tožena pa se plačilu na podlagi veljavnega dokončnega obračuna ne more uspešno upirati. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 575.246,50 SIT, to je potrditvah tožeče stranke znesek neupravičeno zadržanega rabata, ker ta znesek ni bil vsebovan v dokončnem obračunu, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi si pravico do uveljavljanja tega zahtevka ob dokončnem obračunu pridržala.

Sodišče prve stopnje je glede na višino obveznosti po dokončnem obračunu in nesporno opravljena plačila pravilno ugotovilo, da znaša dolg tožene stranke do tožeče še 902.536,90 SIT. Terjatev na vrnitev neutemeljeno zaračunanega komercialnega popusta v znesku 180.057,45 SIT sta pravdni stranki nedvomno vključili v dokončni obračun, zato ni več pomembno, ali si je ta znesek glede na osnovno pogodbo tožena stranka zadržala utemeljeno ali ne. Z dokončnim obračunom se jo je zavezala plačati. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tega zahtevka in neutemeljenosti toženkinega ugovora v zvezi z njim ni obrazložilo po osnovni pogodbi, s tem ni izpustilo iz obrazložitve sodbe razlogov o odločilnih dejstvih. Zato ne drži trditev v pritožbi tožene stranke, da sodbe prve stopnje v tem delu ni moč preizkusiti.

Navedba tožene stranke v pritožbi, da je tožeča stranka v pravdi pod opr. št. II Pg 382/90 že brez uspeha vtoževala plačilo razlike v ceni, kar ponovno zahteva v tej pravdi, tudi ni utemeljena.

Postavljena je povsem splošno, brez navedbe kakšnih konkretnih dejstev. Polega tega ni verjetna že zato, ker je bila navedena pravda glede na opravilno številko očitno začeta že precej v začetku leta 1990, dokončni obračun pa sta pravdni stranki napravili 25.1.1991. Pravda torej ni mogla teči o zahtevkih iz dokončnega obračuna. O tem se je pritožbeno sodišče vseeno tudi prepričalo in ugotovilo, da je v navedeni pravdi tožeča stranka zahtevala plačilo obračunanih zamudnih obresti od prepozno plačanih razlik v ceni po eni od začasnih situacij. To pomeni, da identitete zahtevkov v teh dveh pravdah ni.

Glede zapadlosti plačila zneska 902.536,90 SIT pritožbeno sodišče meni, da (tudi sicer nejasne) določbe v 4. členu pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (na formularju tožene stranke) ni mogoče razumeti tako, da je tožeča stranka z njo prevzela riziko, da ji tožena stranka ni dolžna plačati opravljenih del, če investitor njej ne bi plačal svojih obveznosti. Razumeti jo je mogoče samo tako, da terjatev tožeče stranke ob normalnem teku stvari ne zapade pred prejemom plačila s strani investitorja, ne pa, da je obveznost tožene stranke odložena za nedoločen čas, lahko tudi za več let. Poleg tega pa je že ob primerjavi višine terjatve (v HRD), ki je bila toženi stranki priznana v stečajnem postopku zoper investitorja (in ne glede na očitke tožene stranke v pritožbi o nepravilni ugotovitvi, kaj ji je investitor plačal, česa pa ne) in višine tožbenega zahtevka jasno, da toženi stranki investitor ni plačal le zelo majhnega dela svoje obveznosti, kar je še dodatni razlog, da tega neplačila ni mogoče upoštevati kot razlog za odklonitev plačila tožene stranke tožeči. Pri vsem tem namreč sploh ni sporno, da je tožeča stranka vsa dela na objektu dokončno izvršila. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke po dokončnem obračunu zapadla v plačilo ne glede na to, da investitor toženi stranki še ni plačal popolnoma vseh obveznosti. Zaradi tega za rešitev tega vprašanja tudi ni pomembna ocena, ali je tožena stranka pri izterjavi terjatve od investitorja ravnala dovolj skrbno ali ne.

Do zapadlosti terjatve pa ni prišlo že 18.10.1990, kot trdi tožeča stranka. Za ugotovitev zapadlosti namreč ni pomemben dan, ko naj bi bila med toženo stranko in investitorjem potrjena končna situacija (1.10.1990). Pravdni stranki sta imeli za dela na objektu svojo pogodbo in na podlagi določb 4. člena te pogodbe je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je terjatev zapadla v plačilo v 15 dneh po potrditvi dokončnega obračuna. Zato je tožeči stranki pravilno prisodilo zamudne obresti šele od 12.2.1991 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da glede sodbe o glavnem zahtevku in obrestih ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbi obeh strank v tem delu kot neutemeljeni zavrnilo napadeno sodbo v 4. in 5. točki izreka prvostopne odločbe potrdilo.

Pač pa je delno utemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločbo o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov po odvetniški tarifi glede na uspeh tožeče stranke v pravdi kot podlago za izračun stroškov pravilno vzelo znesek 902.536,90 SIT. Zato je tožeči stranki za vlogo z dne 4.2.1994 pravilno odmerilo samo 270 točk (po tar. št. 15/2 Tarife o odvetniških storitvah 75% od 360 točk glede na vrednost spora 14.557 točk po vrednosti točke 62,00 SIT).

Pač pa bi moralo res sodišče tožeči stranki za udeležbo njenega pooblaščenca na narokih, na katerih so se obravnavala le procesna vprašanja, po tar. št. 16/2 Tarife o odvetniških storitvah priznati po 25% od 360 točk, torej po 90 točk, ne pa samo po 10 točk (po 10 točk se namreč v takem primeru prizna samo takrat, ko 25% postavke po tar. št. 14 ne doseže vrednosti 10 točk). Takih narokov je bilo pet, zato je treba s pravilno uporabo navedene tarife kot materialnega prava odmeriti tožeči stranki še razliko 5 krat po 80 točk, kar je po vrednosti točke v času odmere stroškov na prvi stopnji 62,00 SIT še 24.800,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbama 2. in 3. točke 380. člena ZPP pritožbi tožeče stranke v utemeljenem delu ugodilo in odločbo o pravdnih stroških v tem obsegu spremenilo, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu to odločbo potrdilo.

Nobena od pravdnih strank s pritožbo glede glavnega zahtevka ni uspela. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ni navedla nobene pomembne okoliščine, ki bi kakorkoli prispevala k njeni rešitvi. Zato je pritožbeno sodišče upoštevaje določbe 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena, v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.