Jedro

Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožene stranke in je pri presoji utemeljenosti terjatve upoštevalo dejstva, ki jih ta ni zatrjevala in ugovore, ki jih ni uveljavljala.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53717/2014 z dne 25. 4. 2014 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 129,90 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti vtoževane terjatve preseglo okvir trditvene podlage tožene stranke, oziroma je zavrnilo tožbeni zahtevk iz razlogov, ki jih tožena stranka ni uveljavljala. Tožeča stranka v pritožbi tudi pravilno opozarja, da je tožena stranka nasprotovala le štirim vtoževanim računom (enemu v celoti, drugim trem pa zgolj v posameznih postavkah), ostalim pa ne.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je presojalo utemeljenost vtoževane terjatve po računih št. 12000667 z dne 31. 12. 2012 (priloga A9 spisa), št. 1300034 z dne 31. 1. 2013 (priloga A10 spisa), št. 1300070 z dne 5. 2. 2013 (priloga A11 spisa), št. 1300110 z dne 28. 2. 2013 (priloga A12 spisa), št. 1300172 z dne 31. 3. 2013 (priloga A13 spisa), št. 1300227 z dne 30. 4. 2013 (priloga A14 spisa), št. 1300280 z dne 31. 5. 2013 (priloga A15 spisa) in št. 1300371 z dne 31. 7. 2013 (priloga A16 spisa). Ker tožeča stranka k dopolnitvi tožbe ni predložila računa št. 367/2012, na katerega se je sklicevala v predlogu za izvršbo, je sodišče prve stopnje štelo, da v tem delu utesnjuje tožbeni zahtevek, kar tožeča stranka v pritožbi izpodbija in navaja, da svojega zahtevka ni utesnila. S tem soglaša tudi višje sodišče, saj na podlagi gole okoliščine, da tožeča stranka k dopolnitvi tožbe ni predložila računa št. 367/2012, ni mogoče sklepati (domnevati), da tožeča stranka v tem delu umika tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je za račun št. 12000667 z dne 31. 12. 2012 (priloga A9 spisa) navedlo, da se (kot dokazna listina) glasi na znesek 132,00 EUR, tožeča stranka pa v predlogu za izvršbo po tem računu zahteva (le) 56,00 EUR, in ker slednja ni pojasnila, od kod razlika, oziroma kaj še zahteva od tožene stranke, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožničina zahteva po plačilu te fakture neutemeljena, s čimer ni mogoče soglašati. Kot namreč pravilno opozarja tožeča stranka, tožena stranka tej fakturi sploh ni ugovarjala oz. ni izrazila nobenega nestrinjanja, niti ni zatrjevala, da se do tega dela vtoževane terjatve ne more opredeliti. Tožena stranka torej tudi ni ugovarjala, da se znesek iz predloga za izvršbo razlikuje od zneska, ki izhaja iz verodostojne listine, na kar je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu, kar pomeni, da je preseglo trditveno podlago tožene stranke oz. je zmotno štelo, da je tožena stranka temu delu vtoževane terjatve konkretizirano ugovarjala. Ker tožena stranka znesku po fakturi, kot je izhajal iz predloga za izvršbo, ni ugovarjala (je pa ugovarjala drugim fakturam), ni bilo potrebe po vpogledu v dokazne listine oz. fakture. Višje sodišče v zvezi z navedbo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni navedla, kaj konkretno vtožuje, višje sodišče pripominja, da v spisu ni podatka, da bi bila tožeča stranka konkretizirano pozvana k odgovoru (vročena so ji bila le splošna navodila o možnosti odgovora na pripravljalno vlogo tožene stranke).

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačilo po računu št. 1300034 z dne 31. 1. 2013 (priloga A10 spisa), ker naj bi bil le-ta plačan v višini 148,94 EUR, in ker tožeča stranka ni pojasnila, kaj še zahteva po tem računu, se sodišče prve stopnje ni moglo ukvarjati z ugovornimi navedbami tožene stranke o delno spornem računu (neupravičeno zaračunana izdelava dohodnine v višini 15,00 EUR + DDV). Ta presoja sodišča prve stopnje je spričo dejstva, da je tožena stranka sama zatrjevala, da spornih računov ni plačala v celotnem znesku (list. št. 8 spisa), zmotna. Delno plačilo računa sodišču prve stopnje namreč ne onemogoča preizkusa, ali je tožeča stranka upravičena do plačila celotnega računa št. 1300034 z dne 31. 1. 2013 (priloga A10 spisa), ali ne, kot je navedlo soidšče prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč lahko ugotovi, da bi se moral račun glasiti na nižji znesek (torej za 15 EUR + DDV manj - kot ugovarja tožena stranka).

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila po računu št. 1300070 z dne 5. 2. 2013 (priloga A11 spisa), ker zaračunani znesek za izdelavo zaključne bilance 2011 ni skladen z dogovorom iz 10. člena Pogodbe o opravljanju storitev računovodenja (priloga B2 spisa), ki določa, da se strošek zaključne bilance zaračunava mesečno, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena zaračunavati zaključne bilance še na letni ravni (iz vtoževanih računov pa naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhajalo, da je tožeča stranka storitev zaračunavala tudi na mesečni ravni). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta presoja sodišča prve stopnje neobrazložena, poleg tega pa tožena stranka tudi ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka dvakrat obračunala izdelavo zaključne bilance, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Strinjati se je tudi s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni ustrezno obrazložilo. Ni se tudi ne opredelilo do navedb tožeče stranke (list. št. 78 spisa), da je zaračunani znesek skladen z dogovorom iz 10. člena Pogodbe o opravljanju storitev računovodenja (priloga B2 spisa), po katerem mesečni strošek zaključne bilance znaša 50,00 EUR, letni pa 600,00 EUR (12 mesecev × 50, 00 EUR), in da je tožeča stranka ta strošek obračunala le enkrat letno, po izdelavi zaključne bilance (in ne mesečno). Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da iz računa ne izhaja, da bi bil toženi stranki odobren popust. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da to ne drži, saj iz računa (list. št. A 11 spisa) izhaja, da je na njem označen popust (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pa tudi sicer tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke o obračunanem popustu, temveč je zatrjevala, da to ni relevantno, ker je storitev (nasploh) neupravičeno zaračunana, saj spada v okvir mesečnega pavšala (list. št. 8, 71 in 82). To je tudi okvir, znotraj katerega bi moralo sodišče prve stopnje preizkušati utemeljenost tožničine zahteve po plačilu tega dela vtoževane terjatve.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila po računih št. 1300110 z dne 28. 2. 2013 (priloga A12 spisa) in št. 1300172 z dne 31. 3. 2013 (priloga A13 spisa), ker naj bi bila izstavljena za že prej obračunane računovodske storitve in materialne stroške, kljub temu, da tožena stranka v tej smeri ni podala nobenih ugovornih razlogov in računoma ni nasprotovala. Tudi računu št. 1300172 z dne 31. 3. 2013 (priloga A13 spisa) je tožena stranka ugovarjala le delno, in sicer stroškom izdelave razčlenitvene bilance v višini 40,00 EUR + DDV, ker bi morali biti zajeti že v mesečnem pavšalu. Tožena stranka tudi ni nasprotovala računom št. 1300227 z dne 30. 4. 2013 (priloga A14 spisa), št. 1300280 z dne 31. 5. 2013 (priloga A15 spisa) in št. 1300371 z dne 31. 7. 2013 (ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot razširitev tožbenega zahtevka), zaradi česar tudi ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka v njih zaračunane storitve natančneje konkretizirala, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ni odveč pripomniti, da je v teh računih zaračunan le mesečni pavšal, skupaj z materialnimi stroški, pri čemer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tak dogovor obstajal (prim. trditve tožene stranke na list. št. 7, 71, ki jih tožeča stranka ni prerekala). Tožena stranka je vtoževani terjatvi nasprotovala (le) zaradi dodatno zaračunanih storitev.

12. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke in je pri presoji utemeljenosti terjatve upoštevalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala in ugovore, ki jih tožena stranka ni uveljavljala. Zato je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je potrebno razveljaviti. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju opredeli do ugovornih navedb tožene stranke glede računov 1300034 z dne 31. 1. 2013 (priloga A10), št. 1300070 z dne 5. 2. 2013 (priloga A11 spisa), in št. 1300172 z dne 31. 3. 2013 (priloga A 13 spisa), saj je tožena stranka nasprotovala le tem (prim. list. št. 8 in 71). Pri tem naj upošteva, da je med pravdnima strankama sporno predvsem vprašanje, ali sme tožeča stranka glede na določila Pogodbe o opravljanju storitev računovodenja od tožene stranke poleg pavšalnega mesečnega plačila zahtevati še plačilo za dodatno naročena dela (napoved dohodnine, izdelava zaključne in razčlenitvene bilance). Če je vtoževana terjatev delno utemeljena, bo sodišče prve stopnje po istih principih moralo odločati še o pobotnemu ugovoru tožene stranke. Ob tem višje sodišče pripominja, da tožbenega zahtevka ni mogoče razširiti zgolj s predložitivjo nove fakture (takšne, ki je v predlogu za izvršbo ni), temveč mora biti volja tožeče stranke za povišanje tožbenega zahtevka jasno in konkretizirano izražena skozi (pravočasno) modifikacijo tožbenega zahtevka (184. člen ZPP).

14. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).