Jedro

Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2655/2021/4 (122-23) z dne 29. 9. 2021 odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna od 28. 9. 2021 od 10.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 28. 12. 2021 do 10.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika 16. 9. 2021 obravnavala policija. Ob tej priložnosti je povedal, da osebnega dokumenta pri sebi nima. Z letalom je pripotoval v Turčijo, od tam pa skrit na podvozju prikolice tovornjaka v Grčijo. Preko Albanije in Kosova je prišel v Srbijo, kjer se je ponovno skril na podvozje prikolice tovornjaka in prišel do Slovenije. V Sloveniji je pot nadaljeval peš, dokler ga ni prijela policija. Njegova ciljna država je bila Italija. Povedal je še, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov.

3. Dne 28. 9. 2021 je ob vložitvi prošnje navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi želje, da si najde delo in tako izboljša svoj ekonomski položaj, ter zaradi težav s strici. Z njimi je namreč odprl trgovino, ki so jo nazadnje prevzeli sami, nad njim pa se znašali. Pri tem so uporabili tudi nož. Kasneje je delal na črno kot krojač in varčeval za odhod iz Maroka. Ko je delo izgubil, je odšel. 4. Pristojni organ mu je ustno na zapisnik izrekel obravnavani ukrep omejitve gibanja. Tožnik je ob tem povedal, da je v Italijo nameraval, ker je slišal, da je tam veliko Maročanov, ki bi mu lahko pomagali. Ko ga je v Sloveniji prijela policija, je bil namenjen v azilni dom. Tam je nameraval zaprositi za mednarodno zaščito in se preobleči. V drugih državah za mednarodno zaščito ni zaprosil. 5. Tožena stranka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se je tožnik s svojimi izjavami in ravnanji izkazal za očitno begosumnega. Izpostavlja, da tožnik v nobeni izmed držav, ki jih je prečkal, za mednarodno zaščito ni zaprosil, ob tem pa še navedel, da je njegova ciljna država Italija. Meni, da v kolikor bi mednarodno zaščito resnično potreboval, bi zanjo zaprosil že v prvi varni državi. Kljub izjavi, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, kjer bi zaprosil za mednarodno zaščito, ne verjame, da bi v azilnem domu tudi ostal. Prepričana je, da bi azilni dom nemudoma zapustil. Ob tem še posebej izpostavlja, da je tožnik na vprašanje, ali bo v azilnem domu ostal, neprepričljivo odgovoril, da ne ve.

6. Iz obrazložitve v nadaljevanju izhaja, da je v postopku pomembno, da ima pristojni organ možnost vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal, preveriti in ugotoviti pravo in resnično dejansko stanje, osebni razgovor s tožnikom pa je razpisan za dne 18. 10. 2021. Brez osebnega razgovora tožena stranka vsebinske odločitve ne more sprejeti, razen v izjemnih primerih, ki jih določa 38. člen ZMZ-1, te okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane. Prav tako je sodelovanje tožnika potrebno tudi v primeru tako imenovanega dublinskega postopka, če bo katera država članica EU sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU v zadevi C-18/16, iz katere izhaja, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

7. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom.

8. Tožena stranka je še preverjala, ali bi ukrep lahko bil učinkovit, če bi bilo tožnikovo gibanje omejeno na območje azilnega doma. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prečkal dve državi EU, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, da je ilegalno vstopil v RS, kljub takojšnji podaji namere za mednarodno zaščito pa bil neprepričljiv v izjavah, da bo v RS počakal do konca postopka in da se je želel v azilnem domu samo ustaviti in preobleči, medtem ko je njegova ciljna država Italija, je po presoji tožene stranke utemeljeno pričakovati, da bo tožnik RS zapustil. Zato so po njeni presoji izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa.

9. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Meni, da za izrek ukrepa nista izpolnjena pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V kolikor bi obveljalo stališče tožene stranke, da je potrebno prosilcem omejiti gibanje zaradi preverjanja dejstev, zaradi katerih je za mednarodno zaščito zaprosil, bi to vodilo v nevarno prakso odvzema svobode vsem prosilcem neposredno po vložitvi prošnje. To pa je v nasprotju s Recepcijsko direktivo II1, ki v 15. točki uvodnih pojasnil določa, da se ne sme prosilca pridržati samo zato, ker prosi za mednarodno zaščito. Poleg tega lahko tožena stranka postopek s tožnikovo prošnjo ustavi po šesti alineji 49. člena v zvezi s 50. členom ZMZ-1, če se prosilec vabilu na osebni razgovor ne odzove. Zato meni, da udeležbe na osebnem razgovoru tožena stranka ne more samovoljno zagotavljati z odvzemom prostosti in obrazložitvijo, da je osebni razgovor obvezen. Tako tudi posega v osebno svobodo ne more opravičevati morebitni dublinski postopek, saj gre za bodoče negotovo dejstvo. Tak poseg na razlogih, ki jih je navedla tožena stranka, ne prestane testa nujnosti in sorazmernosti. Meni, da je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo Sodišče EU, saj gre tam za drugačno dejansko situacijo, kjer je tožnik uporabljal lažen potni list in z lažnim prikazovanjem želel prepričati nizozemske organe, da je nekdo drug.

11. Meni, da tudi pogoj utemeljene nevarnosti pobega ni podan. Sklicujoč na sodbo Upravnega sodišča RS U I 1722/2020 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Dor 256/2020 izpostavlja, da nikoli ni jasno izrazil namere, da zapusti RS, objektivnih kriterijev oz. meril, ki bi opredeljevali obstoj nevarnosti pobega, pa veljavni ZMZ-1 ne določa. Navaja da je smiselno enako stališče že zavzelo Vrhovno sodišče RS v zvezi z omejitvijo gibanja v skladu z Uredbo Dublin III2. Zato meni, da ni podlage, da bi sodišče zavzelo drugačno stališče, saj se razlogi za omejitev gibanja po drugi in peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navezujejo na nevarnost pobega. V nadaljevanju še navaja, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v osebno svobodo in prostost iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU in 5. člena EKČP, ki ga tožena stranka ni presojala ob uporabi testa nujnosti in sorazmernosti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

13. Dne 6. 10. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

14. Tožba je utemeljena.

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca3. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije4 pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS5. 17. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 18. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

19. Tožena stranka v zvezi z navedenim ugotavlja, da mora s tožnikom opraviti še osebni razgovor, ki je zanj razpisan za 18. 10. 2021, kjer bo imel možnost dodatno pojasniti okoliščine, ki jih navaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ugotavlja, da upoštevaje prvi odstavek 38. člena ZMZ-1 okoliščine, zaradi katerih osebnega razgovora ni potrebno opraviti, niso podane. Brez osebnega razgovora pa vsebinske odločitve ne more sprejeti. Navaja tudi, da je tožnikovo sodelovanje potrebno tudi v primeru t.i. dublinskega postopka, če bo katera država članica EU sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, po potrebi pa bo potrebno pridobiti še informacije o izvorni državi. Ugotavlja, da je torej tožnikovo sodelovanje v postopku potrebno. Sodišče v tem delu lahko sledi stališču tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da v prvi vrsti sam poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Tožena stranka je ob tem tudi navedla, katere so tiste okoliščine, ki jih je potrebno s tožnikom še razjasniti na osebnem razgovoru. Po presoji sodišča je zato navedena obrazložitev glede obstoja te okoliščine sicer skopa, vendar zadostna. Sodišče sicer ugotavlja, da glede na sklicevanje tožene stranke tudi na t.i. dublinski postopek, iz samega sklepa sicer ni razvidno, ali je tožena stranka katero izmed držav članic EU tudi pozvala k sprejemu odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zato ocenjuje, da gre v tem delu le za pavšalno navajanje tožene stranke, ki na odločitev ne bi smelo vplivati.

20. Ne glede na navedeno pa mora biti, kot je že zgoraj obrazloženo, za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti po tej določbi ZMZ-1 izpolnjena kumulativno.

21. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da je bila njegova ciljna država res Italija, da je v RS za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je od drugih prosilcev izvedel, da to lahko stori tudi tu, ter potrdil, da je v prošnji za mednarodno zaščito na izrecno zastavljeno vprašanje, ali bo v RS počakal na zaključek postopka, izjavil, da ne ve. Obenem je vprašan pred sodiščem zatrdil, da bo v RS počakal na odločitev v zvezi z njegovo prošnjo.

22. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila. V kolikor bi namreč sledili stališču tožene stranke in sprejeli njene dokaze kot zadostne, bi to lahko vodilo v omejevanje gibanja vsakemu prosilcu, ki za mednarodno zaščito ni zaprosil v prvi varni državi, in ki izjavi, da ima svojo ciljno državo. To pa po presoji sodišča ni bil niti namen niti cilj Recepcijske direktive II, sicer bi bilo tako tudi jasno zapisano.

23. V zvezi s tožbenimi ugovori glede ZMZ-1 pa sodišče še dodaja, da morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati6. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

24. Sodišče je tako izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je tožena stranka ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da obstaja pri tožniku utemeljena nevarnost pobega.

25. Ker je sodišče ugotovilo, da niso podani pogoji za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izpodbijani sklep odpravilo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013). 2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 3 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na Glede na navedeno primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 4 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 5 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 6 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve.