Jedro

Standard obrazloženosti ocene dobro, ki pomeni delo v skladu s pričakovanji (šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede), je nižji od standarda obrazloženosti nižjih (zadovoljivo oziroma nezadovoljivo) oziroma višjih (odlično oziroma zelo dobro) ocen. Ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati preizkus ocene še pred komisijo. Od delodajalca se zato zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, pri čemer pa ne zadostuje le prepis definicije posamezne ocene, kot izhaja iz zakonodaje. Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku.

Zmotno je stališče pritožbe, da komisija za preizkus ocene nima pristojnosti na novo ocenjevati delovne uspešnosti oziroma drugače oceniti javnega uslužbenca. Peti odstavek 17. a člena ZSPJS določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da jo bodisi spremeni, bodisi potrdi (meritorna odločitev), ne pa, da razveljavi odločitev odgovorne osebe in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep tožene stranke o oceni delovne uspešnosti št. ... z dne 15. 4. 2015 za leto 2014 in da je tožena stranka dolžna tožnico ponovno oceniti za navedeno leto. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 1.206,76 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 740,02 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da ocene delovne uspešnosti ravnatelja tožene stranke ni mogoče preizkusiti, saj posamezni elementi ocene ne ustrezajo opisni oceni po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. - Uredba), oziroma jih ni mogoče pretvoriti v ustrezno število točk in ugotoviti, koliko točk je tožnica prejela po posameznih elementih ter ali seštevek teh točk dejansko ustreza oceni „dobro“. Meni, da komisija za preizkus ocene ni pristojna na novo ocenjevati delovne uspešnosti tožnice, temveč je dolžna le preveriti pravilnost ocene ravnatelja tožene stranke. Tožnica zatrjuje, da je komisija za preizkus prekoračila svoje pristojnosti in jo na novo ocenila, pri čemer je pri kriteriju pravočasnosti celo znižala oceno ravnatelja tožene stranke. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka in stranski intervenient vlagata odgovor na pritožbo. Prerekata navedbe v pritožbi in predlagata njeno zavrnitev. Tožena stranka uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi, ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). V prilogi III Uredbe so podrobneje urejeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

7. Po določbi tretjega odstavka 4. člena Uredbe mora odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca, ki ga določi odgovorna oseba, izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju (Priloga I, ki je sestavni del Uredbe) ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je ravnatelj tožene stranke to dolžnost tudi izpolnil. Tožnico je ocenil z oceno „dobro“ in kot je razvidno iz ocenjevalnega lista (A2) takšno oceno tudi utemeljil. Pri tem velja, da je standard obrazloženosti ocene dobro, ki pomeni delo v skladu s pričakovanji (šesti odstavek 2. člena Uredbe), nižji od standarda obrazloženosti nižjih (zadovoljivo oziroma nezadovoljivo) oziroma višjih (odlično oziroma zelo dobro) ocen. Obrazložitev letne ocene, kakršna izhaja iz ocenjevalnega lista (A2), je mogoče preizkusiti. Ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati preizkus ocene še pred komisijo. Od delodajalca se zato zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, pri čemer pa ne zadostuje le prepis definicije posamezne ocene, kot izhaja iz zakonodaje. Nenazadnje tudi Uredba v Prilogi I za ocenjevalni list ne zahteva natančne obrazložitve po vseh kriterijih, kot so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS, niti točkovanja po posameznih elementih delovne uspešnosti, pač pa le skupno utemeljitev ocene glede na kriterije ocenjevanja. Le skupna (letna) ocena javnih uslužbencev se namreč točkuje v okviru postopka preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v skladu s 5. členom Uredbe. Pritožbene navedbe tožnice se tako izkažejo za neutemeljene.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obrazloženost izpodbijane ocene tožničinega dela. Pritožbeno sodišče se je namreč v vrsti zadev (prim. zadeve opr. št. Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012, Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015 in Pdp 97/2015 z dne 17. 9. 2015) že postavilo na stališče, da ima delodajalec možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, za kar si prizadeva pritožba, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da ji ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da komisija za preizkus ocene nima pristojnosti na novo ocenjevati delovne uspešnosti oziroma drugače oceniti javnega uslužbenca. Peti odstavek 17. a člena ZSPJS določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da jo bodisi spremeni bodisi potrdi (meritorna odločitev), ne pa da razveljavi odločitev odgovorne osebe in vrne zadevo v ponovno odločanje. Tudi iz šestega odstavka 17. a člena ZSPJS izhaja, da je veljavna ocena tista, ki jo določi komisija, torej gre lahko le za meritorno odločitev. Komisija lahko torej delavca oceni tudi drugače, če meni, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oziroma je glede na vsebinsko obrazložitev kriterijev, kot jo je podal nadrejeni, dodeljena ocena nepravilna. Komisija je pristojna za vsebinsko presojo ocene delovne uspešnosti, ki se opravi na podlagi predložene ustrezne obrazložitve posameznih kriterijev s strani ocenjevalca. Naloga komisije je, da predhodno ugotovi, ali so bili upoštevani vsi kriteriji, jih nato na podlagi ustrezne vsebinske obrazložitve s strani ocenjevalca preizkusi, ter nato oceno potrdi ali spremeni. V obravnavanem primeru je komisija potrdila letno oceno „dobro“ ravnatelja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je prekoračila svoje pristojnosti.

10. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge krije tožena stranka skladno s 155. členom ZPP.