Jedro

Plača zapade mesečno, takrat začnejo teči tudi zakonite zamudne obresti. Dejstvo, da se je tožeča stranka s toženo stranko preko sindikata pogajala za mirno rešitev spora, na tek zastaralnega roka nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 93.159,45 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1994 dalje do plačila in od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke na plače, v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (višji tožbeni zahtevek glede premalo izplačane plače in regresa v višini glavnice 66.433,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova premalo izplačane plače in regresa glavnico v višini 93.159,45 SIT neto in od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke na plače, tožbeni zahtevek je v preostalem delu, ki se je nanašal na plačilo premalo izplačane plače in regresa v višini glavnice 66.433,25 SIT in zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlik v plači v letih 1992 in 1993, dalje zavrnilo. Sklenilo je, da se zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka za plačilo 153.181,52 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi postopek ustavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 121.515,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev postopka. Meni, da ugovori zastaranja tožene stranke niso utemeljeni, saj se je tožnica še neposredno pred vložitvijo tožbe preko Sindikata bank Slovenije pogajala s toženo stranko, v tem času pa tudi ne more teči zastaralni rok. Meni tudi, da je odločitev sodišča, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek po višini, nepravilna, saj iz pogodbe o zaposlitvi tožnice izhaja, da je le-ta vezana na določila Zakona o delovnih razmerjih, Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, Kolektivne pogodbe dejavnosti bank Slovenije in splošne akte tožene stranke, med njimi tudi akt o obračunu osebnih dohodkov managementa A. d.d. Ljubljana. Ker je bil obračun tožničine izhodiščne plače vezan na izhodiščno plačo po Kolektivni pogodbi dejavnosti bank v Republiki Sloveniji, je odločitev sodišča nepravilna, saj nesporno izhaja iz drugih sodnih postopkov, da so bile plače delavcev pri toženi stranki obračunane nepravilno in nezakonito in je zato odločitev sodišča, da je bila plača tožnice v času, ko je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, pravilno izračunana, napačno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o obrestnem delu zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v obrestnem delu pred 31.12.1993, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zastaranju zakonskih zamudnih obresti.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožnici v času, ko je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, nepravilno obračunavana plača. Te navedbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je bila tožnici obračunana plača v taki višini, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 16.1.1992. Navedena pogodba je v 4. členu določala, da se tožnici osebni dohodek obračunava po določilih akta o obračunu osebnih dohodkov managementa tožene stranke. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila po navedeni pogodbi plača tožnice vezana na izhodiščno plačo po Kolektivni pogodbi dejavnosti bank Slovenije. Dejstvo, da so nekateri delavci tožene stranke (ki niso imeli sklenjenih individualnih pogodb o zaposlitvi in niso bili vezani na akt o obračunu osebnih dohodkov managementa tožene stranke) kasneje iztožili višje plače za sporno obdobje, na pravilnost obračuna plače tožnici po individualni pogodbi o zaposlitvi, nima namreč nobenega vpliva. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pričetkom teka zastaralnega roka vtoževanih razlik v plači za sporno obdobje. Plača zapade v plačilo mesečno, kot je to bilo v času spornega razmerja določeno v 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ker plača zapade mesečno, takrat začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Dejstvo, da se je tožeča stranka s toženo stranko preko sindikata pogajala za mirno rešitev spora, na tek zastaralnega roka nima nobenega vpliva. Kdaj se zastaranje pretrga je v spornem obdobju določal 387. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Tako je bilo določeno, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg in sicer ga lahko prizna neposredno ali tudi posredno tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Zastaranje se pretrga, kot je določeno v 388. členu ZOR tudi z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se dogovorila, zavarovala ali iztirjala terjatev. Pogajanje sindikata s toženo stranko ne predstavlja ravnanja v smislu 388. člena ZOR in zato le-to ni moglo pretrgati zastaranja.

Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 372. člena ZOR, ko je v celoti zavrnilo obrestni zahtevek in štelo, da je le-ta v celoti zastaral. Obresti predstavljajo stransko terjatev v smislu 369. člena ZOR in zastarajo najkasneje, ko zastara glavna terjatev. Predstavljajo pa istočasno tudi občasno terjatev, za katero je po 372. členu ZOR določen krajši zastaralni rok od splošnega 5-letnega zastaralnega roka po 371. členu ZOR. Tako obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kot to določa 372. člen ZOR za stranske občasne terjatve, kot so terjatve obresti. Ker do vložitve tožbe 27.3.1997 niso zastarali zahtevki iz razlike v plači zapadli od 15.10.1992 do decembra 1993 in regres za letni dopust 1993, tudi niso zastarale obresti za navedene terjatve za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je priznalo zakonske zamudne obresti na ugotovljeno razliko v plači za čas od 28.3.1994 dalje, to je za čas, ko terjatev iz naslova zamudnih obresti ni zastarala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu.