Jedro

Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 17. 1. 2024, s katero je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 23. 10. 2023 ter zahteval reintegracijo in reparacijo, kakor tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, čeprav tožnik ni podpisal vročilnice, ki jo je predložila toženka. Tožena stranka (pravilno: tožnik) je dobil v vednost zaprosilo za posredovanje dokumentacije Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 12. 2023 po navadni pošti ter ugotovil, da je dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 23. 10. 2023. Tožnik je bil takrat, šele 20. 12. 2023, seznanjen z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ni podpisal nobene vročilnice toženki, da mu je odpovedala delovno razmerje, saj tretje strani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikoli ni prejel. Toženka je tudi kršila 40. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ker tožniku ni ponudila ustrezne druge zaposlitve, prav tako ni pridobila mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in je zato že iz tega razloga odpoved nezakonita, čeprav je toženka to naredila pod pretvezo, da se tožnika znebi. Sestavni del pritožbe so tudi laične pritožbene navedbe tožnika, ki izpostavlja nepravičnost odločitve o zavrženju tožbe. Pri delodajalcu je delal vse od 29. maja 2017 do novembra 2023. Po njegovem prepričanju je skrajno neokusno, da se po vsem, kar je v teh sedmih letih naredil zanje, izgovarjajo na datum. Kako naj bi iz pogodbe vedel, da so napačno izvedli postopek in bo na zavodu izvisel. Šele na zavodu 20. decembra so mu povedali, da je vse skupaj neveljavno in zaradi tega nima pravice do ničesar. Vse, kar imajo pri toženki, je ta datum 23. 10. 2023, ki pa je nepomemben glede na to, da je bilo vse narobe izvedeno in zlagano, toženka pa je dobila kazen Delovnega inšpektorata. Na Inšpektoratu RS za delo A. so mu svetovali, da bi bil neumen, če tožbe ne bi vložil ne glede na datum. Šlo je za dolgo pripravljeno prevaro, kako ga pretentati, da izgubi službo. Tožnik smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijanega sklepa. Že iz pritožbenih navedb tožnika izhaja, da je bil seznanjen z dejstvom, da je tožbo vložil prepozno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo zadostno obrazložilo, tako da jo je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

6. Tožnik je tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023 ter posledično reintegracijo in reparacijo, na sodišče poslal priporočeno po pošti dne 17. 1. 2024. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik v vednost prejel zaprosilo za posredovanje dokumentacije Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 12. 2023 ter ugotovil, da je dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 23. 10. 2023. Glede na navedbe v tožbi je bil tožnik takrat seznanjen z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in toženki ni podpisal nobene vročilnice, da mu je odpovedala delovno razmerje. Tožnik je tožbi priložil listine, na katere se je skliceval, med drugim pogodbi o zaposlitvi (prilogi A2 in A3) in odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12. 4. 2017 (priloga A4). Priložil je tudi izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023 (priloga A6), iz katere izhaja, da se tožniku iz poslovnega razloga odpoveduje njegova pogodba o zaposlitvi, delavcu pa pripada 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po odpovedi. Predloženi sta bili le prvi dve strani odpovedi od treh strani. Tožnik je tožbi priložil tudi zaprosilo za posredovanje dokumentacije z dne 20. 12. 2023 (priloga A5), naslovljeno na toženko in v vednost poslano tožniku, iz katerega izhaja, da tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023, na Zavodu RS za zaposlovanje uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, Zavod pa toženko zaproša za posredovanje dokumentacije, konkretno mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

7. Po prejemu tožbe sodišče prve stopnje opravi predhodni preizkus tožbe (269. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Če misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka predsednik senata z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo (275. člen ZPP). Tako je v predmetni zadevi ravnalo tudi sodišče prve stopnje (čeprav tega v izpodbijanem sklepu ni posebej navedlo), saj je tožbo vročilo v odgovor toženki, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se je sklicevalo tudi na listine, ki jih je odgovoru na tožbo le-ta priložila, med drugim vročilnico za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023 (priloga B2). Iz nje izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 10. 2023 tožniku vročena istega dne, torej 23. 10. 2023. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik zamudil rok za izpodbijanje odpovedi. Tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1) določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem. Gre za zakonski prekluzivni rok, torej rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Delavec mora vložiti tožbo, ko izve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom (priloga B2) v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga A6), ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije z dne 20. 12. 2023, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (2. točka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023) iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023. Da je tožnik zamudil rok za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa nenazadnje povsem jasno izhaja iz (laičnih) pritožbenih navedb tožnika, v katerih ta priznava, da je na zavodu 20. 12. 2023 izvedel, da nima pravice do ničesar. (Prepozno) tožbo pa je vložil po pridobljenem nasvetu na Inšpektoratu RS za delo A., "da bi bil neumen, če tožbe ne bi vložil ne glede na datum".

9. Rok za vložitev tožbe je prekluzivne narave, ko ta poteče, tožnik izgubi pravico do uveljavljanja pravnega varstva, ki ugasne. Na to nima nobenega vpliva morebitna očitna nezakonitost izpodbijane odpovedi oziroma v njej vsebovane očitne kršitve posebnega pravnega varstva določenih kategorij delavcev pred odpovedjo. Izpodbijana odločitev je iz procesnih razlogov pravilna, vsebinsko presojo odpovedi pa je tožnik zaradi prepozne vložitve tožbe onemogočil in to pravico izgubil. V zvezi z v pritožbi izpostavljenim, "kako naj bi iz pogodbe vedel, da so napačno izvedli postopek in bo na zavodu izvisel" je dodati, da je temu, preverjanju pravilnosti in zakonitosti prejete odpovedi tako s procesnega kot z vsebinskega vidika namenjen 30-dnevni rok za sodno varstvo, o katerem je bil tožnik v odpovedi pravilno poučen v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZDR-1. Tega roka, ki je določen v zakonu, posledično ni mogoče podaljševati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 111. člena ZPP), niti v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnik za nepravilnosti izpodbijane odpovedi izvedel kasneje, na podlagi informacij, prejetih na Zavodu RS za zaposlovanje šele v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti, katera je nastopila prav na podlagi te odpovedi.

10. Po vsem obrazloženem je ob predhodnem preizkusu tožbe, poslane na sodišče priporočeno po pošti 17. 1. 2024, in s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2023, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena po poteku 30-dnevnega roka od dneva vročitve odpovedi oziroma tožnikove seznanitve z njo. Zato jo je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot prepozno.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, pa krije toženka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).