Jedro

Revizija ni dovoljena, ker so v revizijskem postopku sporne samo zamudne obresti kot postranska terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da solidarno s T. d.d. plača tožeči stranki zakonske zamudne obresti od glavnice 45,946.527,44 SIT za čas od 23. 11. 2001 do 22. 11. 2003. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

2. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji in je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Izhodišče za ugotovitev pravice do revizije je vrednost spornega predmeta, kot je opredeljena v 39. členu ZPP. Po prvem odstavku tega člena je vrednost spornega predmeta enaka vrednosti glavnega zahtevka. Po drugem odstavku 39. člena ZPP pa se pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

7. V obravnavanem primeru se je tožbeni zahtevek glasil na plačilo 45,946.627,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2001 dalje in 460.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2001 dalje. Šlo je torej za plačilo glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so predstavljale postransko (akcesorno) terjatev. Navedene obresti se torej niso uveljavljale kot glavni zahtevek. S pravnomočno sodbo je bil tožbeni zahtevek za plačilo glavnice zavrnjen, ugodeno pa je bilo samo zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti za določeno obdobje, obračunanih od glavnice, glede katere je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožena stranka v reviziji izpodbija samo obveznost plačila navedenih obresti, kar pomeni, da so v revizijskem postopku sporne samo obresti kot postranska terjatev, ki se niso uveljavljale kot glavni zahtevek. To pa pomeni, da se po drugem odstavku 39. člena ZPP te sporne zamudne obresti ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta. Ker so v reviziji sporne samo obresti, te pa imajo vrednost spornega predmeta nič, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), zato po drugem odstavku 367. člena ZPP toženčeva revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je po 377. členu ZPP zavrglo.