Jedro

Za odločitev, ali gre za zadevo, v kateri je sploh mogoče dodeliti BPP, je pravno odločilna okoliščina, ali je tožnica uspela verjetno izkazati obstoj razlogov za ugovor po ZIZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2845/2019 z dne 11. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah I ..., zaradi izterjave 40.754,12 EUR s pripadki, ter v obliki oprostitve plačila stroškov tega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da se po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo. Tožnica je dolžnica v prej navedenem izvršilnem postopku, v katerem je bil sklep o izvršbi izdan že v letu 2016, istega leta pa je bil vložen tudi ugovor zoper sklep o izvršbi. V tovrstnih zadevah je po prej navedeni določbi ZBPP mogoče dodeliti BPP le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je tožnica že vložila, zato je toženka njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je prava neuka stranka, zato je dodelitev BPP nujna za zaščito njenih pravic. Okrajno sodišče v Domžalah še vedno ni odločilo o njenem ugovoru z dne 13. 7. 2016, je pa prejela odgovor upnika, o katerem se mora izjasniti. Meni, da ima še vedno možnosti za uspeh, posebej pa bi potrebovala pravno pomoč pri sestavi odgovora, saj izvršilni postopek še ni zaključen. Postopka se bo treba udeleževati, vlagati pravna sredstva in na njih odgovarjati, ob tem pa je izid postopka za tožnico življenjskega pomena. Kot izhaja iz upnikovega odgovora na tožničin ugovor v predmetni izvršilni zadevi, je tožnik predlog za izvršbo deloma umaknil, kar pa je treba še dopolniti, saj je bil odgovor vložen v letu 2016, v vmesnem času pa je tožnica upniku redno plačevala določena sredstva. Upnik je sicer družba za financiranje, ki ima svoje finančne strokovnjake in pravnike, zato je tožnica v neenakopravnem položaju in bo v primeru zavrnitve BPP kršena njena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

3. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavno zadevo.

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka je svojo odločitev oprla na četrto alinejo 8. člena ZBPP, po kateri se BPP ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo, razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo.

6. Navedena zakonska določba postavlja splošno pravilo o tem, v katerih zadevah (vrstah zadev) BPP sploh ni mogoče dodeliti, in določa izjeme od tega splošnega pravila. Med strankama ni sporno, da v obravnavni zadevi gre za eno izmed vrst zadev, v katerih BPP načeloma ni mogoče dodeliti, sporno pa je, ali je treba upoštevati morebitno izjemo od tega splošnega pravila, namreč obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preprečujejo izvršbo.

7. Kot je mogoče povzeti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka meni, da je po navedeni zakonski določbi v taki zadevi mogoče dodeliti BPP le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Ker je tožnica tak ugovor že vložila, toženka sploh ni ugotavljala, ali tožnica lahko izkaže obstoj razlogov za ugovor po četrti alineji 8. člena ZBPP.

8. To stališče je po presoji sodišča napačno. Navedena zakonska določba namreč ne sama, ne v povezavi z drugimi določbami ZBPP, ne daje nobene podlage za razlago, da je z njo kakorkoli omejen obseg BPP, ki ga je mogoče dodeliti v izvršilnih zadevah. Nasprotno, ta določba se določno in nedvoumno nanaša zgolj na "zadeve", torej na vrste zadev, obsega BPP pa ne omejuje ne izrecno, ne implicitno. To določbo je torej mogoče uporabiti le pri odločanju, ali gre za zadevo, v kateri je sploh mogoče dodeliti BPP, glede obsega BPP pa je treba upoštevati člene 26. - 28. ZBPP.

9. Podlage za drugačno razumevanje te zakonske določbe ne daje niti sodna praksa, ki se pretežno nanaša na vprašanja obstoja izjem od splošne prepovedi dodelitve BPP v nekaterih vrstah zadev, kolikor pa se (vsaj posredno) nanaša na enako vprašanje kot ta upravni spor, pa je ne po številu, ne po konsistentnosti odločitev ni mogoče šteti za kakor koli ustaljeno.

10. Tako je po navedeni zakonski določbi v obravnavani zadevi za odločitev, ali gre za zadevo, v kateri je sploh mogoče dodeliti BPP, pravno odločilna okoliščina, ali je tožnica uspela verjetno izkazati obstoj razlogov za ugovor po ZIZ, kot pravilno uveljavlja tožnica. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi materialnega prava, zaradi katere toženka tudi ni v celoti ugotovila dejanskega stanja.

11. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka najprej preveriti, ali lahko tožnica izkaže obstoj razlogov iz četrte alineje 8. člena ZBPP, če bodo ti razlogi izkazani, pa še o izpolnjenosti nadaljnjih pogojev za dodelitev BPP. V okviru te presoje bo lahko ob upoštevanju določb ZIZ, faze postopka in doslej opravljenih procesnih dejanj, upoštevala tudi dejstva o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

12. Ker odločitev po eni strani temelji izključno na razlagi pravnih norm, torej na dejanskem stanju, ki ga tožnica v ničemer ne izpodbija, po drugi strani pa je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

13. Tožnica je v tožbi zahtevala tudi povračilo stroškov upravnega spora, vendar le v primeru, če bi bil upravni spor zanjo povezan s taksno obveznostjo. Ker ni tako (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah; ZST-1), sodišče o zahtevi za povračilo sodnih stroškov ni odločalo.