Jedro

Izrek obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznemu predlogu oziroma predlogom, ki se nanašajo na glavno stvar ali odločbo, s katero jih zavrne. Pri tem pa mora biti izrek pri opredeljevanju predloga, o katerem je sodišče z izrekom odločilo, tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Šele natančna opredelitev vsebine varstva, ki ga je sodišče nudilo oziroma zavrnilo, daje podlago za pritožbeni preizkus odločitve. Natančna opredelitev varstva v izreku sodne odločbe pa ni pomembna zgolj zaradi možnosti preizkusa odločitve, ampak tudi za določitev subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj. Obrazložitev lahko predstavlja le utemeljitev sicer (same po sebi) vsebinsko jasne odločitve. Povedano drugače: vsebina odločitve mora biti razvidna iz izreka, ne pa (le) iz obrazložitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog (točka I izreka), zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (točka II izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo predlagatelja. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlagata njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Navajata, da je sodišče pod točko I izreka odločilo, da se predlog zavrne. Ker je v obrazložitvi navedlo, da v tem postopku odloča le še o delu predloga pod točko I, ni pa pojasnilo, v katerem delu predloga, predlagatelja ne vesta, o čem je sodišče sploh odločilo, izrek sklepa pa tudi nasprotuje razlogom. Sklep ima tako pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, to pa predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da naj bi po predlogu nadomestilo soglasje za dela po projektni dokumentaciji št. 0502, ki naj bi se nanašala med drugim na prenovo in spremembo naklona strehe. Očitno je spregledalo, da je bila predlagana tudi odločitev, da soglasje sploh ni potrebno in da sta predlagatelja v vlogi z dne 19. 8. 2011 predlagala nadomestitev manjkajočega soglasja nasprotnega udeleženca M. Z. za izvršitev nujnih del, ki jih v nadaljevanju pritožbe povzema iz te vloge. O teh dveh predlogih sodišče očitno sploh ni odločalo. Tudi v tem delu je bila zato storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno zmotno je stališče sodišča, da določila Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ) oziroma sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ne pridejo v poštev, ker naj bi nepremičnina ne bila pravno razdeljena in ker ni vzpostavljena etažna lastnina. Nepremičnina je v naravi nerazdeljena in zajema mansardno stanovanje, ki je last predlagateljev, poslovni prostor, ki je last nasprotnega udeleženca in še eno stanovanje, v katerem je živela K. A.. Streha in vrt oziroma dvorišče so skupni deli. Da je bila stavba fizično deljena, izhaja iz kupne pogodbe z dne 14. 2. 2003, katere predmet je stanovanje v mansardi s pritiklinami in prostori v prizidku in kupne pogodbe z dne 3. 8. 1955, ki je bila sklenjena med I. A. in I. O., pravno prednico predlagateljev. Etažna lastnina torej dejansko obstoji. V tej posledici je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj ni uporabilo določb SZ oziroma SZ-1, ki bi jih moralo. Poleg tega SZ-1 tudi nikjer ne določa, da se uporablja zgolj za stavbe, ki so v etažni lastnini. V nadaljevanju to svoje stališče podrobneje utemeljujeta. Sodišče je odločitev oprlo na v spis vložene odločbe v zvezi z gradbenim dovoljenjem, iz katerih naj bi izhajalo, da je šlo za posel, ki presega redno upravo. Opozarjata, da so bili ti dokazi v spis vloženi prepozno. Ker nasprotni udeleženec ni zatrjeval, kaj šele dokazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni bistveno kršitev postopka. Ugotovitev, da pri predlagani prenovi ni šlo zgolj za ohranitev substance, ampak za poseganje v konstrukcijo, zaradi česar je šlo za posle, ki presegajo redno upravljanje, je sodišče ugotovilo kar samo, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke in ne da bi samo imelo ustrezno strokovno znanje. Do takšne ugotovitve tudi ne bi smelo priti na podlagi posrednih dokazov, v katerih so zapisane ugotovitve iz nekega drugega postopka, ki so bili povrh vsega tudi prepozno predloženi. Sodišče je po 4. členu ZPP dolžno odločati na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Dokaz, glede katerega je že sprejet dokazni sklep, je sodišče dolžno izvesti. Ker ni bil uporabljen 243. in 4. člen ZPP, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, saj sodišče na podlagi posredno izvedenih dokazov ni moglo pravilno ugotoviti, za kakšne posle je šlo. Šele izvedenec bi namreč lahko odgovoril, ali dela predlagateljev predstavljajo nujna vzdrževalna dela glede na stanje hiše pred sanacijo strehe. Sodišče brez pojasnila ni zaslišalo predlagateljev, niti ni tega dokaza zavrnilo, kaj šele obrazložilo, zakaj ju ni zaslišalo. Sodišče o tem, ali so bila izvedena dela nujno potrebna, ne bi smelo sklepati zgolj na podlagi ugotovitev v drugem postopku, saj sploh ni vedelo, katera dela naj se izvedejo po projektu 0502, katera dela so bila predmet drugih postopkov in kaj pomenijo dela, navedena v vlogi z dne 19. 8. 2011. S selektivnim in arbitrarnim pristopom sodišča pri izvajanju dokazov je bila predlagateljema odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Postavljena sta bila v izrazito neenakopraven položaj z nasprotnim udeležencem, čigar dokaze je sodišče izvedlo in nanje oprlo svoj sklep. Gre za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, zakaj dokaza z izvedencem ni izvedlo in je s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotovitvi, da gre za poseg v konstrukcijo in s tem za posel, ki presega redno upravljanje, je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Da ni šlo za posel, ki presega redno upravljanje, sta predlagatelja sicer nameravala dokazati z izvedencem, eventuelno tudi s svojim zaslišanjem, vendar pa jima je bila ta možnost brez pojasnila odvzeta in s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče ni ugotavljalo, niti ni ugotovilo, katera dela naj bi sploh bila tista, ki presegajo posle rednega upravljanja. V projektno dokumentacijo 0502 očitno sploh ni vpogledalo, temveč je sklep utemeljilo na posrednih dokazih, torej dokazih, ki so bili izvedeni v nekih drugih postopkih. Pojasnilo, o katerih delih je sodišče sploh odločalo, bi bilo še toliko bolj na mestu, upoštevajoč, da sta prvotni predlagateljici navedli dela po projektni dokumentaciji 0502, predlagatelja pa sta v vlogi z dne 19. 8. 2011 predlagala nadomestitev soglasja za konkretno opredeljena dela. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb predlagateljev, da posel, ki pomeni spremembo naklona strehe, predstavlja očitno korist z vidika bivalnih pogojev, da je obnova strehe delno nujna, delno pa koristna, da popravila strehe zaradi starosti objekta in posledično njegove slabše stabilnosti ni bilo mogoče opraviti drugače kot da je bila izdelana nova betonska vez ter zamenjane vse letve ter dotrajano ostrešje. Sodišče zadeve tudi ni presojalo z vidika nujne gestije. Sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z navedbami predlagateljev, da so bila izvedena dela namenjena ohranitvi pogojev za bivanje in osnovni namen same nepremičnine. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) med vzdrževalna dela prišteva tudi investicijsko vzdrževanje, torej tudi posodobitve in izboljšave. Nerazčiščeno je ostalo tudi dejansko stanje glede energetske učinkovitosti stavbe. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta ga s predlogom 30. 12. 2002 podali prvotni predlagateljici. Odločitev sodišče utemelji z dejstvom, da je o predlogu odločilo in ni več podlage za izdajo začasne odredbe. Gre za absurdno obrazložitev, saj sodišče več kot 10 let ni odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče je namreč samo ustvarilo okoliščine, zaradi katerih je odločitev o začasni odredbi sedaj za predlagatelja postala nesmiselna. Kršene so bile ustavne določbe o pravni državi in pravnem varstvu ter določbe ZNP in ZIZ o začasnih odredbah. Ravnanje nasprotuje sodniški etiki in morali in je odločitev o zavrnitvi začasne odredbe nezakonita in nepravilna že na načelni ravni. O stroških postopka sodišče sploh ni odločilo, čeprav bi bilo dolžno. Ni podlage za odločanje s posebnim sklepom. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom oziroma zakaj ni moglo o njih odločiti že v izreku izpodbijanega sklepa. Nedoločena je ostala tudi vrednost spornega predmeta. Stroškovni del odločitve se ne da preizkusiti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izrek pod točko I oblikovalo tako, da je zapisalo: „Predlog se zavrne“, izrek pod točko II pa: „Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne“. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, je tako oblikovan izrek nerazumljiv, preizkus odločitve pa nemogoč. Podana je zato kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti.

6. V nepravdnem postopku sodišče izdaja odločbe v obliki sklepov (29. člen ZNP). Poleg ostalih obveznih sestavnih delov, mora sklep vsebovati tudi izrek (324. v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ter 37. členom ZNP). Izrek obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznemu predlogu oziroma predlogom, ki se nanašajo na glavno stvar ali odločbo, s katero jih zavrne (primerjaj tretji odstavek 324. člena ZPP). Pri tem pa mora biti izrek pri opredeljevanju predloga, o katerem je sodišče z izrekom odločilo, tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Šele natančna opredelitev vsebine varstva, ki ga je sodišče nudilo oziroma zavrnilo, daje podlago za pritožbeni preizkus odločitve. Natančna opredelitev varstva v izreku sodne odločbe pa ni pomembna zgolj zaradi možnosti preizkusa odločitve, ampak tudi za določitev subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj. Obrazložitev lahko predstavlja le utemeljitev sicer (same po sebi) vsebinsko jasne odločitve. Povedano drugače: vsebina odločitve mora biti razvidna iz izreka, ne pa (le) iz obrazložitve.

7. Izrek kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje pod točkama I in II, tej zahtevi ne ustreza. Ker je z oblikovanjem takšnega izreka sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo že zato potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano odločitev pa v celoti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP ter 37. členom ZNP). Pri tem je na mestu opozorilo, da bo sodišče prve stopnje moralo (če bosta predlagatelja pri predlogu vztrajala) najprej ponovno odločiti o predlagani začasni odredbi tako, da bo ugotovljeno kršitev odpravilo.

8. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi iz že navedenih razlogov, pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju, zaradi usmeritev za nadaljnje delo, opredeljuje tudi do nekaterih drugih bistvenih pritožbenih očitkov.

9. Ne drži sicer, da bi sodišče moralo odločati o več predlogih, to je o predlogu prvotnih predlagateljic in o predlogu pritožnikov, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi predlagatelja svoj predlog postavila poleg že (prvotno) danega, bo pa sodišče moralo pred nadaljevanjem postopka z predlagateljema razčistiti, za točno katera dela predlagata, da sodišče nadomesti manjkajoče soglasje in na podlagi katerega projekta. V postopku sta se namreč omenjala dva. Tako sta se prvotni predlagateljici v predlogu, ko sta predlagali nadomestitev soglasja za dela, ki naj bi jih opravili in kar naj bi vključevalo tudi spremembo naklona strehe, sklicevali na projektno dokumentacijo „Idejni projekt za podstrešno stanovanje v R. (september 2002, št. projekta 0502), pritožnika pa na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za obnovo dotrajane strehe, ki, kot izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2004 (priloga B7), ni projekt 0502, pač pa projekt z oznako A/06-03 z dne 23.6.2003, izdelan s strani družbe D. d.o.o.. Predlagatelja tudi ne omenjata več spremembe naklona strehe. Ker ni ugotovljeno, ali gre vsebinsko za isti projekt in zgolj formalno drugačno poimenovanje ali ne, je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelja (ki se sklicujeta na drug projekt), dejansko predlagata nadomestilo soglasja za dela po projektni dokumentaciji 0502, vsaj preuranjen, brez podlage pa je tudi sklicevanje na odločbe izdane v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma ugotovitve upravnih organov, ki iz njih izhajajo.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče bolj skrbno presoditi vprašanje, ali so udeleženci tega postopka solastniki nepremičnine parc. št. 378 k. o. X. ali njeni etažni lastniki, upoštevajoč pri tem trditve in dokaze o dejansko vzpostavljeni etažni lastnini, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna materialnopravna podlaga za presojo predloga. V primeru, da je na sporni stavbi vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina, bo moralo sodišče uporabiti SZ, ki je veljal v času vložitve predloga (primerjaj 193. člen SZ -1), to je predvsem določila 8., 24., 25. in 31. člena, in ne ZTLR. Pri t. i. dejanski etažni lastnini gre za obliko etažne lastnine, ki se je že ob svojem nastanku (iz praviloma praktičnih razlogov – neobstoja načrta, neobstoja E - knjige in podobno) v zemljiški knjigi izvedla z vpisom solastninske pravice posameznih etažnih lastnikov, tako pa je nato tekel tudi nadaljnji pravni promet. Vendar pa je to, ali gre za takšno obliko etažne lastnine, oziroma ali je bila res učinkovito oblikovana, potrebno ugotoviti v vsakem konkretnem primeru (1). Tako ne gre za učinkovito oblikovanje, če na primer eden od solastnikov ob odtujitvi svojega deleža brez soglasja solastnikov določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, pa tudi ne, če je med solastniki dogovor o delitvi rabe nepremičnine. Je pa sodna praksa kot možen način nastanka etažne lastnine priznavala (in še vedno priznava) tudi razdelitev stavbe s strani njenega izključnega lastnika. Pri tem za takšno razdelitev ni bil potreben kakšen poseben akt, zadostovalo je, da je odsvojil konkretno opredeljen del stavbe drugi osebi (2). V konkretnem primeru se predlagatelja sklicujeta na pogodbo z dne 30. 7. 1955, s katero je I. A. (kot izključna lastnica objekta) svoji hčeri I. O. prodala fizično točno opredeljen del stavbe. Tudi zakonodaja, ki je veljala v času sklenitve te pogodbe (primerjaj 7. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami - Uradni list FLRJ, št. 24/54 in 19/55), je promet s fizičnim delom nepremičnine v zasebni lasti dovoljevala. Ne glede na to, da ta zakon vpisa v zemljiško knjigo ni urejal (to je uredil šele Zakon o lastnini na delih stavb – Uradni list FLRJ, št. 16/59), to po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da dejanska etažna lastnina na ta način ni mogla nastati.

11. V primeru, da bo sodišče ugotovilo obstoj etažne lastnine, bo, kot je že bilo navedeno, moralo pri presoji predloga uporabiti SZ. Etažna lastnina je bila po SZ izključna lastninska pravica na posameznem delu zgradbe (prvi odstavek 12. člena SZ), v kombinaciji s solastninsko pravico na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah v večstanovanjski hiši (tretji odstavek 12. člena SZ). Upravljanje večstanovanjske stavbe v etažni lastnini je sestavljeno iz dejanskih in pravnih ukrepov, ki omogočajo, da stvar čim bolje služi svojemu namenu. Nanaša se na objekt solastnine - v večstanovanjski stavbi v etažni lastnini so to skupni deli, ne pa posamezna stanovanja, ki so v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. SZ (primerjaj 31. člen) v zvezi z upravljanjem skupnih delov stanovanjske hiše razlikuje med odločitvami v zvezi z upravljanjem in odločitvami, ki upravljanje presegajo (odtujitve, sprememba namembnosti, ustanovitev hipoteke, ustanovitev stvarnih služnosti in podobno) (3). Za odločitve v zvezi z upravljanjem je potrebno soglasje solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše, za odločitve, ki upravljanje presegajo, pa je potrebno soglasje vseh. Posredovanje sodišča je predvideno zgolj v primeru odločitev, ki se nanašajo na upravljanje. Če potrebnega soglasja ni, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stanovanjske hiše, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku.

12. Iz določila 31. člena SZ torej izhaja, da sodišče v nepravdnem postopku ne more nadomeščati soglasja 1.) če gre za odločitve o posegih, ki presegajo upravljanje ali 2.) če gre za posege v okviru upravljanja, vendar pa ti niso nujni za redno vzdrževanje objekta. V konkretnem primeru bo torej sodišče prve stopnje moralo v prvi vrsti ugotoviti, ali poseg kot ga bosta opredelila predlagatelja, sploh lahko uvrstimo pod upravljanje ali ne, upoštevajoč pri tem poleg 31. člena, tudi 24. in 25. člen SZ, šele ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje pa tudi, ali gre za poseg, ki je za redno vzdrževanje nujen.

13. Zaključek, ali gre za poseg, glede katerega sodišče lahko nadomesti manjkajoče soglasje, bo moralo narediti na podlagi (pravočasno zatrjevanih) dejstev, ki jih bo ugotovilo z neposredno izvedbo (pravočasno predlaganih) dokazov. Tudi v predlagalnem nepravdnem postopku namreč velja prekluzija v zvezi z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov (primerjaj 286. člen v zvezi z 37. členom ZNP) (4). Da ne bi (ponovno) poseglo v strankino pravico do izjave, na kar pritožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, bo morebitno odločitev, da nekaterih dokazov ne bo upoštevalo ali bo njihovo izvedbo zavrnilo, moralo tudi ustrezno obrazložiti. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer pridržano sodišču (primerjaj drugi odstavek 213. člena ZPP), vendar pa pri tem sodišče ni popolnoma prosto. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave). Sodišče zato lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP zavrne predlagani dokaz le, če je nepotreben, nerelevanten, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren, v vsakem primeru pa mora biti zavrnitev obrazložena (5).

14.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo (6). V razlogih se bo sodišče prve stopnje zato moralo opredeliti tudi do relevantnih (in ne očitno neutemeljenih) navedb udeležencev.

15. Skupaj z odločitvijo o glavni stvari bo moralo odločiti tudi o stroških postopka. Sodišče namreč s posebnim sklepom o stroških lahko odloči le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari ali v primeru, če pride do zaključka postopka zunaj obravnave (primerjaj 163. člen ZPP).

16. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

(1) Primerjaj članek Jureta Debevca: Razmerja pri etažni lastnini nastali pred uveljavitvijo SPZ (tako imenovana dejanska etažna lastnina), objava Pravna praksa – 2012, št. 43. (2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/95. (3) Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-C) dne 14. 5. 1996, so med dela oziroma odločitve, ki presegajo upravljanje, spadali tudi sprememba namembnosti, prenova in izboljšave. V sodni praksi je bilo v zvezi s tem zavzeto stališče, da od uveljavitve novele dalje, zato za ta dela oziroma odločitve, ni več potrebno soglasje vseh solastnikov, pač pa le nadpolovično soglasje (primerjaj odločbo III Ips 116/2005).

(4) Primerjaj tudi stališče VS RS v zvezi s tem vprašanjem v odločbi II Ips 90/2012. (5) Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 94/2006, II Ips 197/2007 (točka 8), II Ips 588/2007 (točka 6) in drugih ter teorija: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 357 in 358. (6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97.