Jedro

Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnil (27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33. člen ZMed), obravnava o taki tožbi pa se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (1. odstavek

35. člena ZMed) in sicer konkretnega popravka, to je tistega, ki ga odgovorni urednik ni objavil, pa je bila njegova objava pravilno zahtevana. Zahteva za objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le novo zahtevo za objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala pred pravdo, kar je za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer pravica tožeče stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku lahko dosegla objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika ni izpolnjeval pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih izpolnjuje. Zato je treba določilo o omejitvi obravnavanja in dokazovanja dejstev na tista, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, razumeti tako, da se obravnavajo in dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave tistega popravka, ki je bil predhodno nanj naslovljen (1. odstavek

26. člena in 27. člen ZMed).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je stvarno pristojno za odločanje v sporu, nato pa s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke kot odgovornega urednika časopisa Dnevnik objavo popravka z vsebino, kot jo določa tožbeni zahtevek, na članek z dne 18.10.2003 z naslovom Ameriški farmacevtski gigant je zlorabil slovenske zdravnike," na besedilo pod fotomontažo z dne

18.10.2003, na članek z dne 20.10.2003 z naslovom M. je z zlorabo trčil ob zdravniški kodeks" in na članek z dne 20.10.2003 z naslovom żM. in zdravniki: kaj pa zdravniški kodeks?" Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne 213.440,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ravnala skladno z določbami Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ker s tožbo zahteva nekaj drugega, kot v zahtevi za objavo popravka z dne 12.11.2003. Ta zahteva se glede vsebine sklicuje na zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako zahteva z dne 23.10.2003 v celoti tudi predmet zahteve z dne 12.11.2003. Primerjava zahteve in tožbenega zahtevka pokaže, da je vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana že v zahtevi. Namen tožeče stranke namreč vseskozi ostaja enak: zagotoviti objavo popravka, iz katerega bo razvidno, da tožeča stranka ni v nikakršni povezavi s propagandno brošuro. Res tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne vztraja več pri objavi nekaterih navedb iz prvotne zahteve, vendar pa je pravica tožeče stranke zahtevati v pravdi manj, kot je bilo zahtevano pred pravdo. Tudi med strankama ni sporno, da je vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana že v prvotni zahtevi.

Tako prvotna zahteva kot tožbeni zahtevek ustrezata oblikovnim zahtevam ZMed. Edini kriterij, ki ga glede oblike zahteve za objavo popravka določa ZMed, je v 28. členu, da popravek ne sme biti nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša. Hkrati je to edini oblikovni kriterij, ki odgovornemu uredniku omogoča, da objavo popravka zavrne. Drži, da je tožeča stranka v tožbi spremenila, natančneje, prilagodila obliko svoje zahteve.

Razlika pa ni takšna, da bi bilo mogoče trditi, da prvotna zahteva ni več predmet tožbenega zahtevka oziroma da je bila zahteva podana mimo odgovornega urednika. Tožeča stranka v tožbi ni postavila novih oblikovnih in še manj vsebinskih zahtev, glede katerih odgovornemu uredniku ni bila dana možnost, da se nanje odzove. Zahteva je le oblikovana bolj koncizno in je tožeča stranka v tožbi vsebino zahteve strnila le na najpomembnejše trditve. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je glede prvotne zahteve podan katerikoli primer iz

31. člena ZMed. Iz tega izhaja, da bi morala tožena stranka objaviti celotno zahtevo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje kršilo določilo 2. odstavka 7. člena ZPP, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, in 2. odstavek 284. člena ZPP, saj je obravnavalo navedbe, ki jih tožena stranka sploh ni podala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožbenim zahtevkom in zahtevo za objavo popravka obstaja vsebinska povezava le v najširšem smislu in da tožeča stranka s tožbo zahteva nekaj, česar ni zahtevala v zahtevi. Tožena stranka tega ni nikoli trdila, pa tudi ne, da zaradi oblikovne spremembe zahteva ni predmet tožbenega zahtevka in da je bil v tožbi zahtevani popravek podan mimo odgovornega urednika. Na podlagi teh (lastnih) ugotovitev je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tudi mimo navedb strank ugotovilo, da zahteve za objavo popravka z dne 12.11.2003 ni podpisala pooblaščena oseba ter da pooblaščenec tožeče stranke ni izkazal pooblastila, kar po 31. členu ZMed predstavlja razlog za zavrnitev objave popravka. Tožena stranka ni nikoli oporekala, da bi pooblaščenec tožeče stranke ne bil pooblaščen za podajo zahteve. Pri ugotovitvi, da pooblaščenec tožeče stranke ni bil pooblaščen za podpis zahteve za objavo popravka, pa ne gre samo za kršitev 2. odstavka 7. člena ZPP, temveč tudi za povsem napačen zaključek. Pooblaščenec tožeče stranke je izkazal pooblastil o za opravljanje pravdnih dejanj, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pooblaščen pa je bil tudi za podajo zahteve za objavo popravka. Obligacijski zakonik v 75. členu določa, da oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel. ZMed ne predpisuje posebne oblike, v kateri mora biti podana zahteva za objavo popravka, kar pomeni, da je lahko tudi ustna. Iz zahteve z dne 12.11.2003 jasno izhaja, da je pooblaščenec toženo stranko obvestil o zastopanju tožeče stranke, zato učinki zastopanja niso sporni. Tudi ostale okoliščine primera potrjujejo, da je pooblaščenec tožeče stranke imel pooblastilo za zastopanje, saj sicer ne bi mogel razpolagati z ustreznim gradivom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob uveljavljanju kršitve 2. odstavka 7. člena in 2. odstavka

284. člena ZPP, ker naj bi tožena stranka ne trdila, da zahteva za objavo popravka, naslovljena na odgovornega urednika časopisa, in popravek, kot ga vsebuje tožbeni zahtevek, nista identična ter da tudi ni trdila, da naj bi bil v tožbi zahtevani popravek podan mimo odgovornega urednika, tožeča stranka prezre navedbe odgovora na tožbo, da je v tožbenem zahtevku oblikovan povsem drugačen tekst, ki naj bi ga tožena stranka objavila, kot pa tekst iz dopisa

23.10.2003, ki ga je poslala tudi druga pravna oseba, in da zahtevo, oblikovano v skladu z določbami ZMed, vsebuje šele tožba (navedbe na

3. strani odgovora na tožbo pod točko 3). Tožena stranka je torej trdila ravno to, kar je ugotavljalo sodišče, le zapisalo je morda nekoliko z drugačnimi besedami: če je namreč tožena stranka navedla, da je šele popravek, vsebovan v tožbenem zahtevku, skladen z določbami ZMed, prejšnji zahtevek z dne 23.10.2003 pa to po njenem ni bil, to pomeni seveda, da popravek, kot ga vsebuje tožba, predhodno ni bil naslovljen na odgovornega urednika oziroma je bil naslovljen mimo njega direktno na sodišče. Enako procesno kršitev pritožba očita ugotovitvi sodišča, da popravka, katerega objava je bila zahtevana, ni podpisala pooblaščena oseba. Določilo 31. člena ZMed določa, v katerih primerih odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka. To določilo je materialnopravne narave in v primeru, ko sodišče odloča, ali je odgovorni urednik upravičeno odklonil objavo popravka, mora upoštevati razloge, ki jih zakon predvideva za to. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranke niso navajale, glede na to da je bila že v samem postopku vprašljiva pravilnost pooblastila, pa se je lahko pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo tudi na predložena pooblastila. S tem torej ni kršilo procesnih določil o dokazovanju, ki jih navaja pritožba. Ali je vprašanje pravilnega zastopanja sodišče prve stopnje pravilno rešilo, pa je vprašanje deloma dejanske in deloma materialnopravne narave.

Tožeča stranka v pritožbi uvodoma poudarja, da se zahteva za objavo popravka z dne 12.11.2003 glede vsebine sklicuje na zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako zahteva z dne 23.10.2003 v celoti tudi predmet zahteve z dne 12.11.2003. Vendar pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključuje, da je bilo kot popravek (brez pripomb in dopolnitev, kot to zahteva 27. člen ZMed) mogoče objaviti le zahtevo z dne

23.10.2003, ki jo je podala družba M. d.o.o. Dopis z dne 12.11.2003 se sicer res v celoti sklicuje na predhodno zahtevo, vendar pa tega dopisa ni mogoče šteti kot samostojne zahteve tožeče stranke na objavo popravka, temveč kvečjemu tako, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, to je kot zahtevo tožeče stranke, da objavi popravek, ki ga je predhodno vložila družba M. d.o.o., torej kot zahtevo po objavi popravka, ki ga je podala druga oseba. Pooblaščenec je namreč s tem dopisom obvestil toženo stranko, da je prevzel zastopanje tožeče stranke in družbe M. d.o.o. ter pozval na objavo že vloženega popravka družbe M. d.o.o. Nadalje pa je treba pritrditi pravilnosti izčrpnih in natančnih razlogov sodbe prve stopnje, da zahteva tožeča stranka s tožbo objavo povsem drugega besedila, kot pa ga je vsebovala zahteva za popravek objavljenega besedila.

Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnil (27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33. člen ZMed), obravnava o taki tožbi pa se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (1. odstavek 35. člena ZMed) in sicer konkretnega popravka, to je tistega, ki ga odgovorni urednik ni objavil, pa je bila njegova objava pravilno zahtevana. Zahteva za objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le novo zahtevo za objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala pred pravdo, kar je za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer pravica tožeče stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku lahko dosegla objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika ni izpolnjeval pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih izpolnjuje. Zato je treba določilo o omejitvi obravnavanja in dokazovanja dejstev na tista, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, razumeti tako, da se obravnavajo in dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave tistega popravka, ki je bil predhodno nanj naslovljen (1. odstavek 26. člena in 27. člen ZMed). Glede na to niso upoštevne trditve pritožbe, da s tem tožeča stranka zahteva manj, kot pa bi lahko, da je vsebina tožbenega zahtevka vsebovana v prvotni zahtevi in da je namen tožeče stranke, ki ga zasleduje z objavo popravka, ves čas nespremenjen. Ni pa pravilna tudi trditev pritožbe, da bi morala tožena stranka objaviti popravek, ker niso podani razlogi iz 31. člena ZMed. Ker na odgovornega urednika ni bila naslovljena zahteva za objavo popravka, katerega objavo tožeča stranka zahteva s tožbenim zahtevkom, o njegovi objavi niti ni mogel odločati, medtem ko popravek družbe M. d.o.o. z dne 23.10.2003 ni predmet tožbenega zahtevka.

Vse navedeno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vprašanje, ali je pooblaščenec tožeče stranke imel ustrezno pooblastilo za vložitev zahteve za objavo popravka, pa se glede na povedano izkaže za nepomembno. Četudi ga je imel, namreč v pravdi ne bi mogel uspeti.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.