Jedro

Odgovornost tožene stranke v smislu 87. člena ZZVZZ je podana zato, ker tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov varstva pri delu, ker je delavca, ki ni bil usposobljen za delo z viličarjem niti opozorjen na morebitne nevarnosti, napotila k transportu tovora celo kot vodjo skupine, pri čemer je bilo delo z viličarjem (nalaganje tovora na vilice, dvigovanje bremena, razlaganje tovora) pravzaprav edina vsebina te delovne operacije. Tudi za vodjo (to je za osebo, ki naj bi delo zgolj organizirala in nadzirala, ne pa neposredno opravljala), tožena stranka ne bi smela zadolžiti osebe, ki dela z viličarjem ne obvlada in za to delo nima opravljenega ustreznega izpita za varstvo pri delu oz. predhodno ni bila poučena o pravilnem in varnem rokovanju z viličarjem in o nevarnostih, ki pri delu z viličarjem pretijo udeležencem.

Toženkina ocena situacije je bila več kot očitno neustrezna, če že ne lahkomiselna, saj kaže na to, da je po eni strani podcenjevala tveganja pri delu z delovnim strojem, ki nedvomno predstavlja nevarno stvar, po drugi strani pa precenjevala strokovno usposobljenost svojih delavcev. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi izkazala, da je bil poškodovanec usposobljen za delo z viličarjem oz. da mu je dala povsem konkretizirana (in ne zgolj splošna) navodila o tem, kako naj delo organizira in opravi in da je pri tem izvedla vse ukrepe za varstvo pri delu.

Tudi pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni izkazala, da je stroške zdravljenja dejansko plačala in da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo, ni utemeljen. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na s strani tožeče stranke izstavljene račune za zdravljenje, kar za odločitev v zadevi povsem zadostuje. Tožeča stranka je oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti so določene z zakonom. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti napram zavarovancem in tretjim osebam v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila le v primeru, če obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da je tožeča stranka svoje obveznosti do zavarovancev izpolnila. Takšnih okoliščin pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 62,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.971.441,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2004 do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Navaja, da odgovornost tožene stranke za poškodbo njenega delavca ni podana in da tožeča stranka ni dokazala, da je stroške zdravljenja tudi dejansko plačala. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo v višini sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bila sporna odgovornost tožene stranke kot delodajalca, določena v 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenim zavarovanje (ZZVZZ), po katerem ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo škode, nastale zaradi poškodbe delavca, od delodajalca, če je poškodba posledica tega, da niso bili izvedeni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi prepričljive in skladne ocene izvedenih dokazov pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in o zahtevku pravilno odločilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotja o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene trditve, da delovodja tožene stranke delavcema ni izrecno naročil, naj stopita na paleto na viličarju in se tako peljeta v višje nadstropje, nedvomno držijo, vendar pa so za odločitev v zadevi popolnoma nerelevantne. Tega, da bi delovodja delavcem dajal napačna navodila, v postopku na prvi stopnji nihče ni zatrjeval, niti ni tega ugotovilo sodišče prve stopnje. Odgovornost tožene stranke v smislu 87. člena ZZVZZ je podana zato, ker tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov varstva pri delu, ker je delavca, ki ni bil usposobljen za delo z viličarjem niti opozorjen na morebitne nevarnosti, napotila k transportu tovora celo kot vodjo skupine, pri čemer je bilo delo z viličarjem (nalaganje tovora na vilice, dvigovanje bremena, razlaganje tovora) pravzaprav edina vsebina te delovne operacije. Tudi za vodjo (to je za osebo, ki naj bi delo zgolj organizirala in nadzirala, ne pa neposredno opravljala), tožena stranka ne bi smela zadolžiti osebe, ki dela z viličarjem ne obvlada in za to delo nima opravljenega ustreznega izpita za varstvo pri delu oz. predhodno ni bila poučena o pravilnem in varnem rokovanju z viličarjem in o nevarnostih, ki pri delu z viličarjem pretijo udeležencem.

Navodila, ki jih je tožena stranka dala in na katere se v pritožbi sklicuje, da „pri tem delu ni bilo nič zahtevnega" in da je delo izgledalo „nedolžno in enostavno", samo potrjujejo gornje zaključke. Toženkina ocena situacije je bila več kot očitno neustrezna, če že ne lahkomiselna, saj kaže na to, da je tožena stranka po eni strani podcenjevala tveganja pri delu z delovnim strojem, ki nedvomno predstavlja nevarno stvar, po drugi strani pa precenjevala strokovno usposobljenost svojih delavcev. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi izkazala, da je bil poškodovanec usposobljen za delo z viličarjem oz. da mu je dala povsem konkretizirana (in ne zgolj splošna) navodila o tem, kako naj delo organizira in opravi in da je pri tem izvedla vse ukrepe za varstvo pri delu.

Tudi pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni izkazala, da je stroške zdravljenja dejansko plačala in da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo, ni utemeljen. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na s strani tožeče stranke izstavljene račune za zdravljenje, kar za odločitev v zadevi povsem zadostuje. Tožeča stranka je oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti so določene z zakonom. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti napram zavarovancem in tretjim osebam v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila le v primeru, če obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da je tožeča stranka svoje obveznosti do zavarovancev izpolnila. Takšnih okoliščin pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zatrjevala. Zahtevati dokazila za plačilo tistih sredstev (nadomestilo osebnega dohodka za poškodovanega delavca), ki jih je od tožeče stranke prejela sama, ne da bi to dejstvo odločno in jasno zanikala, pa je po mnenju pritožbenega sodišča šteti celo kot zlorabo procesnih pravic tožene stranke.

Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP tožena stranka sama dolžna nositi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini plačane sodne takse.