Jedro

Ali izrečena kazen oziroma kazenska sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, je vprašanje primernosti izrečene kazni, ki je lahko razlog za pritožbo, ni pa to razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je S. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo kazen eno leto zapora, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, kot navaja, „uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka ter predlaga „da Vrhovno sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe“. Vložnik navaja, da ni utemeljen očitek, da je obsojenec preslepil direktorja oškodovanca s tem, ko je zagotovil, da bodo obveznosti poravnane najkasneje do 26. 5. 2008, saj je oškodovanec obsojencu sam postavil daljši rok plačila in sicer do 30. 5. 2008, del pa do 30. 6. 2008 in torej obsojenčeva obveznost do 26. 5. 2008 sploh še ni zapadla v plačilo. Nadalje vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno povzeli zagovor obsojenca, češ da oškodovancu enostavno ni plačal zato, ker se je premislil. Resnica je drugačna, obsojenec je le izjavil, da se je premislil oškodovancu plačati na roko, torej le glede načina plačila ne pa glede plačila nasploh. Po mnenju vložnika je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče ugotavlja, da je bila obsojenčeva družba v slabem finančnem stanju, kar je ena od okoliščin, na podlagi katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec že pri sklenitvi pogodbe ravnal s preslepitvenim namenom (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sama s seboj v nasprotju naj bi bila obrazložitev, da je imel obsojenec obveznosti, ki bi jih moral poravnati pred obveznostjo do oškodovanca, v resnici pa obsojenec ni imel nobenih obveznosti, ampak jih je imela družba S. d.o.o., protispisno pa naj bi bilo navajanje sodišča, da je omenjena družba že ob prvem izplačilu prejela maksimalni znesek, ki ni zadoščal za plačilo dolga oškodovancu. Vložnik še ocenjuje, da sodišče ni zadostno obrazložilo izbire in odmere kazenske sankcije oziroma ni prepričljivo pretehtalo vseh okoliščin, pomembnih za njen izrek. Navaja, da bi moralo sodišče ob tem, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil obsojenec že kaznovan, tudi ugotoviti, kdaj so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bil že obsojen, storjena ali pa so morda časovno tako odmaknjena, da jih sodišče ne bi smelo več upoštevati kot obteževalno okoliščino. Ugotovitev, da je izvrševanje kaznivih dejanj način obsojenčevega življenja, je najmanj pretirana. Olajševalne okoliščine so bile po oceni vložnika prenizko ovrednotene, ob pravilni oceni vseh okoliščin bi moralo sodišče obsojencu izreči primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki se ne strinja s trditvijo vložnika, da je zaradi trditve, da bo obsojenec obveznosti poravnal najkasneje do 26. 6. 2008, izrek sam s seboj v nasprotju, kot tudi ne s trditvijo, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 18 nerazumljiva. Da bo obveznosti poravnal do 26. 6. 2008 je bila zaveza samega obsojenca, v točki 18 obrazložitve sodbe pa so le povzeti podatki iz izvršilnega spisa o višini terjatev zoper S. d.o. o. V bistvu s svojimi trditvami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka predlaga naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Sodišče prve stopnje je v zadevi izreklo obsodilno sodbo potem, ko je ugotovilo (i) da obsojenec družbi T. d.o.o., ni plačal za opravljena dela 23.972,90 EUR in s tem oškodovani družbi tudi povzročil škodo v tem znesku, (ii) da je oškodovancu lažnivo zatrjeval, da ima vezanih 200.000,00 EUR in bo zato opravljena dela lahko poravnal najkasneje do 26. 5. 2008 in (iii) s tem spravil oškodovanca v zmoto, da mu bo plačal za opravljena dela, čeprav že ob sklenitvi pogodbe takega namena ni imel. S. Z. tudi ni bil obsojen zato, ker ni poravnal obveznosti do 26. 5. 2008, kot je bilo ob sklenitvi pogodbe sicer dogovorjeno, ampak ker obveznosti ni poravnal ne do takrat ne kasneje in tega že ob sklenitvi pogodbe tudi ni nameraval. Zato v opisu inkriminiranega ravnanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni nasprotja, ki ga zatrjuje vložnik. Očitek zahteve, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izjavo obsojenca, da se je premislil oškodovancu plačati na roke, s tem, ko je navedlo le, da se je premislil plačati, ne more predstavljati nasprotja med navajanjem v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izjavi obsojenca in med vsebino zapisnika glede odločilnega dejstva. Pritrditi je mogoče vložniku, da zapis v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni vsebinsko veren povzetek zapisa v zapisniku, vendar pa sodišče ugotovitev o goljufivem namenu obsojenca opira na izpovedbo J. T., navedeno in ocenjeno v točki 14 obrazložitve, izpovedbo priče A. K., navedeno in ocenjeno v točki 15 obrazložitve sodbe, na ugotovitev, da so bila navajanja obsojenca o obljubi plačila iz sredstev podjetniškega sklada, od koder naj bi prejel 200.000,00 EUR neresnična (točka 16 in 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer sodišče ne verjame, da bi bil J. T. tisti, ki je zahteval plačilo del na roke. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da nepopolni povzetek že navedene izjave obsojenca ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), medtem ko očitka, da naj bi bile s tem kršene pravice obrambe, vložnik ne pojasni.

5. Tudi sodišče druge stopnje svojo presojo glede vprašanja goljufivega namena obsojenca opira na dejstvo, da ta obveznosti ni poravnal ne do 26. 5. 2008, kot tudi ne v roku zapadlosti po izdanih računih, da je oškodovanca preslepil s tem, da ima vezanih 200.000,00 EUR do 22. 5. 2008 in je oškodovanec tako zmotno verjel, da obsojenec hoče in zmore poravnavati svoje obveznosti, nadalje da se je izkazalo, da obsojenec tudi ni govoril resnice, ko je spreminjal svoj zagovor glede razlogov, zakaj opravljenih del oškodovani družbi ni poravnal. V točki 9 sodbe sodišča druge stopnje pritožbeno sodišče potrjuje ugotovitev prvostopnega sodišča, da je „obtoženi ob sklenitvi obravnavnega posla z oškodovano družbo ravnal preslepitveno“ in vsebinsko pravilno povzema izjavo obsojenca podano na glavni obravnavi dne 25. 4. 2014, ki naj bi potrditvi vložnika bila tudi v sodbi sodišča druge stopnje navedena v nasprotju z vsebino zapisnika, in sicer, da je obsojenec govoril o tem, da naj bi oškodovani družbi delo plačal v gotovini v višini 15.000,00 EUR, pa se je kljub temu, da bi do denarja lahko prišel, premislil in ni plačal. Zato je pravilna končna ugotovitev obeh sodišč, da obsojenec sploh ni imel namena plačati opravljenega dela že ob sklenitvi posla.

6. Ugotovitve v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v točki 18 so povsem razumljive, iz njih izhaja, da je bila družba, v kateri je bil obsojenec direktor, v slabem finančnem stanju, kar je obsojenec J. T. zamolčal, v točki 19 pa sodišče ugotavlja, da so bile obveznosti njegove družbe večje od sredstev in da obsojenec ni razpolagal z omembe vrednim zneskom svojih sredstev. V tem ni videti nasprotij, ki jih zatrjuje vložnik in ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vložnik v zvezi z ugovorom, da je protispisno navajanje sodišča, da je družba S. d.o.o. že ob prvem izplačilu sprejela maksimalni znesek, ki ni zadoščal za plačilo dolga oškodovancu, ni navedel, katere naj bi bile listine ali zapisniki, s katerih vsebino naj bi bila ta navedba v nasprotju, zato utemeljenost tega ugovora Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

8. Vložnik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal tudi razlog po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v okviru katerega je zatrjeval, da sodišče ni prepričljivo pretehtalo vseh okoliščin, ki so pomembne za izbiro in izrek kazenske sankcije. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih ovrednoti, je dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ali izrečena kazen oziroma kazenska sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, je vprašanje primernosti izrečene kazni, to vprašanje pa je lahko razlog za pritožbo (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), so pa razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

9. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, ki je, kot je ugotovljeno, deloma vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Ob upoštevanju ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o premoženjskih razmerah obsojenca ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.