Jedro

Sodišče prve stopnje v tem delu glede na trditve tožene stranke ni raziskalo dejanskega stanja, ki je pomembno za uporabo 174. čl. ZOR. Za škodo od nevarne dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri tem pa pravni naslov “ukvarjanja” z nevarno dejavnostjo ni pomemben, pomembno je dejansko ukvarjanje z njo. Bistvene komponente obratovalca oziroma ukvarjanja z nevarno dejavnostjo pa so: interes za opravljanje dejavnosti, dejansko (fizično) sodelovanje pri tej dejavnosti in (vsaj delen) nadzor nad konkretnim potekom nevarne dejavnosti. Ravno v tej smeri pa je tožena stranka ves čas z obširnimi navedbami zatrjevala, da se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo, sodišče pa se s temi ugovori ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II izreka)razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. I sodbe ugodilo predlogu tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks pod II pa naložilo toženi stranki, da plača tožnici S. K. 5.433,15 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, A. K. pa 5.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in vse v roku 15 dni ter pod izvršbo. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 2.740,92 EUR. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je oče in mož tožnic umrl v delovni nezgodi 3.2.1987 na objektu T. L., ko so delavci kooperanti tožene stranke delali na višini in ko je s kovinsko palico zadel v visokonapetostni kabel. Sodišče je štelo, da je bila dejavnost, ki jo je opravljal pokojni, nevarna dejavnost glede na to, da se je opravljalo delo na višini in pod visoko napetostnim kablom, štelo pa je, da je bila tožena stranka izvajalec del na prizidku proizvodne hale T. L., kar izhaja iz pogodbe z dne 19.11.1986. Zato je štelo, da je prevzela tožena stranka kot izvajalka del na objektu T. L. delo, ki ga je opravljal pokojni K., in zato odgovarja na podlagi 173. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Na ugovor tožene stranke je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi zahtevek zastaral. Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču najprej očita, da je glede ugovora zastaranja napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo in ni izvedlo vseh dokazov v zvezi s tem in meni, da je njen ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo in ni obrazložilo zakaj šteje, da je podana njihova odškodninska odgovornost, glede na to, da so ves čas ugovarjali, da niso neposredno izvajali dejavnosti na gradbišču ter da je bil pokojni zaposlen pri I. B., ki ni bil podizvajalec tožene stranke. V tem delu sodišču očita, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na objektu T. L., kjer je prišlo do delovne nesreče, ni izvajala nobenih del, pač pa je dela izvajal njen kooperant kot samostojni izvajalec del, za njega pa so delali podizvajalci s svojimi zaposlenimi delavci, med katerimi je bil tudi pokojni K. Vsak izvajalec del kot samostojen poslovni subjekt sam nosi odgovornost za izvajanje tistih del, ki jih prevzame s svojimi delavci. Dela na objektu je izvajal podizvajalec B. I. s svojimi delavci, zato je tudi on odgovoren za nastalo nezgodo. Sodišče je določbe čl. 173 in 174 ZOR tolmačilo preširoko, s tem pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne in da se tožečim strankam naloži povrnitev stroškov postopka, ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

I. O ugovoru zastaranja: Tožena stranka je ugovarjala zastaranje ter zatrjevala, da sta tožnici vložili tožbo po preteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka (ZOR čl. 376/1). Tožeči stranki sta na te trditve ugovarjali in navedli, da ni odločilen subjektivni rok, saj je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Na glavni obravnavi 18.12.2006 pa je tožena stranka še navedla, da zoper njo ni bil v teku kazenski postopek, zato zastaranje ni bilo prekinjeno. Tožeči stranki pa sta na tej glavni obravnavi zatrjevali, da začne zastaranje teči, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je povzročil ter da sta šele tekom kazenskega postopka lahko ugotovili, kdo je povzročitelj škode, zato sta tudi takoj vložili tožbo. Navajali pa sta še, da mora sodišče uporabljati tiste določbe ZOR, ki urejajo zastaranje, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je na tej glavni obravnavi kot nesporno ugotovilo, da je tekel kazenski postopek zoper M. in da je bila 26.3.2004 zoper njega (ker je bil obtožni predlog umaknjen) izdana zavrnilna sodba.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bilo na strani tožene stranke dokazno breme o tem, kdaj je začel teči triletni zastaralni rok, niso pravilni. 212. čl. ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere upira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje. Gre za ugovor ugasle pravice. 376. čl. ZOR, ki je v času nastanka škodnega razmerja urejal zastaranje in se na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja, določa, da začne zastaranje odškodninske terjatve teči odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Tožena stranka je zatrjevala, da je začelo zastaranje teči z dnem škodnega dogodka. Res je, da vsi ugovori, tako tudi ta, spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Vendar pa mora tudi nasprotna stranka, tožnik, ki takšne trditve zanika, navesti dejstva in ponuditi dokaze za takšno negiranje. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožeča stranka potem, ko je tožena stranka navajala dejstva začetka teka zastaranja, le-ta zanikati in navesti, da zastaranje ni začelo teči z dnem škodnega dogodka, ker takrat npr. še ni vedela za povzročitelja za katerega je zvedela šele .... in za to dejstvo tudi ponuditi dokaze. Zato je v tem delu toženčeva pritožba o tem, da je dejansko stanje nepopolno, pa tudi nepravilno ugotovljeno, utemeljena. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zaradi tega, ker je prekršilo določbo 285. čl. ZPP. Pritožnik v tem delu sodišču smiselno očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nasprotja med dokazi, ki jih sodišče ni razčistilo in zaključke sodišča v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje res ni ocenjevalo vseh dokazov in v tem okviru ni uporabilo pooblastil, ki mu jih daje 285. čl. ZPP, saj ni razjasnjevalo tistih dejstev, ki so bila zatrjevana ali ki so bila nepopolna. Dosledno izpeljano razpravno načelo na eni strani ter prekluzija glede navajanja dokazov na drugi strani, terjajo večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva in sicer tako v smeri dopolnjevanja navedb o dejstvih kot tudi v smeri dokazne pobude. Sodišče, ki vodi postopek, mora imeti vedenje ne le o tem, katera dejstva so pravno pomembna, marveč tudi, katera stranka jih mora navajati in nato dokazati – vedeti mora, kako je med strankami razporejeno trditveno in dokazno breme in strankam mora to tudi sporočiti. Če sodišče namreč strankam ne pojasni, glede katerih pravnopomembnih dejstev katera od njiju nosi dokazno breme, se lahko zgodi, da stranka ne predlaga dokazov in šele v sodbi izve, da je sodišče štelo, da nosi dokazno breme, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Kot izhaja iz konkretne zadeve, sodišče sploh ni vodilo postopka v smislu 285. čl. ZPP, saj ni ničesar razčiščevalo niti stranke pozivalo, da dopolnijo nepopolne navedbe. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje pa tudi da ga je ugotovilo zmotno, so zato utemeljeni in je bilo potrebno že zaradi tega sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju vse zgoraj navedeno razčistiti, upoštevati razdelitev dokaznega bremena ene in druge stranke in tudi ob upoštevanju 285. čl. ZPP ponovno odločiti o ugovoru tožene stranke glede zastaranja odškodninske obveznosti. Pri tem pa razveljavitev sodbe v tem delu ne pomeni, da je pritožba utemeljena glede trditev, da je zahtevek zastaral, ampak le, da sodišče v tem delu ni ugotovilo vsega dejanskega stanja, ki bi ga glede na pravno podlago moralo in je zato zaključek preuranjen.

II. O pritožbi glede temelja odgovornosti tožene stranke: V drugem delu pritožbe pritožnik sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede temelja njegove odgovornosti. Tudi v tem delu je pritožba utemeljena. Pritožnik pravilno opozarja na to, da je ves čas postopka zatrjeval, da je celotno delo na gradbišču prevzel drugi izvajalec, smiselno torej trdi, da se ni ukvarjal z nevarnost dejavnostjo. Za te trditve je predlagal tudi dokaze. Sodišče prve stopnje v tem delu glede na trditve tožene stranke ni raziskalo dejanskega stanja, ki je pomembno za uporabo določb členov 154, 158 in 174. čl. ZOR. Pravilo je krivdna odgovornost. Za škodo od nevarne dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri tem pa pravni naslov “ukvarjanja” z nevarno dejavnostjo ni pomemben, pomembno je dejansko ukvarjanje z njo. Bistvene komponente obratovalca oziroma ukvarjanja z nevarno dejavnostjo pa so: interes za opravljanje dejavnosti, dejansko (fizično) sodelovanje pri tej dejavnosti in (vsaj delen) nadzor nad konkretnim potekom nevarne dejavnosti. Ravno v tej smeri pa je tožena stranka ves čas z obširnimi navedbami zatrjevala, da se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo, sodišče pa se s temi ugovori ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje ugovorov tožene stranke ne bi smelo enostavno ignorirati, ampak bi jih moralo obravnavati in v razlogih sodbe nanje odgovoriti, saj se nanašajo na dejstva, ki so za ugotavljanje odgovornosti po 154 in 174. čl. ZOR pomembna. Glede na trditve tožeče stranke, ki toženi stranki očita tudi, da ni poskrbela za varnostne ukrepe, pa bi se sodišče moralo ukvarjati tudi z elementi krivdne odgovornosti. Pravilo o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.

Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ni ugotavljalo dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka, zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje (ZPP čl. 355).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški tega postopka ( ZPP čl. 165 in 154).