Jedro

Če tožbeni zahtevek v že pravnomočno razsojeni stvari temelji le na lastni menici, ne gre za že razsojeno stvar, če isti tožbeni zahtevek v drugem postopku temelji na klavzalnem pravnem poslu, saj gre za različna historična dogodka in različno dejansko podlago.

Če sodišče v pravnomočno razsojeni (menični) zadevi obravnava in odloči o toženčevem ugovoru (subjektivnem), da ne obstoji direktno poslovno razmerje med strankama, to ne predstavlja odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravnega posla, (ki sicer ni predstavljal tožbene podlage), temveč le odločanje o utemeljenosti ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 83.926,66 USD z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter zavrženje tožbe, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje ter povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da je bilo o sedaj obravnavanem tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 329/95 z dne 23.6.1997, ki je (brez pritožbe) postala pravnomočna 22.7.1997. Iz te sodbe (priloga B14 v spisu) izhaja, da je tožeča stranka B. iz Bremna predlagala izdajo meničnega plačilnega naloga na podlagi menice, izdane 26.1.1995 v Bremnu za 83.926,66 USD z zapadlostjo 26.4.1995. Okrožno sodišče v Novem mestu je plačilni nalog izdalo in z njim naložilo toženi stranki N. p.o. N. kot trasantu, da plača tožeči stranki menični znesek 83.926,66 USD. Tožena stranka je proti plačilnemu nalogu ugovarjala in sicer, da menice ni podpisala (tako imenovani objektivni ugovor) in da tudi sicer ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko (tako imenovani subjektivni ugovor).

Okrožno sodišče je po obravnavanju obeh ugovorov ugotovilo, da sta utemeljena, ker tožena stranka menice ni podpisala in zato ni menični zavezanec (trasant) in da "tožeča stranka direktnega poslovnega odnosa s toženo stranko ni dokazala".

V sedaj obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, da ji tožena stranka plača 83.926,66 USD v tolarski protivrednosti na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 26.4.1995, na temeljnem pravnem poslu - na prodajni pogodbi štev. 8411, po kateri je tožeča stranka dobavila dne 26.1.1995 toženi stranki 120 ton avstralske volne za kar ji je izdala račun za 83.926,66 USD, ki je zapadel v plačilo 26.4.1995. Tega računa tožena stranka kljub opominom ni plačala.

Iz gornjega prikaza izhaja, da v sedanjem gospodarskem sporu utemeljuje tožeča stranka svoj zahtevek proti toženi stranki na temeljnem pravnem poslu, medtem ko je svojo predhodno tožbo oprla le na menico. To pomeni, da se navedena tožbena zahtevka nanašata na različna historična dogodka, se pravi na različno dejansko podlago, ki jo po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora vsebovati vsaka tožba (navedba dejstev in dokazov za utemeljenost tožbenega zahtevka).

Pri tem ne moti, da je v predhodnem postopku sodišče ugotavljalo tudi utemeljenost zahtevka po temeljnem poslu. Toda to je storilo zaradi odločitve o toženčevem subjektivnem ugovoru (temelječem na osnovnem poslu). O temeljnem poslu tedaj ni odločalo kot o tožbeni podlagi.

Zato, ker gre pri predhodni menični zadevi za drugačno tožbeno podlago, se pravi za drugačna pravotvorna dejstva kot v sedanjem postopku, obravnavani spor ni spor o že pravnomočno razsojeni stvari. Zato ne pride v poštev določba drugega odstavka 333. člena ZPP, da je treba zavreči tožbo, če je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišči druge in prve stopnje tako nista bistveno kršili določil postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija podredno izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje še zaradi bistvene kršitve postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker da so zaključki sodišč o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Toda pri tem tožena stranka ne očita, da bi naj sodišči napačno povzeli vsebino listin, temveč, da sta določene listine ocenili kot neverodostojne iz zanjo nesprejemljivih razlogov. Meni tudi, da bi sodišči morali v dokazne namene uporabiti omenjeno menico, česar pa nista storili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija s temi izvajanji po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v reviziji po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Glede na tako stanje stvari in, ker po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti.