Jedro

Ležišče kapne lege je v obravnavanem primeru sicer na nivoju plošče pritličja (na podaljšku – konzoli), vendar ne na sami plošči. To ima za posledico drugačen videz oziroma obliko zidanice, kot jo je zasledoval normodajalec s PUP. Zato po presoji sodišča omenjena rešitev ne izpolnjuje obravnavanega oblikovnega pogoja glede višinskega gabarita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-70/2010-21 z dne 11. 5. 2010, izdanega za novogradnjo stavbe za spravilo pridelka na zemljišču parc. št. 2039/1 k.o. … Iz obrazložitve odločbe izhaja, da spremembo predstavlja izvedba balkona na JZ strani zidanice, izvedba konzolne armiranobetonske plošče nad njim in izvedba konzolnega dela podstrešja na SZ strani zidanice. Po mnenju organa objekt z dodatnimi konzolnimi izvedbami in balkoni oblikovno odstopa od tipičnih stavb za spravilo pridelka, ki glede na namen ne potrebujejo balkonov, in s tem odstopa od elementov tradicionalne arhitekture zidanic. Sklicuje se na določbe 22., 24., 25., 27. in 29. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Trebnje (planske celote 1, 3, 4, 5) (Skupščinski Dolenjski list, št. 4/91 in Uradni list RS, št. 15/99 ter naslednji, v nadaljevanju PUP). Tako je na podlagi fotografij obravnavanega objekta in drugih objektov, ki so bili predloženi za primerjavo s strani tožnice, ugotovil, da na območju morfološke enote k.o. … in v bližnji okolici oziroma v primerjanem vinogradniškem območju „VO“, ki se ureja s PUP, ni legalno zgrajenih objektov, ki bi oblikovno sovpadali s projektirano rešitvijo oziroma ta ne vsebuje elementov tradicionalne arhitekture. Zato je zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja na podlagi drugega odstavka 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrnil. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da gradnja s spremembami ne izpolnjuje pogojev glede oblikovanja zidanic, določenih v tretjem odstavku 29. člena PUP, ki je glede na določbo četrtega odstavka 27. člena specialna določba. Na podlagi predloženega projekta za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (PGD) ugotavlja, da bo z izvedbo armiranobetonske plošče nad pritličjem povečana uporabna površina objekta v delu nad pritličjem. Na račun nadvišanja slemena se z nadzidavo in izvedbo kolenčnih zidov v višini 1 m sicer res ohranja naklon strešine 40 %, dejansko pa se s tem izvede dodatna etaža, kar ni v skladu s prej omenjeno določbo PUP glede višinskega gabarita za zidanice (klet z možnostjo kolenčnega zidu ali klet in pritličje, pri čemer mora biti ležišče kapne lege neposredno na plošči pritličja). Razširitev armiranobetonske plošče nad pritličjem je bila izvedena zaradi izpolnitve pogoja, da mora biti kapna lega strešine neposredno na plošči pritličja. Poleg tega bo tlorisni gabarit zidanice v mansardnem delu znašal 86,58 m2, kar je več od dovoljenih 50 m. Meni še, da je treba zahteve iz tretjega odstavka 29. člena PUP razumeti v smislu opisa značilnosti dolenjske arhitekture pri oblikovanju zidanic. Zato je treba pritrditi prvostopenjskemu organu, da projektirana rešitev ne vsebuje elementov tradicionalne arhitekture.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, zakaj se ne strinja s stališčem, da projektirana rešitev ne vsebuje elementov tradicionalne dolenjske arhitekture. Med drugim meni, da bi moral upravni organ ta pojem presojati na nivoju celotne dolenjske regije, ne pa na zelo omejenem območju ene katastrske občine oziroma posameznega planskega območja iz PUP. Njen zahtevek zato ne bi smel biti zavrnjen le na podlagi petih fotografij brez izvedbe drugih dokazov. S tem je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice. Odločitev ne bi smela biti sprejeta v skrajšanem postopku, prvostopenjski organ pa je s tem, ko jo je zaslišal šele po pozivu pritožbenega organa, ravnal v nasprotju z 244. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ne strinja se niti s stališči pritožbenega organa. Tretji odstavek 29. člena PUP namreč govori o tlorisni (zazidani) površini in ne o uporabni površini objekta. Poudarja, da je bila površina s podstrešjem že v PGD, na podlagi katerega je bilo pridobljeno prvotno gradbeno dovoljenje, večja od 50 m2. Površina, ki se je pridobila s konzolnim delom plošče, pa ne predstavlja tlorisne (zazidane) površine, niti uporabne površine, saj je podstrešje predvideno kot neizkoriščeno, konzolni del plošče pa služi le za zaščito balkona pred vremenskimi vplivi. Poleg tega je nepravilna ugotovitev, da ima objekt kolenčni zid, saj zunanji zid pod kapno lego v zahtevani spremembi ni podan. Ležišče kapne lege skladno s prvotnim gradbenim dovoljenjem ostaja neposredno na plošči pritličja. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njeni zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se ne strinja s tožbenim očitkom, da je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, to je brez udeležbe stranke. Res je v določbi tretjega odstavka 144. člena ZUP navedeno, da v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni treba zaslišati stranke, vendar pa zaslišanje stranke v smislu tega zakona pomeni, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Iz predloženih upravnih spisov pa izhaja, da je upravni organ tožnico z dopisom z dne 26. 7. 2012 seznanil z ugotovitvijo, da s projektirano rešitvijo ni izkazano, da gre za oblikovno tipično stavbo – zidanico in njeno skladnostjo z morfologijo območja, ter jo pozval, da se o teh ugotovitvah v postavljenem roku izjavi.

Kršitve pravil upravnega postopka ne predstavlja niti zaslišanje tožnice, ki ga je opravil prvostopenjski organ po vložitvi njene pritožbe. Iz upravnih spisov izhaja, da je to storil na zahtevo pritožbenega organa z dne 27. 12. 2012, naj dopolni postopek z zaslišanjem pritožnice in ji omogoči, da se seznani s spisovno dokumentacijo, razlogi za odločitev in da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe v konkretnem postopku. Podlago za tako ravnanje ima pritožbeni organ v prvem odstavku 251. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje, kadar ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka (drugostopenjski organ je v tej zadevi očitno menil, da so bile storjene), dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje, bodisi po zaprošenem organu. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da tako zaslišanje nima podlage v ZUP oziroma da je v nasprotju z namenom iz 244. člena ZUP, ki daje pooblastilo prvostopenjskemu organu, da po prejemu pritožbe izvede posebni ugotovitveni postopek, ki ga pred tem ni izvedel, čeprav je bil obvezen, ali v primeru, če je bila odločba izdana ne da bila stranki dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav je bilo to obvezno.

Kar pa zadeva vsebinsko odločitev v zadevi, med strankama ni sporno, da je tožnica pridobila gradbeno dovoljenje z dne 11. 5. 2010 za gradnjo zidanice. Prav tako ni sporno, da je zahtevala spremembo gradbenega dovoljenja zaradi gradnje balkona na JZ strani zidanice, zaradi izvedbe konzolne armiranobetonske plošče nad njim in zaradi izvedbe konzolnega dela podstrešja na SZ strani zidanice. Sporno pa je, ali so te spremembe v skladu z določbami PUP oziroma ali zidanica zaradi navedenih sprememb še ustreza njegovim oblikovnim zahtevam.

Sodišče se strinja s pritožbenim organom, da je treba pri tej presoji uporabiti določbo tretjega odstavka 29. člena PUP kot specialno določbo, saj predpisuje pogoje za oblikovanje zidanic. V tem pogledu se je prvostopenjski upravni organ brez potrebe ukvarjal z ugotavljanjem oblikovnih značilnosti stavb v konkretnem območju urejanja (VO) oziroma elementov tradicionalne arhitekture zidanic v smislu predhodnih členov PUP. Ker pa sodišče pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta ni vezano le na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP dopolnil razloge prvostopenjske odločbe ali zanjo celo navedel drugačne razloge (tretji odstavek 148. člena ZUP), je sodišče izpodbijano odločitev presojalo tudi z vidika razlogov drugostopenjske odločbe. Poleg tega so razlogi drugostopenjske odločbe sestavni del presoje zakonitosti tudi glede na zahtevo, da je vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navedenega namreč ni mogoče razumeti kot zgolj procesno „oviro“ za vložitev tožbe, ampak tudi kot zahtevo po vsebinski presoji prvostopenjske odločitve v pritožbenem postopku, ki jo mora sodišče upoštevati v upravnem sporu.

PUP v tretjem odstavku 29. člena glede oblikovanja zidanic med drugim določa višinski gabarit, in sicer dopušča klet z možnostjo kolenčnega zidu ali klet in pritličje, pri čemer mora biti ležišče kapne lege neposredno na plošči pritličja. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi navedeni pogoj s tem, ko je zaradi zadostitve zahtevi po ležišču kapne lege neposredno na plošči pritličja načrtovano podaljšanje armiranobetonske plošče nad pritličjem (konzola), temu pogoju ni zadoščeno.

Po ugotovitvi prvostopenjskega organa gre namreč dejansko za izvedbo konzolne armiranobetonske plošče nad balkonom, torej za ploščo, ki se širi izven obsega pritličja. Navedeno ni sporno, saj tožnica v tožbi navaja, da omenjeni „podaljšek“ predstavlja oziroma gre za konzolni del plošče, ki služi le za zaščito balkona pred vremenskimi vplivi. Take plošče pa po mnenju sodišča ni mogoče obravnavati kot ploščo pritličja v smislu omenjene določbe PUP. Pritličje je namreč del stavbe, katerega prostori se nahajajo /.../ (1.1.1. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), kar v smislu navedene določbe pomeni, da gre za prostorsko omejen del stavbe. Zato je treba tudi ploščo pritličja razumeti le kot tisti del konstrukcije, ki leži nad omenjenim prostorom oziroma ki ga omejuje.

Iz navedenega izhaja, da je ležišče kapne lege v obravnavanem primeru sicer na nivoju plošče pritličja (na podaljšku – konzoli), vendar ne na sami plošči v prej obrazloženem pomenu. To ima za posledico drugačen videz oziroma obliko zidanice, kot jo je zasledoval normodajalec z omenjeno določbo PUP. Zato po presoji sodišča omenjena rešitev ne izpolnjuje obravnavanega oblikovnega pogoja glede višinskega gabarita.

Prav tako ni sporno, da je omenjena rešitev posledica povišanja objekta v predelu podstrešja, zaradi česar se je po neizpodbijani ugotovitvi pritožbenega organa spremenila tudi višina slemena za 0,63 m. Po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da je zvišanje podstrešja ob nespremenjenem naklonu mogoče doseči le z gradnjo novega ali z nadvišanjem obstoječega zidu. Pritožbeni organ je ugotovil, da je bila nadzidava objekta nad pritličjem izvedena s kolenčnim zidom, s čimer se tožnica ne strinja, ker da „zunanji zid pod kapno lego v zahtevani spremembi ni podan“. S tako pavšalno navedbo pa ne more izpodbiti ugotovitve drugostopenjskega organa, ki jo je ta oprl na primerjavo tekstualnih podatkov iz predložene spisovne dokumentacije in podatkov načrta arhitekture (prečni prerezi in načrti tlorisov mansard) po obeh PGD-jih (za gradbeno dovoljenje in za njegovo spremembo).

Tudi sicer dilema, ali gre v takem primeru za kolenčni ali kako drugače poimenovan zid, za odločitev v zadevi niti ni bistvena. Pomembno je, da je sprememba PGD, kot je bilo že obrazloženo, pripeljala do tega, da kapna lega ne leži več neposredno na plošči pritličja, ampak na njenem podaljšku oziroma konzoli. Učinek je torej enak kot pri kolenčnem zidu – prav temu pa se je normodajalec želel ogniti s tem, ko nad pritličjem ni dopustil kolenčnega zidu oz. je zahteval, da mora kapna lega ležati na plošči pritličja, torej v smislu neposrednega stika med ploščo pritličja in kapno lego.

Zaradi nadvišanja je pritožbeni organ tudi štel, da je s tem pridobljena nova etaža (mansarda), česar tožnica v tožbi niti ne izpodbija, nasprotuje le zaključku, da je s predvidenim posegom pridobljena dodatna uporabna površina. Slednje za presojo, da gre za mansardo, ni pomembno, glede na to, da je po 1.1.4. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 mansarda del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, pravilno dvokapno streho.

Glede na navedeno se sodišče strinja, da z vidika določb PUP o višinskem gabaritu glede zidanice niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlaganim spremembam gradbenega dovoljenja. Pri tem sodišče poudarja, da oblikovne rešitve, ki so bile dovoljene z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 5. 2010, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, saj njihova presoja (in s tem zakonitost) ni predmet odločanja v tem upravnem sporu.

Ker za odločitev ostale tožbene navedbe niso pravno pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).