Jedro

Zgolj dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje poslovanje s tekočo izgubo, (tudi po stališču sodne prakse) ne zadostuje za odločitev o delni oprostitvi sodnih taks v večjem znesku, niti za odločitev o obročnem odplačilu sodnih taks ali odlogu do pravnomočne rešitve v tej zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom delno oprostilo tožečo stranko plačila sodne takse za redni postopek in sicer tako, da je dolžna plačati sodno takso v višini 20.000,00 EUR.

2. Tožeča stranka se proti temu sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni oziroma ga razveljavi. Najprej izpostavlja, da sodišče ni presojalo možnosti odloga ali obročnega plačila sodne takse. Glede odločitve, da je dolžna plačati sodno takso v višini 20.000,00 EUR pa je sodišče napačno presojalo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke oziroma ga sploh ni presojalo. Nesporno znaša čista izguba poslovnega leta pri tožeči stranki 209.098,16 EUR in zaradi prejema zneska 406.083,75 EUR kot prenesenega dobička, tožeča stranka ni mogla znižati čiste letne izgube, saj je bil navedeni znesek namenjen za poplačilo kredita H., d.d. Opravljena je bila transakcija v višini 380.000,00 EUR, potem pa še več posameznih transakcij zaradi izvršbe dveh družb, za kar je morala tožeča stranka za dokončno poplačilo pridobiti posojilo. Sodišče je na računih tožeče stranke preverjalo samo prilive, na pa odlive, ki so bili še v večjih zneskih. Že dejstvo čiste izgube poslovnega leta pri tožeči stranki predstavlja zadosten razlog za oprostitev sodne takse. Tožeča stranka drugih sredstev ne pričakuje, da bi lahko navedeno izgubo odpravila, lahko pa jo bo, v kolikor bo s predmetno tožbo uspela. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka pravna oseba in ne more biti upravičenka do socialne pomoči, ne zadostuje za zavrnitev oprostitve plačila takse v celoti. Tudi če bi bila tožeča stranka zmožna plačati znesek 20.000,00 EUR sodne takse, pa sodišče ni opredelilo, kako lahko ta znesek plača, ali na obroke, ali celo odloži plačilo za določen čas.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločanja o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v zadostni meri ugotovilo vse odločilne okoliščine primera ter pri odločitvi pravilno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Po tej določbi se delno oprosti plačila sodnih taks tudi pravne osebe, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, ki so jih dolžne plačati pravne osebe, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

5. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo le obstoj pogojev za delno oprostitev plačila sodne takse in pri tem upoštevalo, da je ta glede na vrednost spornega predmeta zelo visoka (45.465,00 EUR) ter da tožeča stranka za celotno plačilo nima sredstev in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Njenemu predlogu je delno ugodilo tako, da mora plačati 20.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da tožeča stranka sicer posluje s tekočo izgubo, vendar je imela na dan 13. 8. 2014 406.083,75 EUR prenesenega čistega dobička. Preverilo in upoštevalo je tudi gibanje in stanje na njenih transakcijskih računih pri treh poslovnih bankah, iz katerih izhaja, da je imela tožeča stranka pred odločanjem na enem od teh računov denarni znesek, ki zadostuje za plačilo sodne takse za predmetni postopek po delni oprostitvi.

6. Sodišče druge stopnje zato tudi ob upoštevanju pritožbenih trditev, da je bil celotni preneseni čisti dobiček namenjen za poplačilo kredita in za izvršbe, ocenjuje, da plačilo znižane sodne takse po delni oprostitvi takoj v celotnem znesku ne bo ogrozilo dejavnosti tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje poslovanje s tekočo izgubo, namreč (tudi po stališču sodne prakse) ne zadostuje za odločitev o delni oprostitvi sodnih taks v večjem znesku, niti za odločitev o obročnem odplačilu sodnih taks ali odlogu do pravnomočne rešitve v tej zadevi.

7. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na gornje razloge pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. O ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse, izdanem na podlagi 34. člena ZST-1, odloča sodišče prve stopnje, ki je izdalo nalog (34.a člen ZST-1).