Jedro

Upravni organ je ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za nadzidavo objekta zavrnil iz razloga ugotovljenega neskladja med kulturnovarstvenimi pogoji ter izvedenim posegom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine zavrnil zahtevo tožnice (investitorice) za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za nadzidavo obstoječe garaže na zemljišču s parc. št. 1362, k.o. ..., na naslov ..., ki predstavlja poseg v spomenika lokalnega pomena Ptuj-Arheološko najdišče levi breg (EŠD 9155) in Ptuj-Mestno jedro (EŠD 580), predstavlja pa tudi poseg v vplivno območje spomenika državnega pomena Ptuj-Grad (EŠD 583). V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ pojasnjuje, da je kulturnovarstveno soglasje po prvem odstavku 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1) treba pridobiti za posege v spomenik in za posege v varstvena območja dediščine. Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti tudi za posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, in za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt. V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZVKD-1 se kulturnovarstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izda kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Po drugem odstavku 30. člena ZVKD-1 se kulturnovarstveno soglasje lahko zavrne samo v primeru, če je poseg v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji, določenimi na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZVKD-1. Kot pojasnjuje upravni organ, so bili v obravnavanem primeru za nameravani poseg v kulturni spomenik izdani kulturnovarstveni pogoji št. 3363/08-MH z dne 2. 10. 2008, ki so bili dopolnjeni s kulturnovarstveni pogoji št. 833-09/JK z dne 29. 6. 2009. V kulturnovarstvenih pogojih z dne 2. 10. 2008 je določeno, da je pozidava celotnega notranjega dvorišča oziroma legalizacija izgrajene garaže s prekritjem in nadzidavo celotnega dvorišča do strehe kapi primarnega objekta nesprejemljiva v obstoječem obsegu in obliki za obravnavani objekt in prostor, zaradi česar je treba ponovno vzpostaviti odprto in nepozidano dvorišče. V nadstropju je mogoče v območju notranjega dvorišča ob obstoječem objektu izvesti zgolj zunanji hodnik v smislu "historičnih gankov", v tem smislu pa je treba preoblikovati tudi notranjo fasado. Investitorjema je bilo zaradi več let trajajočih postopkov še predlagano, da v izogib nesporazumov projektant v fazi projektiranja sodeluje s pristojnimi strokovnimi delavci Javnega zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine. Dopolnjeni kulturnovarstveni pogoji določajo, da je bila v kulturnovarstvenih pogojih, izdanih 2. 10. 2008, pravilno ocenjena neprimernost obsega, ki spreminja tipologijo notranjega dvorišča. Na komisijskem ogledu pa je bilo ugotovljeno, da bi odstranitev objekta posegla v statiko celotne stavbe. Reševanje tega problema pa bi zahtevalo rešitve, ki bi bile v škodo varovane dediščine. Zato mora projektant, ki bo izdelal načrt, v sodelovanju s konservatorji, ohraniti prizidek, novo dvoriščno steno pa obravnavati v smislu "historičnih gankov". Dne 29. 12. 2010 je Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine prejel vlogo tožnice za izdajo soglasja za nadzidavo obstoječe garaže. Po preučitvi dokumentacije, ki je bila priložena zahtevi, organ na prvi stopnji ugotavlja, da projekt ni skladen z obstoječim stanjem in dopolnjenimi kulturnovarstvenimi pogoji, saj iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja zakonitost gradnje garaže, ki jo želi tožnica nadzidati. Za obstoječo garažo namreč Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine ni izdal potrebnega kulturnovarstvenega soglasja. Projekt pa za nadzidavo tudi ne upošteva dopolnjenega pogoja, da mora biti dvorišča stena oblikovana v smislu "historičnih gankov", temveč ohranja nezakonito zgrajeno strukturo z modernimi oblikovalnimi elementi ter jo zaključuje z ravno streho. Glede na predvideni poseg investitorice, ki je v neskladju z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji, je prvostopni organ zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi drugega odstavka 30. člena ZVKD-1 zavrnil. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kulturo z odločbo št. 3510-57/2008/7 z dne 22. 9. 2001 kot neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju pritožbenega organa pripis na idejnem projektu z naslovom "Nadzidava obstoječe garaže", na katerem je lastnoročno napisano: „Projekt vsebuje projektne pogoje, dane v kulturnovarstvenih pogojih ZVKDS" s podpisom in žigom Javnega zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine Slovenije z datumom 3. 8. 2009, ne more prestavljati veljavnega kulturnovarstvenega soglasja, ki bi lahko postalo pravnomočno. Po mnenju ministrstva se je tega zavedala tudi tožnica, saj sicer ne bi ponovno vložila vloge za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za nadzidavo obstoječe garaže. Iz naslova idejnega projekta ter iz navedb tožnice izhaja, da se omenjeni idejni projekt nanaša na nadzidavo obstoječe garaže in ne na obstoječo garažo, zaradi česar tudi iz tega razloga ni bilo mogoče zaključiti, da je bilo kulturnovarstveno soglasje za obstoječo garažo tožnici že izdano. Ker za garažo, na kateri stoji nadzidava, kulturnovarstveno soglasje ni bilo izdano, je izpodbijana odločitev tudi po mnenju ministrstva pravilna. Legalizacijo prizidka je namreč treba obravnavati celostno, kar pomeni, da ni mogoče izdati soglasja zgolj za zgornjo etažo prizidka. Tožnica pa bo morala, če bo želela legalizirati garažo in njeno nadzidavo, vložiti novo vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, ki ji bo moral biti priložen tako projekt za garažo kot tudi za njeno nadzidavo.

Tožnica v tožbi izpodbijani odločbi nasprotuje ter navaja, da je bila predmet zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zgolj nadzidava obstoječe garaže, zaradi česar upravni organ po njenem mnenju ne bi smel odločati o pogojih za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za obstoječo garažo, ki ni bila predmet zahtevka. Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine po njenem mnenju ni pristojen odločati o vprašanju legalizacije garaže in njene nadzidave. Z izdajo izpodbijane odločbe je upravni organ, s tem, ko je zaključil, da je legalizacijo prizidka treba obravnavati celostno in da ni mogoče izdati soglasja zgolj za zgornjo etažo prizidka, odločal preko postavljenega zahtevka. Ker legalizacija garaže in njena nadzidava nista predmet tega upravnega postopka, so razlogi v izpodbijani odločbi nejasni. Kulturnovarstveno soglasje pa je bilo tožnici izdano že dne 3. 8. 2009, ko je Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine izdal potrdilo na idejnem projektu iz leta 2009, ki potrjuje, da je projekt izdelan v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji. Izpodbijana odločba, v kateri se upravni organ do tega dejstva ni opredelil, po mnenju tožnice nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker sta idejni projekt, izdelan julija 2009, in izvedbeni projekt iz aprila leta 2010, identična, bi moral organ na prvi stopnji tožnici izdati zahtevano kulturnovarstveno soglasje za nadzidavo garaže. Tožnica zato sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo ministrstva, izdano v pritožbenem postopku, ter vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da predloženi projekt tožnice ne sledi kulturnovarstvenemu pogoji o obravnavi nove dvoriščne stene v smislu "historičnih gankov", kulturnovarstvenega soglasja za nadzidek garaže pa po mnenju toženke ni mogoče izdati pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja za garažo, na strehi katere stoji nadzidek. Glede na obrazloženo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pogoj za izdajo kulturnovarstvenega soglasja je ugotovitev organa, pristojnega za varstvo kulturne dediščine, da je predvideni poseg v skladu z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji (drugi odstavek 30. člena ZVKD-1).

V obravnavani zadevi kulturnovarstveni pogoji izdajo kulturnovarstvenega soglasja za pozidavo notranjega dvorišča stavbe v solasti tožnice pogojujejo z ureditvijo "historičnih gankov" na novi dvoriščni steni objekta.

Med strankama v postopku ni sporno, da se v okviru notranjega dvorišča objekta nahaja tudi garaža z nadzidavo, za katero želi tožnica pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Ker predstavljata garaža ter njena nadzidava prizidek, ki je nedeljiva celota, upravni organ ne more odločati o izdaji kulturnovarstvenega soglasja le za posamezni del te celote (za nadzidek), kolikor pred tem ni bilo izdano kulturnovarstveno soglaje za preostali (spodnji) del prizidka, ki se uporablja kot garaža. Kulturnovarstveno soglasje bi tako lahko organ izdal le za celoten prizidek, kolikor bi tožnica zaprosila za izdajo takšnega soglasja, zahtevi pa bi priložila tudi projektno dokumentacijo, ki bi se nanašala na celotni prizidek in bi predvidevala ureditev "historičnih gankov".

Ker je tožnica zaprosila za izdajo kulturnovarstvenega soglasja le za nadzidavo garaže, v postopku pa ni dokazala, da je za garažo pred tem že pridobila kulturnovarstveno soglasje (zapis na idejnem projektu namreč ne ustreza pojmu upravne odločbe), predložena projektna dokumentacija pa tudi ne predvideva ureditve "historičnih gankov", je upravni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za nadzidavo garaže zavrnil iz razloga ugotovljenega neskladja med kulturnovarstvenimi pogoji ter izvedenim posegom (drugi odstavek 30. člena ZVKD-1).

Glede na ugotovljeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložena in po vsebini pravilna.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.