Jedro

Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. V gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile dogovorjene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 176.235,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1993 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 27.120,00 SIT ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka ter iz vsebine pritožbe izhaja, da smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek na stroške tožeče stranke, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se celoten postopek vrti okrog dveh nerešenih stvari: 10 % v gotovini vrnjenega kredita ter obresti od kredita. Poudarja, da so bili v letu 1991 vsi zadovoljni ter so posli med A. in L. tekli lepo in gladko. V nadaljevanju toženec opisuje okoliščine, zaradi katerih so se spremenile razmere in poudarja, da mu je direktor tožeče stranke sam ponudil kredit v višini 150.000,00 SIT za premostitev finančnih težav ter ni bilo nobenega govora o kakšnih obrestih. Ko je A. vložil tožbo zoper tožečo stranko, so se zadeve spremenile in tožnik je telefoniral tožencu, naj mu denar vrne. Toženec pa je odgovoril, da bo denar vrnil takrat, ko bo tožnik poravnal vse obveznosti do A. Res je A. poravnal celotno glavnico z obrestmi, vendar šele v novembru 1992, toženec pa je kredit vrnil dva meseca preje. Svojih 10 %, ki jih je moral dati "po balkansko" v žep direktorju L. težko dokazuje.

Vendar poudarja, da so bile 10 % obresti od kredita popolnoma izmišljene. S strani tožeče stranke gre za neko maščevanje, ker je šel A. v tožbo proti tožeči stranki. Končno toženec še poudarja, da je imel premalo časa za pridobitev zastopnika, ker je bila glavna obravnava prvotno sklicana za 23.4.1993, a nato preložena na 21.4.1993. Brezobrestni kredit 150.000,00 SIT je bil dan izključno kot akontacija za bodoče dobre posle, ko je bilo še vse idealno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec prejel tožbo že 9.6.1992 ter nato odgovoril na tožbo 23.6.1992 (list. št. 7). Toženec se je tudi udeležil glavne obravnave dne 31.3.1993, kjer je podajal nadaljnje navedbe, ter glavne obravnave dne 21.4.1993, kjer je bil tudi zaslišan kot stranka. Ob takem stanju pa se toženec ne more uspešno sklicevati, da je imel premalo časa, da bi si pridobil zastopnika - pooblaščenca ter zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je navedlo vse razloge, iz katerih je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Ob izvedenih dokazih ter upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je malo verjetno, da bi tožeča stranka v pogojih visoke inflacije posodila tožencu dokaj visok znesek v gotovini za eno leto brezobrestno, kljub do tedaj dobrim poslovnim odnosom med strankama. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob upoštevanju toženčeve zamude z vrnitvijo posojenega zneska je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da toženec z ničemer ni izkazal svojih trditev, da je takoj po prejemu nakazanih zneskov vrnil direktorju tožeče stranke 10 %, na kar se toženec znova sklicuje tudi v pritožbi, vendar v tej smeri ne predlaga nobenih novih dokazov. Ko je toženec sam izpovedal, zaslišan na glavni obravnavi, da ni vrnil dolga zato, ker naj bi mu tožeča stranka uničevala tržišče, so neprepričljiva tudi njegova pritožbena izvajanja, da naj bi bila ta tožba posledica maščevanja, ker je A. vložil tožbo proti tožeči stranki. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa toženec v pritožbi niti ni predlagal kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368. ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).