Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK Sodba III Kp 43752/2020

ECLI:SI:VSKP:2021:III.KP.43752.2020 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države priznanje krivde odmera kazni obteževalne in olajševalne okoliščine posebne olajševalne okoliščine razlogi za omilitev stranska kazen izgon tujca iz države odločba o stroških kazenskega postopka
Višje sodišče v Kopru
21. januar 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (23.8.2020 in 24.8.2020) v Republiki Sloveniji ni bila razglašena epidemija in da v Republiki Sloveniji takrat ni bilo omejitev gibanja med občinami in niti policijske ure, vendar je Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo razglasila že v marcu 2020, prevažanje tujcev iz Azije v Evropo pa je že samo po sebi nevarno zaradi prenašanja nalezljivih bolezni, še toliko bolj pa v času pandemije smrtonosnega virusa Covid-19, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino upravičeno štelo kot obteževalno. V nasprotju z zagovornikom pritožbeno sodišče meni, da dejstvo, da je obtoženec vozil 14 tujcev, ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri odmeri dolžine zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da: - obtoženec ni dolžan plačati stroškov prevajanja; - se obtožencu sodna taksa za izrečeno glavno kazen (tarifa št. 7114 ZST-1) zniža na 300,00 EUR; sodna taksa za plačilo stranske denarne kazni izreče po tar. št. 7119 ZST-1 in zniža na 40,00 EUR; sodna taksa za plačilo stranske kazni izgona tujca iz države izreče po tar. št. 7119 ZST-1 in zniža na 40,00 EUR in sodna taksa za varnostni ukrep odvzema predmetov (tarifa št. 71110) zniža na 40,00 EUR, medtem ko se v ostalem pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega C. S. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1 in mu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora in denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov (dnevni znesek 3,00 EUR) v skupni višini 900,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe in ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska oz. 6,00 EUR določil en dan zapora, pri čimer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 24.8.2020 od 22.17 ure dalje. V skladu z določilom prvega v povezavi z drugim odstavkom 73. člena KZ-1 mu je odvzelo mobilni telefon Samsung, po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 pa je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornice po uradni dolžnosti, in stroške prevajanja, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso po tarifni št. 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 500,00 EUR, po tarifni št. 7113 ZST-1 v višini 250,00 EUR, po tarifni št. 71111 ZST-1 v višini 100,00 EUR, po tarifni št. 71110 ZST-1 v višini 50,00 EUR in sodno takso za pritožbi zoper sklep po tar. št. 74013 ZST-1 v višini 60,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo zaporno kazen, denarno kazen zniža na 300,00 EUR, stranske kazni izgona tujca iz države ne izreče, ter ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, tudi nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. S pritožnikom se ni moč strinjati, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo previsoko zaporno kazen. Na podlagi 50. člena KZ-1 sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: 1) če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati (formalni razlogi) in 2) če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (materialni razlogi). Po drugem odstavku 51. člena KZ-1 lahko sodišče storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, omili kazen v mejah, ki so določene v drugem odstavku 51. člena KZ-1 (formalni razlog omilitve). Iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne 11.11.2020 (l. št. 272-275) je razvidno, da je državna tožilka, še preden se je obtoženec izjavil o krivdi v smislu drugega odstavka 269. člena ZKP1 izjavila, da v primeru, da bo obtoženec na predobravnavnem naroku krivdo priznal, predlaga, da mu sodišče izreče tri leta zapora. Obtoženec je nato izjavil, da krivdo za očitano kaznivo dejanje priznava, predsednica senata je njegovo priznanje sprejela, obtožencu pa je nato ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 izrekla zaporno kazen dve leti in 10 mesecev zapora. Predsednica senata je obtožencu torej izrekla nižjo zaporno kazen kot jo je predlagala državna tožilka in jo tudi omilila tako, da jo je izrekla pod zakonskim minimumom (le-ta je za očitano kaznivo dejanje najmanj tri leta), pri čemer se je napačno sklicevala na 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 (formalni razlog omilitve), morala pa bi se sklicevati na določilo 2. točke prvega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo 50. člena ZKP (materialni razlog omilitve), saj omilitve ni predlagala državna tožilka, temveč jo je izrekla predsednica senata ob upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin iz druge alineje 50. člena KZ-1. Glede na to, da predsednica senata obtožencu ni izrekla nižje kazni kot jo ob uporabi omilitvenih določil določa 2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1 (kazen se lahko omili do najmanj enega leta zapora), napačna uporaba zakonskega določila na zakonitost izrečene zaporne kazni ni imela nobenega vpliva. Kot posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek omiljene zaporne kazni (materialni razlog omilitve), je sodišče prve stopnje upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde, s katerim je prispeval k hitrejšemu in krajšemu kazenskemu postopku, kot olajševalne okoliščine pa še obtoženčevo izrazito obžalovanje, dejstvo da gre za zelo mlado osebo, da je nekaznovan, da ima v matični državi družino in pričakuje otroka, saj je žena v tretjem mesecu nosečnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri obtožencu ugotovilo tudi obstoj obteževalnih okoliščin, in sicer dejstvo, da je tujce prevažal dvakrat, kar pomeni, da je storil dve izvršitveni dejanji očitanega kaznivega dejanja, da je obe izvršitveni dejanji storil v kratkem časovnem obdobju dveh dni, in da je tujce prevažal po ozemlju R Slovenije ter jih spravil v Italijo v času pandemije zelo nalezljive bolezni COVID-19. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (23.8.2020 in 24.8.2020) v Republiki Sloveniji ni bila razglašena epidemija in da v Republiki Sloveniji takrat ni bilo omejitev gibanja med občinami in niti policijske ure, vendar je Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo razglasila že v marcu 2020, prevažanje tujcev iz Azije v Evropo pa je že samo po sebi nevarno zaradi prenašanja nalezljivih bolezni, še toliko bolj pa v času pandemije smrtonosnega virusa Covid-19, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino upravičeno štelo kot obteževalno. V nasprotju z zagovornikom pritožbeno sodišče meni, da dejstvo, da je obtoženec vozil 14 tujcev, ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri odmeri dolžine zaporne kazni. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino obtožencu omiljene kazni. Ne glede na to, da je zadnja novela kazenskega zakonika bistveno postrožila kazni za obravnavana kazniva dejanja, je sodišče tako spremembo dolžno upoštevati. Temu primerno sledi tudi sodna praksa, ki v primerljivih zadevah praviloma izreka višje zaporne kazni kot pred spremembo zakona, odvisno seveda od okoliščin vsakega primera posebej.

5. Dalje ne drži, da je bila obtožencu izrečena previsoka denarna kazen z utemeljitvijo, da je izrečeni dnevni znesek v višini 3,00 EUR glede na ugotovljene mesečne dohodke obtoženca v R. (450,00 EUR) previsok in predstavlja dvomesečni zaslužek obtoženega, ki mora poleg tega preživljati še svojo družino. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da se obtoženec preživlja z deli na črno v R., pri čemer je upoštevajoč višino minimalne plače (450,00 EUR) v R. in dejstvo, da pričakuje otroka, za katerega bo moral skrbeti, višino dnevnega zneska pravilno ocenilo na zgolj 3,00 EUR in število dnevnih zneskov na 300 (za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti je zgornja meja tisoč petsto dnevnih zneskov), zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih ovir, da obtoženec ne bo zmogel plačati navedene denarne kazni, ki jo lahko plača tudi v obrokih.

6. Obtoženčev zagovornik izpodbija tudi izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države, pri čemer sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izkazalo, da obtoženec kot tujec predstavlja resno grožnjo za javni red in mir ali javno varnost Republike Slovenije. Po njegovem mnenju gre za ukrep, ki je rezerviran za najhujša kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da navedba sodišča prve stopnje v točki 10 izpodbijane sodbe glede poboja kristjanov v Franciji in Avstriji, ki naj bi bila uperjena proti javnemu redu in varnosti držav EU, z obravnavano zadevo nima nobene povezave. Kljub temu se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zagovornikom, da je možno standard resne grožnje aplicirati zgolj na primere najhujših kaznivih dejanj, saj je iz določila 48. b člena KZ-1 razvidno, da je to sankcijo mogoče izreči za vsa kazniva dejanja, s katerimi se ogroža javni red in mir. Med takšna kazniva dejanja pa zagotovo spada tudi očitano kaznivo dejanje. Dejstvo je, da so bili ilegalni prebežniki primorani plačevati visoke zneske za svojo pot, kar pomeni da se je obtoženec odločil, da bo pridobival sredstva na nizkoten način, z izkoriščanjem stiske ljudi, dejanje pa je storil v sostorilstvu, s pomočjo mednarodne organizacije, pri čemer je tujce vozil kar dva dni zapored, zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da so pri obtožencu podane okoliščine, zaradi katerih je podana resna grožnja za javni red in mir in so tudi v tem primeru pritožbene navedbe zagovornika povsem neutemeljene.

7. Strinjati pa se je potrebo s pritožnikom, da sodišče prve stopnje obtožencu ne bi smelo naložiti v plačilo stroškov za prevajanje, saj se le-ti ne zaračunajo obtožencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče kazenski postopek (peti odstavek 92. lena ZKP). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti plačila stroškov zagovornika po uradni dolžnosti (97. člen ZKP) in tudi ne plačila sodne takse, saj je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe razumno obrazložilo, da se obtoženec preživlja z deli na črno, zato je nemogoče natančno ugotoviti, koliko s takšnimi deli zasluži, vendar upoštevajoč višino minimalne plače dovolj, da s plačilom stroškov ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati. Zagovornik v pritožbi tudi ni navedel nobene okoliščine, ki bi takšen zaključek sodišča prve stopnje lahko izpodbila. Prav tako se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje obtožencu ne bi smelo odmeriti sodne takse po tarifni številki 74013 ZST-1, ker je obtoženca takrat, ko so nastali ti stroški zagovarjala zagovornica po uradni dolžnosti, ker obtoženec s pritožbama ni bil seznanjen in ker ni praksa sodišča, da bi obtožencem nalagalo v plačilo takse za pritožbe zoper sklep. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na tarifno številko 74013 ZST-1, ki določa, da je treba plačati sodno takso v višini 30,00 EUR za zavrženje ali zavrnitev pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste. Glede na to, da sta bili s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 27.8.2020 (l. št. 84-85) in Višjega sodišča v Kopru z dne 8.10.2020 (l. št. 159-160) zavrnjeni pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi in sklep o podaljšanju pripora, je sodišče prve stopnje za takšno odločitev imelo oporo v zgoraj navedeni taksni tarifi, v povezavi s 6. točko 92. člena ZKP (po tem zakonskem določilu med stroške kazenskega postopka spada tudi sodna taksa, ki je posebej specificirana v ZST-1). Dejstvo, da je obtoženca takrat zagovarjala zagovornica po uradni dolžnosti na takšno odločitev nima nobenega vpliva, prav tako tudi ne praksa sodišč pri odmeri sodne takse. Ali je obtoženec vedel za pritožbi njegove zagovornice pa je stvar notranjega razmerja med njima in ne sodišča. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo sodno takso v višini 500,00 EUR za izrek glavne kazni (po tar. št. 7114 ZST-1 lahko sodišče za izrek kazni zapora do treh let odmeri sodno takso v razponu od 280,00 do 680,00 EUR); napačno odmerilo sodno takso za stransko denarno kazen v višini 250,00 EUR (po tar. št. 7119 lahko sodišče za stransko kazen odmeri sodno takso v razponu od 35,00 do 85,00 EUR), napačno odmerilo sodno takso za izrek stranske kazni izgona tujca iz države (po tar. št. 7119 lahko sodišče za stransko kazen odmeri sodno takso v razponu od 35,00 do 85,00 EUR) in previsoko odmerilo sodno takso za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov (po tar. št. 71110 lahko sodišče za izrek enega ali več varnostnih ukrepov odmeri sodno takso v razponu od 35,00 do 85,00 EUR). Zato je pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da obtožencu plačila stroškov prevajanja ni naložilo, upoštevajoč njegove zgoraj omenjene premoženjske razmere in taksno tarifo ZST-1 pa mu je sodno takso za glavno kazen znižalo na 300,00 EUR, sodni taksi za stranski kazni (denarno kazen in izgon tujca iz države) znižalo vsako na 40,00 EUR in sodno takso za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov znižalo na 40 EUR. V ostalem pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

8. Ker je deloma odločilo v obtoženčevo korist, sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Po drugem odstavku 269. člena ZKP lahko državni tožilec v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obtožencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo; lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia