Jedro

Pravdni stranki kot prodajalca sta se naknadno dogovorili, da bo glede na prodajo enakih solastninskih deležev na koncu toženec tisti, ki bo tožniku doplačal razliko do polovice kupnine. Ker toženec, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme o drugačni vsebini dogovora ali o drugem razlogu za neutemeljenost tožbenega zahtevka, tega ni dokazal, mora dogovorjeno obveznost izpolniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 63.911,94 EUR s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako njeno spremembo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbija oceno pritožbenega sodišča, da je v trditveni podlagi tožbe zatrjevan tudi obstoj dogovora, da bo toženec tožniku plačal razliko do njegove polovice kupnine. V potrditev drugačnega stališča povzema tožnikove trditve v tožbi in pripravljalnem spisu s ponujenimi dokazi vred ter vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je tožnik o takem dogovoru povedal šele ob svojem zaslišanju, kar pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju s 7. členom ZPP ugotavljalo nezatrjevana dejstva. To je toženec ugovarjal tudi v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo.

V nadaljevanju revizije toženec meni, da bi bila tožnikova trditev o obstoju dogovora med pravdnima strankama o zatrjevani delitvi kupnine, tudi če bi taka trditev res obstajala, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženec povzema razloge pritožbenega sodišča o povzemanju razlogov prvostopenjskega sodišča o izpovedi priče V. Dokazna ocena pritožbenega sodišča o izpovedi te priče je po toženčevem mnenju napačna, ker se opira le na del izpovedi. Zato toženec povzema še druge dele izpovedi te priče, ki jih sodišči nista upoštevali, omenja izpoved priče R., analizira vsebino kupne pogodbe z dne 19.1.1998 in dogovora z dne 14.1.1998 ter zaključi, da iz teh dokazov ne izhaja obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama. Zato so razlogi sodišča v nasprotju s temi dokazi, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec še zatrjuje, da dogovor z dne 13.12.2001 z R. d.d. ne govori o razmerju med samima pravdnima strankama in da tudi tožnikovo plačilo 180.000 DEM R. d.d. ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama. Toženec je R. d.d. še vedno dolžan 211.396 DEM, glede česar teče izvršilni postopek na toženčevo nepremičnino. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi moral toženec tožniku plačati razliko kupnine in še R. d.d. izterjevano terjatev. To je toženec poudaril že v pritožbi, pritožbeno sodišče se o tem odločilnem dejstvu ni izreklo, zato je storilo še eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski odločbi. Med te omejitve spada tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka stranke in sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijskih trditev, ki tem dejstvom ugovarjajo, jih dopolnjujejo, presegajo, predrugačijo ali kakorkoli obhajajo, revizijsko sodišče ne sme obravnavati.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč v tej zadevi so, da sta bili pravdni stranki vsaka do 1/3 solastnici nepremičnine v vl. št. 1374 k.o. ..., na kateri pa je bila vpisana hipoteka upnika R. d.d. na podlagi terjatve do družbe A. d.o.o., katere družbenika sta bili pravdni stranki. Pravdni stranki sta svoji tretjini nepremičnine s „kupno pogodbo z dovoljenjem za vknjižbo izbrisa zastavne pravice“ z dne 19.1.1998, pri kateri je sodeloval tudi hipotekarni upnik, prodali kupcu O. za 388.190 DEM. Tožnik in toženec sta bila dogovorjena, da vsak prejme polovico kupnine. Del denarja naj bi tožnik prejel neposredno od kupca, preostanek pa od toženca. Hipoteka na tej nepremičnini je bila kasneje izbrisana, ker je hipotekarni upnik dobil drugo ustrezno zavarovanje (za 500.000 DEM hipoteko na nepremičninah tožnika in njegove žene, za 250.000 DEM oziroma 211.396 DEM pa na nepremičninah toženca in njegove žene). V kupni pogodbi navedeno predplačilo 220.000 DEM je dobil le toženec, šlo pa je za terjatev iz naslova kredita, ki ga je toženec pred tem najel pri kupcu. Tožnik je neposredno od kupca prejel le 69.095 DEM. Ostalo kupnino je kupec v skladu z določili kupne pogodbe plačal tako, da je zneska 30.725 DEM in 29.766 DEM plačal družbama R. d.o.o. in R. d.d. za poplačilo toženčevih terjatev, znesek 38.604 DEM R. d.d. pa za poplačilo terjatve do A. d.o.o. (zato naj bi bila terjatev, za katero je bila ustanovljena hipoteka na toženčevih nepremičninah, zmanjšana na 211.396 DEM). Z dogovorom z dne 13.11.2001 je bilo med drugim ugotovljeno, da znaša terjatev R. d.d. iz naslova poslovanja A. d.o.o. do tožnika in toženca 711.396 DEM (hipoteka na tožnikovih nepremičninah za ta dolg 500.000 DEM in na toženčevih 211.396 DEM). Ker je tožnik kasneje svoj del te terjatve skladno z navedenim dogovorom plačal, je prišlo do izbrisa hipoteke na njegovih nepremičninah.

Že iz samih pogodbenih določb o načinu plačila kupnine jasno izhaja, da so pogodbeniki poleg razmerij, ki se običajno uredijo s kupno pogodbo, urejali tudi druga razmerja, in sicer poplačilo terjatev hipotekarnega upnika R. d.d. do družbe A. d.o.o., katere družbenika sta bila tožnik in toženec, plačilo toženčevega dolga iz naslova kredita do kupca O. itd. Zato je odločilna dejanska ugotovitev v tem sporu, ali in kako sta se sami pravdni stranki dogovorili, da bosta na koncu prejeli vsak svojemu prodanemu solastninskemu deležu ustrezen del kupnine. Sodišči sta ugotovili obstoj njunega ustnega dogovora, da bo toženec plačal tožniku razliko do polovice kupnine. Obstoj tega dogovora, ki je dejanska ugotovitev, je toženec že v pritožbi izpodbijal z uveljavljanjem procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da si je tožnik ta dogovor izmislil šele ob podajanju svoje izpovedi, prej pa da tega ni zatrjeval, izvedeni dokazi pa da so v nasprotju s tem zaključkom. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom pritožbenega sodišča, da trditvena podlaga tožbe zajema tudi dogovor o medsebojni delitvi kupnine. Drugačne revizijske trditve mejijo že na sprenevedanje revidenta. Če je tožnik v tožbi navedel, da bi si morala prodajalca kupnino razdeliti na polovico, ker sta s kupno pogodbo prodala vsak svoj tretjinski solastninski delež, je po logiki stvari same razumljivo, da gre vsakemu polovica kupnine in da je bil tak tudi njun medsebojni dogovor. Ker pa je bila (zaradi urejanja še dodatnih razmerij) v pogodbi kupčeva obveznost zapisana drugače, je bil toženec tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazati drugačen dogovor med prodajalcema oziroma drug razlog. Toženec je sicer zatrjeval, da tožnik ni upravičen do polovice kupnine zato, ker je (le) toženec prevzel obveznosti njune družbe do R. d.d. z ustanovitvijo hipoteke, vendar je dokazni postopek pokazal drugače. Prevzel jih je tudi tožnik (dogovor z dne 13.12.2001) in svoj del tudi plačal. Drugih razlogov za drugačno delitev kupnine (npr. darilo, poravnava drugih obveznosti itd.) toženec ni zatrjeval, še več, odklonil je s tožnikove strani zahtevano pojasnilo o le tožencu izročenem predplačilu 220.000 DEM.

Iz povzetka drugega sklopa revizijskih trditev izhaja, da se toženec ne strinja z dokazno oceno sodišča glede izpovedi priče, na podlagi katere je (ob upoštevanju tudi drugih dokazov) sprejet sklep o obstoju ustnega dogovora pravdnih strank, da bo toženec tožniku plačal razliko do polovice kupnine. S tem v zvezi uveljavljani procesni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navidezen, saj gre za upiranje ugotovljeni dejanski okoliščini o obstoju in vsebini dogovora.

Neutemeljeno je toženčevo upiranje upoštevanju vsebine dogovora, ki sta ga pravdni stranki 13.12.2001 sklenili z R. d.d., saj je ta dokaz v povezavi z drugimi pripomogel k takšni razjasnitvi dejanskega stanja, da je bila dokazna ocena popolna. V njem so namreč podatki o stanju terjatve R. d.d. iz naslova poslovanja z A. d.o.o., katere družbenika sta bili pravdni stranki in ki je bila izbrisana iz sodnega registra, pa tudi podatki o zavarovanju dela te terjatve s hipoteko na toženčevi nepremičnini, drugega dela pa s hipoteko na tožnikovi nepremičnini. Toženec tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni pojasnilo, zakaj mora toženec plačati v izvršilnem postopku izterjevano terjatev v zvezi z omenjeno hipoteko in še vtoževani znesek tožniku. Zakaj je rezultat postopka tak, izhaja iz razlogov prvostopenjskega sodišča, da je le toženec prejel predplačilo kar 220.000 DEM (pri celotni kupnini 388.190 DEM), pri čemer gre dejansko za kredit, ki ga je pred tem le on najel pri kupcu. Ker zato prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, zatrjevana procesna kršitev ni podana in enake procesne kršitve ni zagrešilo niti pritožbeno sodišče. Dogovor pravdnih strank, da bo toženec tožniku plačal razliko od polovico kupnine, je pogodba in zato ustvarja za pogodbeni stranki pravice in obveznosti (148. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR; Ur. l. SFFRJ, št. 29/78 in naslednji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Toženec je torej tisti, ki je pasivno legitimiran za vtoževano terjatev. Temeljni učinek obveznosti v obligacijskem razmerju je, da je upnik upravičen zahtevati njeno izpolnitev, dolžnik pa jo je dolžan pošteno izpolniti v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 262. člena ZOR). Zato sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.