Jedro

Srečanje s priklenjenim psom v danih okoliščinah ne pomeni večje nevarnosti nastanka škode, saj situacija, ki se je tožniku zdela nevarna, dejansko ni predstavljala večje nevarnosti od povprečne. Tožnik, ki je imel druge možnosti umika pred psom, pa je ob srečanju s psom reagiral tako, da je odskočil čez ograjo in se pri tem poškodoval, je izbral pretiran in nevaren način umika pred psom.

Njegova zmotna ocena situacije in neprevidno ravnanje predstavljata njegov krivdni prispevek k nastanku njegove škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je obravnavana škoda posledica pomanjkljivega nadzorstva nad psom s strani tožencev, kot tudi nepričakovanega oziroma neprimernega reagiranja tožnika. Tožnikov prispevek je ocenilo s 50 odstotki.

Tožniku je dosodilo 660.000 SIT odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, 50 odstotkov od tega zneska pa predstavlja 330.000 SIT. Ker je zavarovalnica tožniku 30.9.1993 že plačala odškodnino v znesku 229.687,50 SIT, ki znaša revalorizirana na dan zadnje glavne obravnave 481.884,37 SIT, je bila škoda tožniku že v celoti plačana.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Ob upoštevanju okoliščin, da se je znašel na tujem dvorišču, da ga je pred hišo čakala sošolka, ki bi lahko posredovala, ter da je imel možnost vrniti se po isti poti, pes pa ga tudi še ni napadel, je šlo za neobičajno, nevarno izbiro izogibanja psu. Pomembno je tudi, da so bili vsi trije poškodovani zobje sanirani in tožniku še vedno služijo.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik in izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako glede temelja kot tudi glede višine, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb. Vztraja pri vseh navedbah v pritožbi in predlaga, da jih sodišče šteje kot sestavni del revizije. Glede tega navaja še, da drugostopenjsko sodišče ni presodilo vseh odločilnih trditev in navedb, na primer, ali je prišlo do napada na dvorišču ali na poti, kot je ves čas zatrjeval tožnik. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa opozarja na tožnikovo 50-odstotno sokrivdo in višino odškodnine, ki ni pravična zlasti glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje pri presoji soodgovornosti ni odločilo v skladu s 192. členom ZOR in sodno prakso. Pri takem psu gre v danih okoliščinah za nevarno stvar. Ni res, da se je tožnik znašel na tujem dvorišču. Tožnik je hodil po poti, ki je katastrsko morda res del dvorišča, vendar to v naravi ni vidno. Tožena stranka ni imela opozorilne table, pes pa je bil običajno očem skrit za hišnim vogalom na dvorišču ob poti. Pes je bil priklenjen na verigi, ki je omogočala dostop vsaj čez dve tretjini poti. Tožena stranka je tudi vedela, da se pes zaganja v ljudi. Na drugi strani je potrebno upoštevati, da je bil tožnik star 16 let. Normalno je šel po poti, ko se je izza vogala proti njemu pognal velik renčeč pes, ki ga prej ni videl, kaj šele izzval. Na nevarno situacijo, za katero je izključno odgovorna tožena stranka, je reagiral instinktivno in se umaknil proč. Poškodbe je v tem primeru mogoče primerjati z zlomom kosti, posledice pa so nedvomno hujše. Izvedenec "psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti" ne pozna oziroma jih enači z zmanjšanjem življenjskih funkcij (hoditi, jesti). Zato je zapisal, da te pri tožniku niso ogrožene. Ker jih izvedenec v mnenju ne omenja, mu je sodišče iz tega naslova prisodilo tako majhen znesek. Na to je tožnik opozoril obe nižji sodišči, a te navedbe pritožbeno sodišče ni presodilo. Pooblaščenec tožnika je v podobnih primerih dosegal višje zneske. Delavke v Fructalu so za opekline po rokah in nogah dobile odškodnino v višini po 400.000 SIT, če so bili kozmetski defekti majhni, sicer več. V primeru poškodbe zob, opr. št. II Ips 168/95, ki je podoben tožnikovemu, je sodišče oškodovancu v letu 1994 priznalo 1,000.000 SIT odškodnine. Ta znesek bi bil sedaj revaloriziran na 2,000.000 SIT. Tudi okoliščina, da tožnik ni zahteval odškodnine za prihodnjo škodo zaradi predvidene operacije in drugih posegov, kaže na to, da ni zahteval pretirane odškodnine. Predlaga oprostitev sodnih taks.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz vsebine revizijskih izvajanj je razvidno, da naj bi sodišče druge stopnje, v nasprotju s prvim odstavkom 360. člena ZPP, obšlo pritožbene argumentacije in navedbe, ki so "odločilnega pomena". To kršitev naj bi drugostopenjsko sodišče storilo s tem, ko je kot kraj škodnega dogodka navedlo dvorišče tožene stranke, medtem ko je tožnik dokazoval, da je do njega prišlo na poti. Čeprav je revizija to kršitev opredelila kot bistveno kršitev določb postopka, pa gre pravzaprav za izražanje nezadovoljstva z dokazno oceno nižjih sodišč. To pa v reviziji ni dovoljeno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Sicer pa so revizijske navedbe, glede bistvenih kršitev določb postopka, neobrazložene. Dolžnost vlagatelja revizije kot izrednega pravnega sredstva je, da opredeljeno navede razloge, ki jih uveljavlja. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah v reviziji določno navedenih razlogov in samo ne išče morebitnih kršitev postopka. Zato tudi ni naloga revizijskega sodišča, da ugotavlja, na katere pritožbene navedbe revident, po njegovem mnenju, ni dobil ustreznega odgovora. Zato revizija v smeri bistvene kršitve določb postopka ni utemeljena.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnik dne 1.6.1991 prihajal po poti, ki pelje mimo hiše tožencev oziroma čez dvorišče njihove hiše, do hiše sošolke B. N. Sošolka ga je čakala pred hišo. Nenadoma je zaslišal renčanje, obrnil se je in na razdalji enega do dveh metrov videl, kako nasproti njemu prihaja pes, ki mu je kazal zobe. Tožnik je nato odskočil čez ograjo, pri čemer se je poškodoval, saj je padel na betonski podstavek ograje. Pes je bil priklenjen na mestu ob hiši, in to na tako dolgi verigi, da je lahko šel nekaj čez polovico navedene poti. Sošolka ga na psa ni opozorila, prav tako pa ob poti, oziroma vhodu na dvorišče, ni bilo napisa, ki bi nanj opozarjal. Prav glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč ni mogoče pritrditi stališču revizije, da je tak pes v danih okoliščinah nevarna stvar. Tožnik je pobegnil pred psom, ki je renčeč prihajal proti njemu, ni pa ga (še) napadel. Po mnenju njegove sošolke, ki je psa poznala, ga ta tudi ne bi napadel. Tožnik se je imel možnost psu, ki je bil priklenjen, umakniti po poti, po kateri je prišel. V teh okoliščinah srečanje s priklenjenim psom ne pomeni večje nevarnosti nastanka škode. Situacija, ki se je tožniku sicer zdela nevarna, dejansko ni predstavljala večje nevarnosti od povprečne.

Pravna podlaga za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka je zato v pravnem pravilu paragrafa 1320 Občnega državljanskega zakonika, po katerem je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišči sta pri presoji odgovornosti toženih strank poudarili, da varstva psa nista prilagodila dani situaciji, pri oceni tožnikovega prispevka pa, da je šlo za njegovo napačno oceno razmer in neprimerno reagiranje na nastalo situacijo. Od povprečno skrbnega človeka je mogoče pričakovati, da se bo v situaciji, v kakršni se je znašel tožnik, pred psom umaknil po poti, po kateri je prišel. Glede na doseg psa nekaj malega čez polovico poti, so ugotovitve sodišč o možnosti tožnikovega umika pred priklenjenim psom razumljive. Ker tožnik ni ravnal tako, temveč je odskočil čez ograjo, je bilo njegovo ravnanje neprevidno in premalo pazljivo. Od mladoletnega oškodovanca res ni mogoče pričakovati enake presoje kot od odrasle osebe, vendar pa je bila, po presoji revizijskega sodišča, tožnikova reakcija nenavadna tudi za 16-letnega fanta. Zato je treba pritrditi tudi sklepom nižjih sodišč, da je tožnik izbral (čeprav v trenutku) pretiran in nevaren način umika pred psom. Tožnikova zmotna ocena situacije in neprevidno ravnanje sta nedvomno prispevala k nastanku škode, zato predstavljata njegov krivdni prispevek k nastanku škode. Revizijska navedba o zmotni uporabi 192. člena ZOR torej ni utemeljena, pravdno sodišče pa tudi ni vezano na ugotovitev sodnika za prekrške o odgovornosti toženih strank.

Po presoji revizijskega sodišča, dejanske ugotovitve nižjih sodišč potrjujejo njihovo odločitev o enaki odgovornosti obeh strank. Na strani tožnika sta upoštevali okoliščine, da je šlo za tuje dvorišče, da ga je pred hišo čakala sošolka, da je imel možnost vrniti se po isti poti, da ga pes (še) ni napadel ter da je izbral nevaren način izogibanja psu. Na drugi strani, v zvezi z odgovornostjo toženih strank, pa je bilo ugotovljeno, da je bil pes priklenjen na tako dolgi verigi, da je lahko prišel nekaj čez polovico poti ob hiši, da ni bilo napisa, ki bi nanj opozarjal, in da tožnika na psa tudi ni opozorila sošolka. Sodišči sta te okoliščine pravno pravilno ovrednotili, ko sta ocenili, da je tožnikov prispevek k nastali škodi 50 odstotkov. Takšna odločitev tudi ni v nasprotju s sodno prakso revizijskega sodišča, z zavarovalniško prakso pa je sodišče ne more primerjati. Pri obravnavanju sodne prakse je še potrebno poudariti, da se obravnavani primer razlikuje od primerov škod, ki jih je povzročil pes po tem, da tožniku škoda ni nastala zaradi ugriza psa.

Navedb, da je veriga psu omogočala dostop vsaj čez dve tretjini poti, da je tožena stranka vedela, da se pes zaganja v ljudi in da ga je po tožnikovi nezgodi preselila pa ni mogoče upoštevati, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Pri tožniku je zaradi padca prišlo do zmika treh zob. Kljub temu, da so bili poškodovani zobje sanirani, pa je tožnik pri splošnih življenjskih aktivnostih omejen. Čuti nezanesljivost pri grizenju in normalni rabi teh zob, ki terja previdnost, ovirajo pa ga tudi bolečine v poškodovanem predelu zob, ki so posledica fizičnih naporov. Čeprav se tožnik nedvomno sooča z določenimi posledicami nezgode, pa ni mogoče pritrditi revizijski navedbi, da so te posledice hujše od vsakega zloma kosti. Težave tožnika so zato pri odmeri odškodnine v višini 200.000 SIT primerno upoštevane.

Revizijsko sodišče, tudi ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse, ne najde podlage za zvišanje prisojene odškodnine za to obliko škode.

"Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti" so ena od postavk pri prisoji odškodnine za nematerialno škodo, torej pravni pojem. Temu pojmu določi v posameznem primeru vsebino sodišče. V tem primeru je sodišče ugotovilo, da je nezgoda pri tožniku pustila določene posledice, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca. Tožnik je v pritožbi poudarjal, da bi moralo sodišče, kljub pomankljivostim izvedenskega mnenja, ki zmanjšanje življenjskih aktivnosti zamenjuje z osnovnimi življenjskimi funkcijami, to podlago ustrezno vrednotiti. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene razloge in potrdilo odmero odškodnine, je torej ustrezno odgovorilo na to pritožbeno navedbo. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialnopravne predpise, ko je odločalo o pravnem standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi primerjava celotne prisojene odškodnine s podobnimi primeri pokaže, da s prisojo odškodnine 660.000 SIT, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v tožnikovo škodo. Primer, ko so delavke dobile opekline po rokah, se od tožnikovega očitno razlikuje. Ob podrobnejšem pregledu velja enako tudi za primer poškodbe zob, ki ga navaja tožnik v reviziji. Tam je šlo za izgubo obeh zgornjih sekalcev, ki jih bo potrebno nadomestiti z umetnim zobnim mostičkom in ob tem zbrustiti dva zdrava zoba, ter za razrahljanje še enega zoba. Taka poškodba je pri 11-letnemu fantu povzročila tri leta ortodontskega zdravljenja in nošenja ortodontskega aparata, 33 obdelav in poleg ovirane funkcije žvečenja, še posledice zaradi fonetskih motenj. Primer torej ni podoben tožnikovemu, temveč so bile poškodbe in posledice hujše. Zato tudi ne drži, da bi bila tožniku prisojena odškodnina neprimerljivo nizka.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O oprostitvi plačila sodnih taks bo odločalo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP).