Jedro

Glede na vsebino notarskega zapisa v konkretni zadevi na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o tem, ali je dolžnik ob podpisu notarskega zapisa v celoti razumel pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki bodo zanj nastale s tem, ko je soglašal, da sta tako sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini kot tudi k sporazumu priložene kreditne pogodbe, ki so sestavni del tega sporazuma, neposredno izvršljive. Zato je kljub dejstvu, da sami kreditni pogodbi nista sestavljeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, izvršba v predmetni zadevi bila pravilno dovoljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi In 727/2012 z dne 10. 12. 2012 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti tega sklepa v zemljiški pri nepremičninah, na katere je bila predlagana izvršba, izbriše zaznamba izvršbe, vknjižena na podlagi sklepa o izvršbi In 727/2012 z dne 10. 12. 2012 (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje upnik zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V pritožbi povzema določbe prvega odstavka 20.a člena ZIZ, 4. člena Zakona o notariatu ter prvega odstavka 38. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter izpostavlja prvi in tretji odstavek 1. člena Sporazuma o ustanovitvi neposestne zastavne pravice, ki je sklenjen v obliki notarskega zapisa in je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, kot tudi 3. in 6. člen navedenega sporazuma, s čemer izkazuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da obveznost dolžnika ni dovolj določno opredeljena, da bi bilo mogoče določiti njen obseg in tudi, da hkrati terjatev upnika ne izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zgolj zaradi tega, ker se sporazum imenuje Sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini, to še ne pomeni, da terjatev upnika ni bila določno opredeljena v obliki notarskega zapisa. Bolj natančno, kot sta bili terjatvi opredeljeni v notarskem zapisu po višini glavnice in s pogodbeno dogovorjeno obrestno mero, terjatev, ki sta bili predmet zavarovanja, niti ni moč določneje opredeliti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Upnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne in vzdrži v veljavi sklep o izvršbi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je v predmetni zadevi dolžnik svoj ugovor utemeljeval z navedbami, da sklep o izvršbi ni pravilen, ker terjatev temelji na notarskem zapisu, s katerim se je dolžnik zavezal obročno vračati kredit, zastavitelj N. d.d. pa je za zavarovanje kredita zastavil premičnine, da po vedenju dolžnika upnik poroka ni pozval na plačilo obveznosti, da dolžnik vse od nastanka kreditnega razmerja svoje obveznosti upniku tudi plačeval, da terjatev še ni zapadla oziroma še ni potekel rok za izpolnitev terjatve ter da nasprotuje upnikovemu predlogu glede vseh ostalih predlaganih sredstev, ki jih zastavitelj ni zastavil upniku, saj se upnik lahko poplača iz zastavljenega premoženja, prerekal pa je tudi stroške predloga za navedbo, da jih upnik ni izkazal oziroma jih je neupravičeno priglasil. 5. Sodišče prve stopnje pa je ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi ugotovilo: 1. da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi notarskega zapisa SV 1129/09 z dne 23. 12. 2009, 2. da je v tej listini v obliki notarskega zapisa dogovorjen Sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini v zvezi s kreditno pogodbo ter 3. da kreditna pogodba ni sklenjena v obliki notarskega zapisa in je zgolj sestavni del navedenega notarskega zapisa. Ker sta pravni temelj nastanka obveznosti kreditni pogodbi, na podlagi katerih sta nastali obveznosti plačila terjatev, bi morali biti ti pogodbi sklenjeni v obliki notarskega zapisa, da bi ji bilo po stališču sodišča prve stopnje mogoče v skladu s 4. členom Zakona o notariatu (ZN) priznati moč izvršilnega naslova, pri čemer pa bi tudi dolžnikovo soglasje z neposredno izvršljivostjo moralo biti dano v obliki notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je tako glede na razloge navedene v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugovoru ugodilo in predlog za izvršbo zavrnilo zato, ker kreditna pogodba, iz katere izhaja obveznost dolžnika, ni sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ampak je v takšni obliki zgolj sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičninah. Upnik bi po stališču prvostopenjskega sodišča moral razpolagati z neposredno izvršljivim notarskim zapisom kreditne pogodbe, na podlagi katere je nastala dolžnikova obveznost plačila predmetne terjatve, saj mora biti obveznost dolžnika dovolj določno opredeljena, da je mogoče določiti njen obseg, hkrati pa mora izhajati iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je podan ugovorni razlog iz 2. točke 55. člena ZIZ tj. da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, na obstoj katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa se po izrecni navedbi v 8. točki obrazložitve glede na sprejeto odločitev pri odločanju o ugovoru ni posebej opredeljevalo do dolžnikovih ugovornih navedb, ker je bilo ugovoru potrebno ugoditi iz drugih razlogov.

6. Po 4. členu ZN lahko pridobi notarski zapis lastnost izvršilnega naslova za prisilno izterjavo obveznosti dolžnika, določene v njem, če je zavezanec (dolžnik) v istem ali posebnem notarskem zapisu izjavil, da soglaša z neposredno izvršljivostjo te obveznosti in če je terjatev zapadla. To pomeni, da mora imeti notarski zapis (pravni akt) tri lastnosti, da bi postal oziroma pridobil pravno naravo izvršilnega naslova za prisilno izterjavo določene obveznosti, in sicer mora 1. imeti značilnost (dokazno moč) javne listine, ki potrjuje nastanek te obveznosti, 2. v notarskem zapisu mora biti obveznost, ki je predmet prisilne izterjave, določno opredeljena in 3. dolžnik mora v istem ali posebnem notarskem zapisu izjaviti soglasje z neposredno izvršljivostjo te obveznosti. Izjava o soglasju z neposredno izvršljivostjo obveznosti, ki je nastala s sklenitvijo pogodbe iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko, je tako veljavna, če je pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa (tako dr. Nina Plavšak v članku Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, objavljenem v Podjetje in delo, št. 8, letnik 2012, str. 1617). Po stališču navedene avtorice po 4. členu ZN za veljavnost oziroma pravno učinkovitost soglasja dolžnika z neposredno izvršljivostjo ne zadošča, da je obveznost nastala, temveč mora biti tudi ugotovljena v notarskem zapisu. Nadalje avtorica navaja, da je predmet notarskega zapisa izjava volje strank pravnega posla z vsebino tega pravnega posla. Notarski zapis določene pogodbe ali drugega pravnega posla hkrati potrjuje z dokazno močjo javne listine, da so nastale medsebojne pravice in obveznosti strank tega pravnega posla. Poslovna izpolnitvena obveznost je ugotovljena z notarskim zapisom samo, če ima notarski zapis značilnost oziroma dokazno moč javne listine o nastanku te obveznosti. Tako značilnost pa ima samo notarski zapis sklenitve ali potrditve pravnega posla, ki je povzročil nastanek te obveznosti (je njen pravni temelj). Soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo določene izpolnitvene obveznosti povzroči, da ta obveznost pridobi dodatno lastnost neposredne izvršljivosti samo, če je nastala na podlagi pravnega posla, sklenjenega ali potrjenega v obliki notarskega zapisa, tudi če takšna oblika po pravilih obligacijskega prava ni predpisana kot predpostavka veljavnosti tega pravnega posla. Kljub navedenim materialnopravnim izhodiščem pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pogoji za dovolitev izvršbe v obravnavani izvršilni zadevi izpolnjeni, čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba, iz katere izhaja dolžnika obveznost do upnika, ni sklenjena v obliki notarskega zapisa.

7. Upnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je v prvem odstavku 1. člena notarskega zapisa SV 1129/09 z dne 23. 12. 2009 jasno navedeno, da pogodbeni stranki ugotavljata, da obstoji denarna terjatev banke do kreditojemalca (dolžnika) na podlagi kreditne pogodbe št. SV 1129/09 z dne 17. 12. 2009 v višini 82.988,00 EUR z obrestmi po obrestni meri 6-mesečni Euribor in obrestni dodatek 3,95 % letno in z rokom vračila v skladu z odplačilnim načrtom do 30. 11. 2020, drugi pogoji pa so razvidni iz zgoraj navedene kreditne pogodbe, ki je kot priloga sestavni del tega sporazuma in kreditne pogodbe št. … z dne 17. 12. 2009 v višini 49.793,00 EUR z obrestmi po letni nominalni obrestni meri 7,2 % letno in z rokom vračila v v skladu z odplačilnim načrtom do 30. 11. 2016, drugi pogoji pa so razvidni iz zgoraj navedene kreditne pogodbe, ki je kot priloga sestavni del tega sporazuma. V tretjem odstavku 1. člena sporazuma oziroma notarskega zapisa SV 1129/09 z dne 23. 12. 2009 pa je navedeno, da zgoraj citirane listine, ki so priloga tega notarskega zapisa, določajo obstoj, višino in zapadlost zavarovanih terjatev. Stranki sta popolnoma seznanjeni z vsebino in posledicami kreditne pogodbe št. D0276/09 z dne 17. 12. 2009, kreditne pogodbe št. D0276/09 z dne 17. 12. 2009, poroštvene pogodbe št. D0276/09-PP in poroštvene pogodbe DO274/09-PP z dne 17. 12. 2009. V 3. členu notarskega zapisa je navedeno: “Stranke soglašajo s tem, da so zavarovane terjatve ob dospelosti neposredno izvršljive in se lahko izvršijo na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa z neposredno izvršbo na zastavljeno premičnino ali pa z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe iz preostalega premoženja kreditojemalca in poroka - zastavitelja, za poplačilo vseh denarnih terjatev, ki so zavarovane s tem sporazumom.” Iz 6. člena notarskega zapisa pa izhaja tudi, da je notar na razumljiv način opisal strankam vsebino in pravne posledice pravnega posla, jih izrecno opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo pravnega posla, jih posebej opozoril na določbo 4. člena ZN o neposredni izvršljivosti obveznosti, ki so sprejete v notarskem zapisu, v povezavi z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Poleg tega je v 6. členu navedeno, da je notar stranke izrecno pozval, naj ga seznanijo z morebitnimi drugimi pomembnimi okoliščinami pravnega posla, ki niso navedene v notarskem zapisu o pravnem poslu in ki mu v času sestave notarskega zapisa niso poznane, stranke pa so na tak poziv izrecno izjavile, da so vse pomembne okoliščine pravnega posla vsebovane v tem notarskem zapisu in da druge morebitne pomembne okoliščine tudi njim niso poznane. Prav tako so na notarjev poziv stranke izrecno izjavile, da posla ne sklepajo zgolj navidezno ali zato, da bi se izognili zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo kot tudi, da poleg nameravanega pravnega posla, priloženih pogodb in v sporazumu citiranih pravnih poslov, ni drugih pravnih poslov, ki bi bili povezani z nameravanim pravnim poslom in da ne razpolaga z drugimi listinami o povezanih pravnih poslih. Notarski zapis s prilogami je notar prebral strankam, stranke opozorjene na pravne posledice pa so ga odobrile ter pred notarjem lastnoročno podpisale. Stranke so tudi potrdile, da jih je notar poučil po vseh pravnih posledicah in tveganjih sporazuma in povezanih poslov ter da vztrajajo pri sklenitvi. Kot priloga tega notarskega zapisa pa so na koncu 6. člena notarskega zapisa navedeni tudi obe kreditni pogodbi, omenjeni v tekstu, ter odplačilna načrta po posamezni kreditni pogodbi.

8. Upoštevajoč povzete določbe notarskega zapisa SV 1129/09 z dne 23. 12. 2009, je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da obveznost dolžnika ni dovolj določno opredeljena. Obveznost dolžnika je namreč jasno navedena v prvem odstavku 1. člena notarskega zapisa, kot utemeljeno izpostavlja pritožba. Prav tako se ni mogoče strinjati (povsem) z navedbami, da terjatev upnika ne izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, saj kljub dejstvu, da kreditni pogodbi nista sklenjeni v obliki notarskega zapisa, je terjatev upnika zoper dolžnika dovolj določno opredeljena v prvem odstavku 1. člena notarskega zapisa SV 1129/09, hkrati pa je v tem delu notarskega zapisa navedeno, da sta kreditni pogodbi kot priloga sestavni del tega sporazuma (torej ne le prilogi). Ob navedenem po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma o tem, da je dolžnik vedel kaj podpisuje, kakšne so njegove obveznosti in kakšne so posledice podpisa notarskega zapisa. Nenazadnje pa je tudi sam dolžnik v ugovoru izrecno navedel, da “upnikova terjatev do dolžnika temelji na izvršilnem naslovu - notarskem zapisu notarja A. M., opr. št.: SV 1129/09, s katerim se je glavni dolžnik zavezal obročno vračati kredit ”.

9. Kot poudarja že dr. Nina Plavšak v omenjenem članku je namen pravil, ki za veljavnost pravnega posla predpisuje obliko notarskega zapisa, da se zagotovi, da stranka pravnega posla, to je osebe, ki izraža voljo z vsebino pravnega posla, v celoti razume pomen svoje izjave, volje in pravne posledice, ki bodo s tem zanjo nastale. Zaradi dosega tega namena ima notar kot profesionalna oseba - pravni strokovnjak, ki sestavi notarski zapis tega pravnega posla, pojasnilno dolžnost in mora v skladu s 42. členom ZN pred sestavo notarskega zapisa strankam na razumljiv način napisati vsebino in pravne posledice nameravanega pravnega posla ter jih izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla. Posledica neposredne izvršljivosti obveznosti za položaj dolžnika je v tem, da se zoži pravna možnost uveljavljanja ugovorov, povezanih z obstojem obveznosti, ki bi jih sicer, če obveznost ne bi bila neposredno izvršljiva, lahko uveljavljal v pravdi. S tem se v resnici zoži obseg sodnega varstva dolžnika glede njegove odgovornosti za obveznost. Zato mora notar ob sestavi notarskega zapisa ob dolžnikovem soglasju z neposredno izvršljivostjo, dolžnika poučiti o pravnih posledicah tega soglasja, kar pomeni, da ga mora poučiti o posledicah neposredne izvršljivosti njegove obveznosti, ki je predmet tega soglasja. Dolžnik lahko soglasje z neposredno izvršljivostjo poda že ob sestavi notarskega zapisa o sklenitvi oziroma potrditvi pogodbe, ki je pravni temelj nastanka poslovnega razmerja, iz katerega izvira obveznost, ki je predmet tega soglasja in pri tem položaju notarski zapis vsebuje dva pravna posla in sicer dvostranski pravni posel z vsebino pogodbe in enostranski pravni posel z vsebino dolžnikovega soglasja z neposredno izvršljivostjo obveznosti. Izjavo o soglasju z neposredno izvršljivostjo pa lahko poda dolžnik tudi v posebnem notarskem zapisu, ki je sestavljen bodisi hkrati z notarskim zapisom pogodbe, bodisi pozneje. V takem primeru notarski zapis vsebuje samo dolžnikov enostranski pravni posel, zato zadošča, da je pri sestavi tega notarskega zapisa prisoten samo dolžnik, notar pa mu mora pojasniti pomen njegovega soglasja z neposredno izvršljivostjo.

10. Upoštevajoč zgoraj povzete določbe oziroma besedilo členov notarskega zapisa, ki ga je upnik predložil sodišču kot izvršilni naslov, ni nobenega dvoma, da je ob sestavi tega notarskega zapisa notar dolžnika oziroma vse pogodbene stranke seznanil z znanimi in običajnimi tveganji v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla, pri tem pa je bil seznanjen tudi z vsebino celotnih kreditnih pogodb, kot tudi poroštvenih pogodb, čeprav jih ni sestavil sam. Pri tem je v notarskem zapisu navedel, da sta kreditni pogodbi in ostale s tem povezane pogodbe sestavni del njegovega notarskega zapisa, v 1. členu pa je tudi jasno povzel vsebino dolžnikovih obveznosti po obeh kreditnih pogodbah. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, ali je dolžnik ob podpisu notarskega zapisa v celoti razumel pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki bodo zanj nastale s tem, ko je soglašal, da sta tako sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini kot tudi k sporazumu priložene kreditne pogodbe, ki so sestavni del tega sporazuma, neposredno izvršljive. Takšno zavedanje dolžnika nenazadnje izhaja tudi iz prej citiranega zapisa v ugovoru zoper sklep o izvršbi, hkrati pa ni mogoče zanemariti dejstva, da kot dolžnik in zastavitelj v tej izvršilni zadevi nastopata pravni osebi, pri katerih se nedvomno pričakuje večja skrbnost, previdnost in preudarnost pri sklepanju pravnih poslov.

11. Ker je tako iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je upnik predlagal dovolitev izvršbe zoper dolžnika in na podlagi katerega je sodišče prve stopnje prvotno dovolilo predlagano izvršbo, jasno razvidna višina dolžnikove obveznosti in njena zapadlost, dolžniku kot zastavitelju premičnine pa je notar nedvomno tudi pojasnil vse posledice ter znana in običajna tveganja pri sklenitvi takšnega pravnega posla oziroma sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavitvijo premičnine ter o soglasju z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, pritožbeno sodišče meni, da v predmetni zadevi ni podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na podlagi katerega je sodišče po uradni dolžnosti ugodilo ugovoru zoper sklep o izvršbi, sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ). Ob tem je namreč pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more spremeniti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč dolžnik v ugovoru uveljavljal tudi druge ugovorne razloge, o katerih pa sodišče prve stopnje zaradi ugoditve ugovoru po uradni dolžnosti ni odločalo. Če pritožbeno sodišče odločalo o utemeljenosti ostalih ugovornih navedb v ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, bi s tem dolžniku odvzelo pravico do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave, ker se zoper odločitev pritožbenega sodišča dolžnik več ne more pritožiti in tako ne more zahtevati ponovne presoje utemeljenosti zavrnitve njegovega ugovora.

13. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sta višina in zapadlost upnikove terjatve do dolžnika ugotovljeni v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki vsebuje sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičnini, ter odločiti o dolžnikovem ugovoru ponovno ter pri tem upoštevati dolžnikove ugovorne navedbe.