Jedro

Če je obsojenec vlogo, podano v času teka roka za napoved pritožbe, naslovil kot pritožbo in jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo ter obrazložil zakaj, s tem, ko se ni (ponovno) pritožil zoper sodbo z obrazložitvijo, ni nastopila presumpcija, da se je pritožbi odpovedal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je storilca R. N. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določilo globo 500,00 EUR, in za prekršek po d) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1, za katerega mu je določilo globo 800,00 EUR, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo 1.300,00 EUR. Z isto sodbo je sodišče še odločilo, da se zaseženo vozilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 storilcu odvzame in proda po določbah predpisov, ki urejajo sodni izvršilni postopek, obdolžencu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku in stroškov odvoza in skladiščenja vozila. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornikov (pravilno: pooblaščencev) lastnice odvzetega vozila zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava po 5. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se storilcu stranska sankcija odvzema vozila ne izreče in se zaseženo vozilo po prvem odstavku 137. člena ZP-1 vrne lastniku.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. V rednem postopku o prekršku se pritožba lahko vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe (prvi odstavek 151. člena ZP-1). Po drugem odstavku 151. člena ZP-1 rok za napoved pritožbe zoper odločbo, ki je bila ustno razglašena, začne teči z dnem ustne razglasitve odločbe. Če sodišče ni ustno razglasilo odločbe ali če obdolženec, zagovornik, predlagatelj in lastnik odvzetih predmetov ob ustni razglasitvi odločbe niso bili navzoči, teče rok za napoved pritožbe od vročitve prepisa izreka odločbe. Če je vsaj eden od upravičencev do pritožbe pritožbo napovedal, teče rok za pritožbo od vročitve pisne sodbe. Obdolženec in predlagatelj se lahko odpovesta pravici do pritožbe takoj, če je bila sodba o prekršku razglašena v njuni navzočnosti, ali po prejemu sodbe o prekršku do konca pritožbenega roka, vloženo pritožbo pa lahko umakneta do izdaje odločbe višjega sodišča (prvi odstavek 152. člena ZP-1). V določbi 153. člena ZP-1 je predpisana vsebina pritožbe, in sicer mora pritožba vsebovati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni, in pritožnikov podpis.

6. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja naslednja procesno pomembna dejstva: Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo PR 644/2011 z dne 12. 4. 2011 storilca R. N. spoznalo za odgovornega za storitev uvodoma navedenih prekrškov, izreklo mu je sankcijo za storjena prekrška in mu odvzelo zaseženo vozilo, v pravnem pouku pa navedlo, da so upravičenci dolžni napovedati pritožbo najpozneje v osmih dneh od vročitve prepisa pisnega izreka sodbe, sicer se bo štelo, da so se pravici do pritožbe odpovedali. V takem primeru velja, da jim je z dnem vročitve prepisa izreka sodbe vročena tudi sodba. Napoved pritožbe lahko upravičenci vložijo v osmih dneh pisno pri Okrajnem sodišču v Mariboru, napoved pa velja za pravočasno, če je oddana zadnji dan roka za pritožbo priporočeno po pošti; prepis pisnega izreka sodbe je bil 18. 4. 2011 vročen M. M., katero je R. N. pooblastil za prevzem pisanja; pooblaščenci družbe P. d. o. o. so 20. 4. 2011 vložili napoved pritožbe; R. N. je 26. 4. 2011 priporočeno po pošti poslal na sodišče vlogo, naslovljeno kot „Pritožba na izrečeno sodbo“. Storilec v vlogi izraža nestrinjanje z izrečeno sodbo, še zlasti da se proda osebni avtomobil, ki je last leasing hiše. S tem je ostal brez službe in osebnega dohodka, ker je zaposlen v tujini, ni mogel več na delo. Tistega dne je bil na praznovanju rojstnega dneva, preveč je popil, ne strinja pa se z zasegom vozila. Z zasegom vozila, katerega lastnik niti ni on, mu je bila kršena pravica do enakosti, saj je večkratni kršitelj iz T. vasi, ki ga ne želi imenovati, dvakrat dobil nazaj zaseženo vozilo in nadaljuje s prekrški. Sodišču predlaga, da zadevo vrne v novo sojenje; Okrajno sodišče v Mariboru je 30. 5. 2011 izdalo pisno sodbo z obrazložitvijo, v pravnem pouku pa navedlo, da imajo pravico do pritožbe osebe, ki so napovedale pritožbo, v roku osmih dni od vročitve te sodbe; sodba Okrajnega sodišča v Mariboru je bila R. N. vročena 2. 6. 2011, družbi P. d. o. o. 1. 6. 2011, pooblaščencem te družbe pa 6. 6. 2011; pooblaščenci družbe P. d. o. o., so 9. 6. 2011 priporočeno po pošti poslali pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru; Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo pooblaščencev lastnice odvzetega vozila zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010 obrazložilo, da je namen instituta napovedi pritožbe v pospešitvi postopka v lažjih zadevah in razbremenitvi sodnika pri pisanju zamudnih obrazložitev ter da se v skladu 367. členom ZKP šteje, da se je upravičenec do pritožbe, ki pritožbe ni napovedal v določenem roku, pravici do pritožbe odpovedal. Rok, v katerem mora upravičenec napovedati pritožbo, je prekluzivni rok, po poteku katerega stranka ne more vložiti pritožbe, lahko pa vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo, ki ni bila napovedana, sodišče zavrže kot nedovoljeno (390. člen ZKP), saj v tem primeru velja domneva, da se je stranka pritožbi odpovedala. Vendar pa primer, kot je obravnavan v citirani sodbi, ni tak, saj gre za drugačno procesno situacijo, in sicer se je vložnik pritožil v roku namenjenem za napoved pritožbe. Domneva, ki jo ureja drugi odstavek 368. člena ZKP v tem primeru torej ni nastopila. Odgovoriti je potrebno na dvoje vprašanj: 1) ali je s tem, ko se je pritožil pred pričetkom teka roka za pritožbo, pritožba nedovoljena in 2) ali je s tem, ko v roku, namenjenem za pritožbo (po vročitvi sodbe z obrazložitvijo) nastopila domneva, da se je pritožbi odpovedal. Glede obeh vprašanj je odgovor negativen. Njegova vloga, naslovljena kot pritožba, vsebuje namreč vse elemente pritožbe in je tudi povsem jasno izražena njegova volja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje. Napovedi pritožbe ni omenil nikjer in kot laik tega inštituta očitno ni razumel. Pritožba je bila podana v času, ko rok za pritožbo še ni začel teči, zavrženja iz tega razloga pa zakon ne pozna. Sodna praksa je v podobnih primerih pred uveljavitvijo inštituta napovedi pritožbe štela takšno pritožbo za dovoljeno in pravočasno oziroma je o njej pritožbeno sodišče vselej vsebinsko presojalo. Glede na že pojasnjene namene uvedbe inštituta napovedi pritožbe se položaj strank ne bi smel poslabšati. Stranka namreč pravico do pritožbe ima in je ne pridobi šele z napovedjo, temveč obratno. Kolikor pritožbe v roku ne napove, se domneva, da se je tej pravici odpovedala. Glede na to, da je obsojenec vlogo, podano v času teka roka za napoved pritožbe, naslovil kot pritožba, da je jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo ter obrazložil, zakaj se pritožuje, po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko se ni (ponovno) pritožil zoper sodbo z obrazložitvijo, ni nastopila presumpcija, da se je pritožbi odpovedal. V obravnavanem primeru je volja stranke očitna in tudi jasna. Iz obdolženčeve "pritožbe" kakor tudi kasnejšega ravnanja (odgovor na mnenje višjega državnega tožilca) izhaja, da se je pritožil in da ves čas meni, da je ravnal prav, saj je očitno, da instituta napovedi pritožbe sploh ni razumel. Takšne "preuranjene" pritožbe ni mogoče šteti za nedovoljeno pritožbo oziroma zakon takšne situacije posebej ne ureja. Obdolženec se je pritožil zoper izrečeno in razglašeno sodbo, ki pa še ni bila pisno izdelana. S tem si je sicer zmanjšal možnosti za učinkovitost svoje pritožbe, ni pa videti ovire, da taka pritožba s trenutkom vročitve obdolžencu ne bi mogla imeti pravnega učinka kot če bi bila vložena po izročitvi sodbe. Ob povedanem je treba še dodati, da je ureditev instituta napovedi pritožbe v postopku o prekršku vsebinsko enako urejena kot v kazenskem postopku (368. člen ZKP).

8. Kot je razvidno iz točke 6 te sodbe, je storilec zadnji dan roka za vložitev napovedi pritožbe priporočeno po pošti vložil pritožbo, še preden je začel teči rok za pritožbo. Storilec je svojo vlogo naslovil kot pritožbo, v njej pa je navedel tudi razloge, zaradi katerih se pritožuje, pravice, ki naj bi mu bile kršene, podal je tudi predlog, kako naj sodišče o njegovi pritožbi odloči. Tako je jasno izrazil svojo voljo pritožiti se zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da se je s tem, ko storilec ni vložil pritožbe zoper pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo z dne 30. 5. 2011, nastopila domneva, da se je pritožbi odpovedal. Očitno je tudi, da storilec instituta napovedi pritožbe ni razumel. S svojim ravnanjem si je sicer zmanjšal možnosti za učinkovitost pritožbe, saj mu ni moglo biti znano, kaj bo sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, ni pa mogoče šteti, da storilčeva pritožba v trenutku vložitve ni bila dovoljena, ker je bila vložena preuranjeno.

9. Storilec se je pritožil zoper izrečeno in razglašeno sodbo, ki pa še ni bila pisno izdelana. Takšne preuranjene pritožbe ni mogoče šteti za nedovoljeno, zato bi moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o storilčevi pritožbi. Sodba sodišča druge stopnje še ni postala pravnomočna, zoper tako sodbo pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo.