Jedro

Če delodajalec ne odloči o predlogu pooblaščenca delavca za vrnitev v prejšnje stanje, ker je delavec zaradi zdravstvenih težav prepozno vložil ugovor zoper prvostopenjski sklep, o tem odloči sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 24. člena ZDSS. Če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, sodišče presoja zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom najprej dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in razsodilo, da se razveljavita odločbi tožene stranke z dne 26.2.1996 in 27.5.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ugotovilo je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki v času od 26.12.1995 do 31.1.1997 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati nadomestilo za čas bolovanja in nadomestilo zaradi invalidnosti v posameznih mesečnih neto zneskih razvidnih iz izreka sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in na vse navedene zneske obračunati in izplačati vse zakonite prispevke in davke, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino ob odhodu v pokoj v višini 302.185,50 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1997 dalje do plačila ter izplačati regres za letni dopust za leto 1996 v višini 78.000,00 neto SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila in da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v skupnem znesku 271.813,50 SIT in da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako da zahtevek tožnika v celoti zavrne in spremeni odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče sicer natančno zbralo vse dokaze, vendar jih je napačno uporabilo. Tožniku je bila izpodbijana odločba o prenehanju delovnega razmerja izdana, ker ni opravičil svojega izostanka 5 dni zaporedoma. Izostanka pa ni mogel opravičiti, ker mu zdravniška komisija I. stopnje ni podaljšala bolniškega staleža. Pritožbe tožene stranke zoper izpodbijano odločbo pritožbena komisija tožene stranke ni obravnavala, ker je bila prepozno vložena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločbo sodišča prve stopnje, kar zajema tako sodbo, kot sklep. Sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje izrecno ne izpodbija in v pritožbi ne navaja razlogov. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi ta sklep v skladu z določbo 365. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zakonito, na podlagi določbe 118. člena ZPP predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožeče stranke ugodilo, ker o njem ni odločila tožena stranka in je tako nastala situacija iz 3. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Tako je ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 26.2.1996 pravočasen in so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe na sodišče. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih in 93. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke zaradi 5-dnevne neupravičene odsotnosti z dela. V 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določeno, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je v postopku, v katerem je pridobilo izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke - psihiatra ugotovilo, da tožnik za čas po 25.12.1995 ni imel bolniškega staleža, bil pa je upravičeno odsoten in sicer vse do 22.3.1996, saj je bil po mnenju izvedenca psihiatra zdravstveno nesposoben za delo. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje sprejelo v celoti, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, pri čemer še ugotavlja, da tožeča stranka na izvedeniško mnenje ni imela nobenih pripomb, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku. Napačno je pravno nadziranje tožene stranke, da tožnik iz razloga, ker mu ni bil odobren bolniški stalež po 25.12.1995 ni bil upravičeno odsoten z dela. Določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92, 13/93) namreč urejajo postopek pridobivanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, v spornem primeru pa ne gre za te pravice, ampak za ugotavljanje, ali je bil tožnik upravičeno odsoten z dela.

Upravičeno odsotnost z dela ni nujno povezana s priznanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja. V konkretnem primeru je izkazano, da tožnik ni bil zdravstveno sposoben za delo zaradi svojih hudih psihičnih motenj, zaradi katerih je bil kasneje tudi invalidsko upokojen. Tako je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik upravičeno odsoten z dela in je v posledici tega izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 25.12.1995 dalje nezakonit. Ker torej tožniku pri toženi stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje, ga je tožena stranka dolžna prijaviti v delovno razmerje za čas od 26.12.1995 do 31.1.1997, ko se je invalidsko upokojil. V posledici tega mu gredo tudi vse pravice iz dela za navedeno obdobje, vključno z regresom za letni dopust in odpravnino ob odhodu v pokoj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).