Jedro

Poslovni običaji v konkretnem primeru opravljajo razlagalno funkcijo - služijo razlagi pogodbenih določil pravdnih strank in v tem primeru konkretizirajo pogodbeno obveznost tožnika.

Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.806,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43865/2010 z dne 1. 4. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 5.998,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S popravnim sklepom je spremenilo prvo točko izreka sodbe tako, da je pravilno sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43865/2010 z dne 1. 4. 2010 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom je iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo in popravni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnik zahteval plačilo računa v višini 203.832,00 EUR. Navajal je, da vtožuje dodatno opravljena dela po naročilu toženke, in sicer pikiranje samic do velikosti fi 350 mm ter prerivanje in mešanje materiala na način, da ga je možno vgrajevati v nasipe. Zatrjeval je, da opisana dela niso bila dogovorjena v pogodbi, temveč jih je toženka ustno naročila, pisna podlaga za opravljena dela pa je bila tudi naročilnica. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali dela, zaračunana na podlagi vtoževanega računa, predstavljajo dodatna ali pogodbena dela. Sporno je bilo namreč, katera dela se je tožnik zavezal opraviti s podizvajalsko pogodbo. Prav tako je bilo sporno, ali je tožnik dela sploh opravil, saj je toženka ugovarjala, da tožnik ni izvedel nobenih dodatnih del, ki ne bi bila plačana, da opisana dela sodijo med pogodbeno dogovorjena dela ter da tožnik del ni izvedel, niti jih toženka ni naročila.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v bistvenem povzelo navedbe obeh pravdnih strank. Pritožbeni očitek, da bi jih moralo povzeti v celoti, je neutemeljen. V razlogih sodbe je v skladu z določbo četrtega odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) povzelo tiste navedbe o dejstvih, na katere je tožnik oprl uveljavljeni tožbeni zahtevek. Zgolj posamezne pisne pomote pri zapisu datuma sklenitve podizvajalske pogodbe in zatrjevana nepravilno povzeta dela, ki se jih je toženka zavezala opraviti naročniku C. d.d., kakor tudi napačen zapis, da je tožnik ceno sprejel po m2 (in ne po m3), pa niso vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Prav tako pa tudi vprašanje, ali je bil tožnik seznanjen s pogodbo med naročnikom C. d.d. in toženko, za odločitev v konkretnem sporu ni relevantno.

7. Nekonkretizirana in posledično neupoštevna je pritožbena navedba, da je „sodišče nekritično in brez primerjave z listinskimi dokazi enostransko upoštevalo le pričanje zakonitega zastopnika toženke in prič, zaposlenih pri toženki, medtem ko izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika pa ne upošteva, izpoved B. S. pa upošteva le v delu pričanja, ki koristi toženki“, saj pritožnik ne obrazloži, glede katerih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo pomanjkljivo, niti ne pojasni katerih listinskih dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma v katerem delu ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke in priči B. S. 8. Povsem pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da se sodbe prvostopenjskega sodišča ne da preizkusiti, ker ni bilo odločeno o ostalih predlaganih dokazih, saj pritožnik niti ne pojasni, o katerih dokaznih predlogih sodišče prve stopnje ni odločilo. Prav tako pa okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka(1). Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, samo po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je namreč prepuščena sodišču (213. člen ZPP). Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavanem sporu je prvostopenjsko sodišče izvedlo dokaze, za katere je menilo, da jih je potrebno izvesti. Pritožba pa ne pojasni, kako bi lahko zgolj okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo tistih dokaznih predlogov, ki jih ni izvedlo, vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pritožnik tudi ni izkazal, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogel navesti že prej (286.b člen ZPP).

9. Nadalje je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da dela, ki jih je tožnik zaračunal z vtoževanim računom, predstavljajo pogodbena in ne dodatna dela. Dodatna (poznejša) dela so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se opravijo.

10. Iz 3. člena podizvajalske pogodbe (A1) z dne 14. 8. 2008(2) izhaja, da je vrednost in obseg del določen na osnovi ponudbe podizvajalca št. 78/08. Iz te ponudbe izhaja, da bo tožnik izvedel sledeča dela: pod št. 3 delo s šifro 2S21243 široki izkop mehke kamnine IV. kategorije strojno, pod št. 4 delo s šifro 2S21253 široki izkop trde kamnine V. kategorije strojno ter pod št. 5 delo s šifro 0N21103 široki izkop mešane kategorije (III., IV, V.) s povečano porabo razstreliva, čiščenjem glinenih žepov ter pikiranje apnenih samic. Šifri 2S21243 in 2S21253 sta povzeti iz TSC (tehnične smernice za gradnje, priloga B2), ki so v določenih pogledih zamenjali PTP (posebne tehnične pogoje)(3). Pri tem pa iz druge alineje točke 2.1.1 PTP (priloga B3) izhaja, da izkopi obsegajo vse široke izkope vseh kategorij zemljin in kamnin, predvidenih po projektu, skupaj z odrivom in/ali odvozom, nakladanjem in zvračanjem izkopanega materiala v nasipe, zasipe, kline in/ali odlagališča, kakor se bo material uporabljal pri izvajanju del. 11. Pritožnik torej ne more uspeti s sklicevanjem, da uporaba PTP (posebni tehnični pogoji) in TSC (tehnične smernice za gradnjo) ni obvezna. Tožnik se je namreč na šifre TSC oziroma šifre posebnih tehničnih pogojev za zemeljska dela in temeljenje sam skliceval v ponudbi in na ta način opredelil predmet svoje pogodbene obveznosti. Nenazadnje je tudi priča B.S., pogodbeni partner tožnika, pojasnil, da so bila pri sestavi pogodbe uporabljena pravila PTP in TSC oziroma da pravila niso mogla biti upoštevana v celoti, saj šifre za izkop mešanega materiala ni v pravilih PTP in TSC, jo pa uporablja DARS(4). Tako je povsem nerazumljiv pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedbi priče T. P. 12. Tožnik sam se je torej odločil za uporabo PTP in TSC, saj se je v ponudbi št. 78/08, ki je sestavni del podizvajalske pogodbe, pri opisu del izrecno skliceval na šifre, vsebovane v TSC. Zato je zmotno stališče pritožbe, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati le dejanski opis del. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da pripis vsebine del ob posamezni šifri ne more pomeniti, da preostalih del, ki jih sicer šifra določa, tožnik ne bo izvedel. V kolikor bi tožnik želel izključiti posamezna dela po šifri, bi moral to izrecno zapisati. Ker je tožnik torej sam vključil šifre v svojo ponudbo oziroma pogodbeno obveznost, ne more uspeti z opozarjanjem na opis del iz XXV. začasne situacije toženke, izstavljene naročniku C. d.d., v kateri naj bi toženka navedla le opis del. Cena in obseg dela, ki se ga je zavezala opraviti toženka naročniku C. d.d., ne more vplivati na obseg pogodbene obveznosti, ki jo je tožnik sam prevzel s podizvajalsko pogodbo v razmerju do toženke.

13 Dodati velja, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama (12. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama (gradbenima podjetjema) se torej uporabljajo tako običaji s področja gradbeništva kakor tudi poslovni običaji. Tudi v kolikor bi držalo stališče pritožnika, da PTP in TSC ne predstavljajo uzance in da se nanje nobena od pravdnih strank ni sklicevala v pogodbi, bi to pomenilo le, da PTP in TSC ne morejo biti neposredna podlaga za presojo spora. Kljub temu pa ti standardi služijo tudi kot sredstvo razlage, torej služijo za določitev vsebine pogodbenega razmerja med strankama in za razlago vsebine pogodbenega razmerja. Določbo 12. člena OZ se torej uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno(5), kot v obravnavanem primeru. Tako pravila PTP in TSC kot (poslovni običaji) v konkretnem primeru opravljajo razlagalno funkcijo - služijo razlagi pogodbenih določil pravdnih strank in v tem primeru konkretizirajo pogodbeno obveznost tožnika(6).

14. Tožnik prav tako ne more uspeti s trditvami, da pikiranje samic na granulacijo do fi 350 mm in premešavanje izkopnega materiala predstavlja dodatno delo, ker šifre za izkop mešanega materiala pod št. 5. 0N21103 pravila PTP in TSC ne vsebujejo. Tožnik sam se je pod postavko izkopov št. 5 (za mešano kategorije zemljine) z opisom del v ponudbi zavezal opraviti tudi pikiranje apnenih samic, tako da se ne more sklicevati, da navedeno predstavlja dodatno delo. Da pikiranje vključuje pripravo materiala do debeline fi 300 oziroma fi 350 mm pa so potrdili tako zakoniti zastopnik toženke, kakor tudi priča T. P., ki sta skupaj s pričo M. K. izpovedali, da je bilo pikiranje obveznost tožnika. Da je pikiranje sodilo med izkope, nenazadnje izhaja tudi iz 4. točke poglavja 2.1.4.2. Izkopi PTP (A39), iz katere izhaja, da je treba trde kamnine izkopavati s strojnim vrtanjem, globinskim in navadnim miniranjem ter osnovnim miniranjem večjih skal, če bi to zahtevala namenska uporaba izkopanega materiala. Iz poglavja 2.4.3.2. kamnine (str. 48) PTP pa je razvidno, da premer največjega zrna v kamnitem materialu za nasipe ne sme biti večji od 300 mm, če s projektom ni določeno drugače. Da se je tožnik zavezal opravljati zemeljska dela vključno z vrtanjem in miniranjem, pa izhaja tudi iz dopisa tožnika toženki (A6).

15. Tudi v kolikor je pritožnik mnenja, da ni bil dolžan pikirati do 300mm, temveč zgolj do obsega, ki je omogočal nakladanje, pa pritožbeno sodišče opozarja, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je material pikiral do fi 350mm, saj to iz priloženih delovnih nalogov ne izhaja(7). Iz predloženih dopisov namreč izhaja ravno nasprotno, to je, da tožnik ni izvedel granulacije do 350 mm. Tako na primer v dopisu z dne 16. 5. 2009 (priloga A8) toženka opozarja, da so skale presegale dovoljeno granulacijo 350 mm, iz dopisa z dne 12. 5. 2009 pa izhaja, da tožnik brez podpisa na gradbišču ne namerava izvajati granulacije do 300 mm (priloga A7). Nenazadnje gre pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo, da aneks k pogodbi o zaposlitvi za dodatna dela ni bil sklenjen, dokazuje, da teh del tožnik tudi ni izvajal oziroma da šele dne 1. 7. 2009 (torej po opravljenih delih) poslani aneks toženki potrjuje, da je tožnik želel sanirati svoj položaj za nazaj.

16. Dodati velja, da je toženka tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje nasprotovala verodostojnosti delovnih nalogov, ker niso bili potrjeni s strani toženke, oziroma trdila, da tožnik dodatnega dela ni opravil. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je vtoževana dodatna dela sploh izvedel. Dnevniki, ki jih je predložil tožnik, namreč niso bili potrjeni s strani toženke, čeprav so se po izpovedbah zaslišanih prič (zakonitega zastopnika toženke in delovodij M. K. ter M. B.) potrjevali dnevno. Delovodji toženke sta pojasnila, da jima nikoli niso bili predloženi v podpis, prav tako pa nikoli nista zavrnila podpisa dnevnika tožniku. Tako priča T. P. kot tudi zakoniti zastopnik toženke pa sta izpovedala, da pikiranja samic do fi 300 mm tožnik ni opravil. Tožnik pa niti ni predlagal zaslišanja priče, ki je izpolnila dnevnike dela, torej zaslišanja dejanskih izvajalcev del, ki bi potrdili, da je bilo zatrjevano dodatno delo dejansko izvedeno oziroma bi izpovedali o tem, katera dela in kje so izvajali.

17. Ker je bilo pikiranje pogodbena obveznost tožnika, prav tako pa slednjemu niti ni uspelo dokazati, da je izvedel pikiranje do fi 300 mm, je bilo nepotrebno izvajanje dokaza z izvedencem strojne stroke, ki bi potrdil, da je tožnik imel za navedeno delo potrebno mehanizacijo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo izvedbe tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožba pa ne obrazloži, kako naj bi izostanek odločitve o dokaznem predlogu vplival na pravilnost in zakonitost odločbe. Pritožnik pa tudi ni izkazal, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogel navesti že prej (286.b člen ZPP).

18. Kot že omenjeno, iz druge alineje točke 2.1.1 PTP izhaja, da izkopi obsegajo vse široke izkope vseh kategorij zemljin in kamnin, skupaj z odrivom in/ali odvozom, nakladanjem in zvračanjem izkopanega materiala v nasipe, kakor se bo material uporabljal pri izvajanju del. To pomeni, da je bil tožnik dolžan pripeljati v nasipe material iz izkopa, ki je pripravljen skladno s Knjigo 3 PTP. Zato pritožba neutemeljeno opozarja, da tožnik ni prevzel v delo nasipov, zaradi česar meni, da bi mešanje materialov v nasipih morala opraviti toženka.

19. Nadalje tudi očitek protispisnosti ni utemeljen. Pritožba ne more uspeti z opozarjanjem na neizvedbo dokaza z izvedencem, ki bi pojasnil uporabo šifer, kar naj bi po mnenju pritožnika predstavljalo kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tovrstna kršitev je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov zapisano. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi izvedenca gradbene stroke, pa je tudi sicer neutemeljena. Dokazni predlog tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo na zadnji glavni obravnavi (odločilo je, da se predlogu tožnika ne ugodi), česar tožnik ni pravočasno grajal v smislu 286.b člena ZPP. Opustitev izvedbe dokaza je lahko procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato bi jo moral tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na samem naroku, na katerem je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo. Uveljavljanje te procesne kršitve šele v pritožbi je tako prepozno in zatorej neupoštevno.

20. Glede na ugotovitev, da so bila vtoževana dela predmet pogodbene obveznosti tožnika oziroma da tožnik ni izkazal izvedbe dodatnih del (pikiranja do fi 350 mm), pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na obsežne pritožbene navedbe, ki pojasnjujejo, da so bila dela opravljena kot dodatna dela na podlagi ustnega dogovora pravdnih strank in pisne naročilnice.

21. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno (previsoko) odmerilo pravdne stroške toženke, saj je priznalo 1.763,80 EUR za nagrado za pravno sredstvo v postopku po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (po tar. št. 3468, namesto pravilno 763,80 EUR). Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 365. člena ZPP).

22. V preostalem delu pa pritožba tožnika ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik je s pritožbo uspel samo v neznatnem (stroškovnem) delu, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka, pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) glej sodbo III Ips 134/1998

(2) potrditvah tožnika sklenjena 14. 9. 2008

(3) 11. točka obrazložitve (izpovedba priče Pristopec na list. št. 137, 140)

(4) 11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in list. št. 138

(5) Sodba III Ips 172/2009

(6) Primerjaj sodba II Ips 451/2010

(7) glej 17. točko obrazložitve in prilogo A16