Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega pripora.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2004 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V ostalem se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 696,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

V ostalem se pritožba tožnika zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku 77,84 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila." V ostalem se revizija zavrne.

Toženka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku 94,08 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.500 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o pravdnih stroških. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdi, da bi morali sodišči slediti njegovi izpovedbi, saj je popolnoma logična, verodostojna in točna. Poudarja, da je bil ob odvzemu prostosti star 49 let, zaradi poškodbe hrbtenice pa invalid I. kategorije. Prej mu prostost ni bila nikoli odvzeta in nima kriminalne preteklosti. Pred leti je bil celo predsednik krajevne skupnosti v dveh mandatih. Med prestajanjem pripora je bil ločen od svojih štirih mladoletnih otrok in življenja v vaškem okolju. Njegovo duševno trpljenje je bilo zaradi slabih bivalnih razmer v priporu nadpovprečno intenzivno, celo tako hudo, da je pomislil na samomor. Zaradi invalidnosti se ni mogel sprehajati po svežem zraku, drugi priporniki pa so ga šikanirali in mu onemogočali branje knjig in časopisov. Ugotavlja, da mu je bila prisojena odškodnina v višini 4,33 in ne 7 povprečnih plač, kot ugotavlja pritožbeno sodišče. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč in mu dosodi nadaljnjo odškodnino v znesku 9.018,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil tožnik v priporu od 15. 3. 2002 do 11. 12. 2002, skupaj 8 mesecev in 27 dni. Za tri očitana kazniva dejanja je bil oproščen obtožbe, spoznan pa je bil za krivega storitve treh drugih kaznivih dejanj in obsojen na enotno kazen petih mesecev zapora. Neupravičeno je bil tako priprt tri mesece in 27 dni. V tem času mu je bila odvzeta možnost prostega gibanja, odtujen je bil od družine, sorodnikov in prijateljev. Vendar je v priporu trpel predvsem zaradi slabih bivalnih razmer in manj zaradi samega odvzema prostosti. Njegova čast je bila prizadeta, ker je moral bivati s priporniki, ki so zanj predstavljali kriminalce najhujše vrste. Njegov ugled v družbi pa ni bil bistveno omajan, ker je med njegovimi bližnjimi obveljala razlaga, da je priprt po krivici. Poleg tega njegov ugled že prej ni bil na visoki ravni, saj je bil v preteklosti že kazensko obsojen, škodovalo pa mu je tudi ostalih pet mesecev pripora, ki so se všteli v zaporno kazen.

7. Na gornje dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato niso upoštevne revizijske trditve, ki izpodbijajo pravilnost dokazne ocene tožnikove izpovedbe in posledičnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči tožniku prisodili prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Revizija utemeljeno opozarja, da znesek 3.500 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, le 4 in ne 7 takratnih povprečnih plač. Ob upoštevanju meril iz 179. člena OZ ter vseh konkretnih okoliščin tožnikovega trpljenja in višine odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, je revizijsko sodišče presodilo, da gre tožniku pravična denarna odškodnina v znesku 6.000 EUR. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo pravilno odmero pravdnih stroškov nižjih sodišč, po kateri tožnikovi stroški prvostopenjskega postopka, upoštevajoč tudi stroške predpravdnega zahtevka (500 točk oziroma 229,50 EUR), znašajo 987,95 EUR. Toženka stroškov postopka ni priglasila. Ker je ob upoštevanju odločitve revizijskega sodišča tožnik v tej pravdi uspel s 70,5 % (100 % po temelju in 41 % po višini), mu je toženka dolžna povrniti 70,5 % stroškov prvostopenjskega postopka, to je 696,50 EUR.

11. Tožnik je s pritožbo in revizijo uspel z 28% (od v pritožbi in reviziji še zahtevanih 9.018,77 EUR mu je revizijsko sodišče prisodilo 2.500 EUR odškodnine). Glede na enako vrednost spornega predmeta v pritožbi mu je revizijsko sodišče od zahtevanih 725 točk za sestavo pritožbe priznalo le 500 točk, priznalo mu je še 10 točk za materialne stroške ter 100 točk za 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 610 točk oziroma 278 EUR. Toženka mu je dolžna povrniti 28% tega zneska, to je 77,84 EUR. Tožniku je revizijsko sodišče nadalje priznalo 600 točk za sestavo revizije, 12 točk za materialne stroške in 120 točk za 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 732 točk oziroma 335,99 EUR. Toženka mu je dolžna povrniti 28% tega zneska, to je 94,08 EUR. Odmerjene pravdne stroške je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila.