Jedro

V narečju zapisana grožnja obsojenca oškodovancu, "nes preživa" (to je, da ne bo preživel), vsebuje popolno konkretizacijo abstraktnega kazenskopravnega pojma grožnje po prvem odstavku 145. člena KZ in ne gre za nerazumljiv izrek v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 23.1.2007 obsojenega B.K. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen en mesec zapora in nato po določbah o steku enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 9.11.2007 odločilo, da se zagovornikovi pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem pa zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških kazenskega postopka je sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom.

Zoper takšno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz navedb v zahtevi izhaja, da uveljavljajo razloge iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, menila, da so podane kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, ter predlagala, da Vrhovno sodišče RS zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti ugodi.

Obsojeni B.K. in njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki zatrjujejo, da je opis dejanja za kaznivo dejanje, navedeno pod točko 1. izpodbijane sodbe, nerazumljiv, saj vsebina SMS sporočila z dne 4.12.2005 vsebuje besede, ki so nerazumljive in jih v slovarju slovenskega knjižnega jezika ni mogoče najti. Citirajo, da so v slovenskem jeziku v tem SMS sporočilu zapisane zgolj besede " ... ker vidim, da nimaš želje ...", " ... jaz pa ti jih tudi ...", " ... pa jih ..." in " ... pa ti tudi ...", vse ostale besede pa niso razumljive oziroma nimajo nikakršnega pomena in sicer gre za besede: gverati, penez, nem, senka, ce, nem, doba, te, nes, preziva. Ne strinjajo se z zaključkom višjega sodišča, da gre za narečje, sodišču pa očitajo, da ni pojasnilo s čim utemeljuje ugotovitev, da so narečne besede del slovenskega jezika. Z navedbami smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zmotno je stališče zagovornikov, da narečje ni del slovenskega jezika in da je sodbeni izrek, ker je sporočilo SMS povzeto točno tako kot je bilo zapisano, v narečju, nerazumljiv. Narečje je socialno zemljepisna zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na vseh jezikovnih ravninah, posebno v glasoslovju, tipu naglasa, stavčni fonetiki, naglasnem mestu, posebnih oblikah in do neke mere tudi v besedah in skladnji. Slovensko narečeslovje pa se ukvarja predvsem z izrazno in oblikoslovno stranjo narečij (Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, CZ 1992). Slovenska narečja so torej zemljepisne jezikovne zvrsti slovenščine, ki se med seboj razlikujejo v besedišču, glasoslovju, naglasu ..., delijo pa se v sedem narečnih skupin (jezikoslovca oziroma narečeslovca Franc Ramovš, Tine Logar). Zapis v narečju, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, je tako del slovenskega jezika. Gre pa za zapis v lokalnem govoru, ki pa seveda ni identičen s slovenskim knjižnim jezikom. Po navedenem se ni mogoče strinjati z vložniki zahteve, da narečne besede, zapisane v SMS sporočilu nimajo nikakršnega pomena v slovenskem jeziku, saj so narečja del slovenskega jezika, govora, ki je vezan na določeno področje. V opisu dejanja pod točko 1. izpodbijane sodbe je zapisana vsebina SMS sporočila, ki ga je obsojenec poslal oškodovancu z naslednjo vsebino: "ker vidim, da nimaš želje gverati penez jaz pa ti jih tudi nem senkam, če pa jih nem doba, te pa ti tudi nes preživa ?? B.". V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da gre za grožnjo oškodovancu, da ne bo preživel (str. 3. prvostopenjske sodbe). Zagovorniki zatrjujejo, da je zaradi zapisa besedila SMS-a v narečju izrek sodbe nerazumljiv. Izrek sodbe je nerazumljiv le takrat, kadar se nerazumljivost nanaša na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja, v narečju zapisana grožnja obsojenca naslovniku, to je oškodovancu, "nes preživa", to je da ne bo preživel, vsebuje popolno konkretizacijo abstraktnega kazenskopravnega pojma grožnje iz zakonskega zapisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ, kar je v svoji odločbi pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje. Bistvena kršitev odločb kazenskega postopka, ki jo uveljavljajo zagovorniki, tako ni podana.

Z nadaljnjimi navedbami, v zvezi z dejanjem pod točko 1., da se oškodovanec ni mogel počutiti ogroženega, ker je vsebina SMS sporočila nerazumljiva in ker je predlog za pregon podal šele zadnji dan trimesečnega roka iz česar je tudi moč sklepati, da strahu pred uresničitvijo groženj pri oškodovancu ni bilo, da je bil namen obsojenca oškodovanca le vzpodbuditi k vračilu dolga, ne pa ga zastraševati, zagovorniki izražajo nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi in navajajo le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno ugotovljena. Uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

Neutemeljeno zagovorniki tudi zatrjujejo, da dejanje, opisano pod točko 2. v izreku pravnomočne sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 145.člena KZ, s čimer uveljavljajo, da je bil kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obtožencu kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Menijo, da zapis "kar mu je že sporočil kot izhaja iz točke 1" ne vsebuje dejanske vsebine inkriminiranega pogovora in da obsojenec oškodovancu dne 5.3.2006 ni poslal sporočila kot izhaja iz točke 1., ker sodbe oziroma obtožbe takrat še ni bilo. Sodišče je tako v opis dejanja v izreku sodbe vključilo nekakšno sklicevanje na drugo točko sodbe, kar po mnenju vložnikov zahteve, ni dopustno. V izreku sodbe mora biti opisano izvršitveno ravnanje storilca pri čemer mora biti izvršitvena oblika kaznivega dejanja opisana tako, da se natančno opiše, kaj je obsojenec storil. Vsak obtožni akt mora vsebovati dejanski opis, s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Zagovorniki imajo prav, da se kaznivo dejanje v opisu natančno opiše in da se tudi opiše izvršitvena oblika kaznivega dejanja. Opis mora tako vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Zmotno pa je stališče zagovornikov, da v opisu dejanja sodbenega izreka pod točko 2. izvršitveno ravnanje obsojenca ni opisano. Tehnike zapisa oziroma opisa dejanja so različne, izvršitveno ravnanje storilca, ki se sklicuje na neko prejšnje ravnanje, v konkretnem primeru na že poslano SMS sporočilo, kar je obsojenec prenesel oškodovančevi materi, pa je tudi zadovoljivo označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca. Navedba "da se mu ne bo zgodilo, kar mu je že sporočil, kot izhaja iz točke 1", konkretizira izvršitveno ravnanje, grožnjo, ki je bila vsebovana v opisu dejanja pod točko 1. Iz takšnega opisa je jasno razvidno sklicevanje obsojenca na grožnjo, ki jo je poslal po SMS sporočilu, opisano pod točko 1. Konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, to je grožnja obsojenca, ki je resna in tudi objektivno zmožna pri oškodovancu ustvariti občutek ogroženosti. Dopustno se je sklicevati v opisu dejanj na predhodni opis v primeru, kadar konkreten življenjski dogodek vsebuje navedbe storilca, na katera se storilec sam sklicuje. Zato je z navedbo, "kar mu je že sporočil, kot izhaja iz točke 1" konkretizirano obsojenčevo ravnanje in izvršitvena oblika kaznivega dejanja ter dovolj natančno opisano, kaj je obsojenec storil. Ker opis dejanja obsega konkretizacijo abstraktnih kazenskih pojmov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo, da je podana kršitev kazenskega zakona.

Z nadaljnjimi navedbami zagovorniki nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjujejo, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ocene izvedenih dokazov ampak te dokaze le povzame in očitajo sodišču druge stopnje, da šteje, da je pravnemu standardu obrazložene sodbe zadoščeno, da prvostopno sodišče povzame vsebino dokazov, nato pa v enem stavku zapiše, da je krivda obsojenca razvidna iz njene vsebine in skladnosti.

Zakon o kazenskem postopku sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). V razlogih obsodilne sodbe mora sodišče skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, podati mora presojo dokazov in oceniti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in izpovedb ter vse logično in sprejemljivo obrazložiti. Dokazno oceno in ugotavljanje odločilnih dejstev, sodišče sprejme na podlagi presoje v postopku izvedenih dokazov. Zmotno je stališče vložnikov zahteve, da dokazne ocene v sodbi sodišča prve stopnje ni in da gre le za povzetke izpovedb in nato navedbo, da sta dejanji obsojencu dokazani. Presojo ali standardu obrazloženosti prvostopenjske sodbe zadoščajo v sodbi navedeni razlogi, je pravilno opravilo drugostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje ni znižalo standarda, ki zadostuje za obrazloženost sodbe. Sodišče v sodbi obrazloži vsa tista dejstva, ki so navedena v izreku sodbe in izhajajo iz opisa posameznih kaznivih dejanj. Navede konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo, navedeno v sodbenem izreku v opisu dejanja, šteje za dokazano in poda oceno izpovedb zagovora in navede konkretna dejstva in okoliščine na podlagi katerih utemeljuje, da izpovedbe prič sprejema, kar mora utemeljiti v povezavi z izvedenimi dokazi na podlagi teh dokazov napravljenimi dokaznimi zaključki. Sodba sodišča prve stopnje, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, zadostuje vsem tem standardom, saj je sodišče navedlo jasne in konkretne razloge o oceni zagovora, presodilo, da sta izpovedbi prič verodostojni, kar je obrazložilo s tem, da sta skladni in prepričljivi in da tudi navedlo, da sta potrjeni z listinskimi dokazi. Takšna obrazložitev, kar je tudi pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje navedlo določno kaj sta priči izpovedali in kako se glasi obdolženčev zagovor, ustreza standardom ocene dokazov. Podana je opredelitev do vsebine teh dokazov in navedena konkretno katera dejstva šteje sodišče za dokazana in zakaj in kako ocenjuje izpovedbe prič ter obsojenčev zagovor. V pravnomočni sodbi je tako skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP obrazložitev dejanskega stanja sestavljena v določitvi dejstev, ki jih je treba dokazati, sklepih o rezultatih dokaznega postopka ter z oceno sodišča o uspelosti dokazovanja, torej katera dejstva so dokazana.

Očitka drugostopenjskemu sodišču, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je sodba neobrazložena v zvezi s stališčem, da ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, saj gre le za nekonkretizirano navedbo. Vložniki zahteve sodišču druge stopnje očitajo še, da ni obrazložilo navedbe, da zapisnik o podaji kazenske ovadbe z dne 5.3.2006 ni edini dokaz v spisu iz katerega je razvidna povezava med SMS sporočilom z dne 4.12.2005 in pogovorom z dne 5.3.2006, saj ni zapisalo, kateri so ti drugi dokazi. Ker je sodišče druge stopnje v odločbi v četrtem odstavku na strani 3. obrazložilo, da zapisnik ni edini dokaz in je povezava med SMS sporočilom in telefonskim pogovorom v zadostni meri izkazana z oškodovančevo izpovedbo ter izpovedbo priče A.K., je tudi ta navedba neutemeljena.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Kot strošek postopka mora plačati sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji (Zakon o sodnih taksah, Taksna tarifa, tar. št. 7162).