Jedro

Pri izračunu je skladno s 6. členom Odloka tožena stranka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki jo je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. V zvezi z upoštevano bruto etažno površino objekta, po presoji sodišča, dejansko stanje v zvezi z tako imenovanim dovoznim tunelom ni v popolnosti razčiščeno, zato je bil v tem delu tudi napačno uporabljen predpis.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A., št. ... z dne 17. 2. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko I. izreka odločbo Občine A. št. ... z dne 21. 10. 2003 odpravila in nadomestila z novo odločbo ter investitorju B.B. za gradnjo enostanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 557/6 k.o. C. odmerila komunalni prispevek, ki na dan 31. 8. 2003 znaša 3.063.289,00 SIT in predstavlja obveznost investitorja, izračun komunalnega prispevka pa je sestavni del odločbe (točka II. izreka), tožnik pa je bil še opozorjen, da je plačilo komunalnega prispevka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku obračunano elektro omrežje, čeprav mora tega zgraditi in financirati sam z ostalimi novograditelji na tem območju. Zato se elektro omrežje pri komunalnem prispevku ne upošteva in se komunalni prispevek zniža za delež, ki ga predstavlja to omrežje. Bruto etažna površina objekta (po projektu PGD št. 16/2003) znaša za klet 126,55 m2, za pritličje 90,84 m2 in za nadstropje 95,10 m2, skupaj 312,49 m2. Razlika v površini med pritličjem in nadstropjem je nastala, ker ima nadstropje tudi balkon v površini 17,02 m2, ki se korigira s f=025, tako da znaša 4,26 m2, kar je za investitorja ugodno. Po določbi 207. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – ZGO-1) je standard za izračunavanje površin in prostornin objektov iz 4. odstavka 48. člena tega zakona standard SIST ISO 9836. Na podlagi tega standarda se bruto tlorisne površine vsake etaže dobijo iz zunanjih dimenzij obodnih elementov v višini tal etaže. Ometi, fasadne obloge in parapeti so všteti. Bruto tlorisna površina je skupna površina vseh etaž stavbe. Etaže so lahko nadstropja, ki so v celoti ali delno pod terenom, nadstropja nad terenom, podstrešja, terase, strešne terase, površine tehničnih in skladiščnih prostorov. Med bruto tlorisne površine se štejejo tudi površine, ki so obdane z elementi, ko so npr. parapeti, venci, ograje in niso pokrite tako kot odprti balkoni. Zato se v skupni površini upošteva tudi površina dovoznega tunela. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni zgrajenega vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, tožena stranka ugotavlja, da tožniku vodovodno omrežje pri komunalnem prispevku ni bilo zaračunano, kanalizacijsko omrežje pa je na tem območju zgrajeno, kar izhaja iz pojasnila, ki ga je dne 16. 12. 2003 pod številko ... izdalo javno podjetje D.D.D., tožnik pa si mora sam zgraditi priključek, kar pa je strošek vsakega posameznika. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno povzel bruto tlorisno površino objekta ter da se objekt tožnika lahko priklopi na kanalizacijsko omrežje in s tem so pritožbeni ugovori neutemeljeni. V zvezi s sekundarnim omrežjem in priključkom se tožena stranka sklicuje na Navodilo o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih in drugih objektov in naprav (Uradni list SRS, št. 27/85). V skladu z Navodilom se pri objektih in napravah elektro energetskega omrežja za sekundarno omrežje šteje razdelilno elektro energetsko omrežje nizke napetosti (do 04 kV) za oskrbovanje posameznih stanovanjskih in drugih območij (industrijska območja, turistična naselja, manjša naselja) z električno energijo, za priključek pa se šteje priključek nizke ali visoke napetosti, ki povezuje objekt uporabnikov električne energije z objekti sekundarnega, izjemno pa tudi primarnega ali magistralnega elektroenergetskega omrežja. Podlaga za odmero komunalnega prispevka je 144. člen Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZUreP-1), po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežja lokalne infrastrukture ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov. Izračun in odmera komunalnega prispevka je bila tožniku izračunana skladno z določbami ZUreP in Odlokom o plačilu komunalnega prispevka v Občini A. (Uradni list RS, št. 72/00 in 102/00, v nadaljevanju Odlok). Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo komunalnega prispevka plača občini (1. odstavek 143. člena ZUreP). Po določbi 2. odstavka 179. člena ZUreP se do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena tega zakona, s katerim se določi način izračuna komunalnega prispevka, komunalni prispevek odmerja po tedaj veljavnih predpisih, to je Navodilu za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Po določbi 2. odstavka 8. člena Navodila se za izračun komunalnega prispevka kot podlaga za izračun upoštevajo povprečni stroški izgradnje oziroma prenove komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Povprečni stroški komunalne opreme se določijo kot povprečje stroškov opremljanja na kvadratni meter vseh stavbnih parcel v občini v predhodnem letu. Na zadevnem območju gradnje zavezanca programi opremljanja po predpisu o vsebini programa opremljanja še niso sprejeti, zato se tožniku izračun komunalnega prispevka izdela skladno z 2. odstavkom 8. člena Navodila. Povprečni stroški komunalne opreme v Občini A. so določeni v Odloku. Na zadevnem območju znaša komunalni prispevek na dan 31. 8. 2003 za 100 % opremljenost zemljišča in 100 % izrabo zemljišča 12.867,19 SIT na m2 gradbene parcele. Ob tem je ugotovljeno, da individualna komunalna opremljenost za telefonsko omrežje znaša 8 %, za kanalizacijsko omrežje 16 %, kolektivna komunalna opremljenost pa predstavlja ceste v asfaltni izvedbi 28 %, javna razsvetljava 7 % in odvodnjavanje 14 %. Za to zgrajeno javno infrastrukturo je investitor dolžan plačati sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. Skupna komunalna opremljenost znaša 73 %. Namembnost za stanovanjski objekt je določena s faktorjem 1. Izraba zemljišča je ugotovljena na podlagi razmerja med bruto etažnimi površinami objekta in velikostjo gradbene parcele. Bruto etažne površine stanovanjskega objekta znašajo 312,49 m2, velikost gradbene parcele 585 m2, izkoriščenost zemljišča je 56 %. Skupno znaša komunalni prispevek, upoštevajoč 73 % komunalno opremljenost, 65 % izkoriščenost zemljišča, prispevno stopnjo 1,0 in stroške tehnične in urbanistične dokumentacije, ki znašajo 175,46 SIT na m2 gradbene parcele, 5.435,74 SIT na m2 gradbene parcele oziroma za 558 m2 gradbene parcele plus strošek strokovne službe (30.147,00 SIT) 3.063.289,00 SIT.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z izračunom bruto tlorisne površine in meni, da je tožena stranka napačno obračunala dovozno rampo, ki omogoča dovoz z avtom v garažo, saj je le tega množila s faktorjem 1. Pravilni faktor za dovozno rampo znaša skladno s 6. členom Odloka 0,5, saj sodi dovozna rampa med zidane pomožne objekte. Meni, da je 5. člen Odloka v nasprotju z zakonom, saj električno in telefonsko omrežje ne sodita v komunalno infrastrukturo, katere gradnjo v skladu z 138. členom ZUreP-1 zagotavlja občina. Po definiciji iz 19. točke 2. člena ZUreP-1 so komunalna infrastruktura objekti oziroma omrežja lokalne gospodarske javne infrastrukture ter grajeno javno dobro lokalnega pomena, kar pa telefonski in električni priključek nista. Po mnenju tožnika se skladno z določbo 143. člena ZUreP-1 komunalni prispevek plača občini le za tisto infrastrukturo, s katero je sama ali opremljala zemljišče, namenjeno gradnji, ali obremenila obstoječo infrastrukturo. 11. člen Odloka jasno določa, da komunalni prispevek ne zajema stroškov priključevanja objekta na javno omrežje in prispevkov, ki jih za posamezno infrastrukturno omrežje investitorjem zaračunavajo pristojna podjetja pred priključitvijo objekta na omrežje. Tožnik bi moral potemtakem plačati priključek na električno in telefonsko omrežje kar dvakrat, najprej občini, nato še podjetju, ki bi priključitev dejansko izvedlo. Skladno s spremembo prostorskega plana občine, ki je spremenila namensko rabo območja, na katerem se nahaja zemljišče tožeče stranke v območje, namenjeno pozidavi, bi morala občina ustrezno spremeniti tudi prostorske izvedbene akte, v katerih naj bi ustrezno načrtovala izgradnjo komunalne infrastrukture v območjih, kjer je predvidena pozidava, saj je šele tak prostorsko izvedbeni akt podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka si je 15. 3. 2004 želela ogledati spremembo prostorskega plana, ki ga je morala tožena stranka sprejeti ob spremembi namembnosti parcele tožeče stranke, vendar mu organ tožeče stranke ogleda ni dovolil. Ker ogled tožeči stranki ni bil omogočen, le ta upravičeno dvomi, da je občina v prostorskem aktu res načrtovala izgradnjo komunalne infrastrukture, za katero bi tožeča stranka morala plačati komunalni prispevek. Tožena stranka je znižala višino stroškov za komunalni prispevek za 40 %, zato je tožeča stranka želela zaprositi za ponoven izračun komunalnega prispevka, vendar ji tožeča stranka le tega ni dovolila. Tožnik meni, da bi moralo biti njegovi prošnji ugodeno ter da bi morala tožena stranka znova pričeti postopek izračuna komunalnega prispevka, saj je tožeča stranka z znižanjem komunalnega prispevka za 40 % posredno priznala, da je pretiravala z višino obračunanih prispevkov ter s tem tudi z višino povprečnih stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z napačnim obračunom dovozne rampe tožena stranka navaja, da gre za novo dejstvo, ki ga stranka ni navajala v prejšnjem postopku in se pri tem sklicuje na 3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je Odlok v nasprotju z zakonom – določbami ZUreP-1, ker naj električno in telefonsko omrežje ne bi sodila v komunalno infrastrukturo. Po 138. členu ZUreP-1 gradnjo komunalne infrastrukture, ki je namenjena javni rabi in gradnji priključkov na objekte in omrežja javne infrastrukture, zagotavlja občina. Po 19. točki 2. člena ZUreP-1 so komunalna struktura objekti oziroma omrežja lokalne gospodarske javne infrastrukture ter grajeno javno dobro lokalnega pomena. 20. točka istega člena pa pod gospodarsko javno infrastrukturo zajema omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb, med drugim tudi iz področja energetike ter omrežja in objekte v javni rabi. Električno in telefonsko omrežje po 20. točki 2. člena ZUreP-1 torej sodita v komunalno infrastrukturo, za katero se obračuna komunalni prispevek, kar v skladu z zakonom določa 5. člen Odloka. V zvezi z oporekanjem tožeče stranke glede pravilnosti dejanske podlage za obračun komunalnega prispevka, tožena stranka meni, da je določba 1. odstavka 143. člena ZUreP-1 jasna; komunalni prispevek je plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo komunalnega prispevka plača občini. Na podlagi 2. odstavka istega člena s plačilom komunalnega prispevka občina jamči, da bo investitorju oziroma lastniku omogočen priključek na lokalno javno omrežje. Tožeča stranka v svojih navajanjih ne razlikuje med sekundarnim omrežjem in priključkom. V odgovoru tožena stranka ponovno navaja določbe iz Navodila o tem, kaj se šteje za sekundarno primarno in magistralno omrežje komunalnih objektov in naprav (Uradni list SRS, št. 27/85), kar je že povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede prostorskega akta kot podlage za izgradnjo komunalne infrastrukture se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 14. člena ZUS, v zvezi z zahtevo za ponovni izračun komunalnega prispevka pa tožena stranka meni, da ta navedba ne drži, saj je bil komunalni prispevek ponovno izračunan z izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka na odgovor tožene stranke na tožbo navaja, da kljub plačilu 3.063.289,00 SIT komunalnih prispevkov za to ni prejela ničesar. Tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila priklopa na obstoječe komunalno omrežje, saj niti tožena stranka niti tožeča stranka nista lastnika parcele št. 557/10 k.o. C., po kateri bi potekal priklop na obstoječe omrežje (vodovod in kanalizacijo), ali parcel št. 558/2, 501/1, 498/2, 498/1, 495/1, 495/4 in 495/2 k.o. C., po katerih bi potekal priklop na električno omrežje. Ker so lastniki teh parcel zasebniki, je potrebno od dejanskih lastnikov, seveda proti plačilu odškodnine, pridobiti služnostno pravico. 110. člen ZUreP-1 jasno določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini omeji s služnostjo, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe. Tožena stranka je tako skladno z navedenim členom dolžna predlagati ustanovitev služnosti. Ker tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila služnosti čez tuja zemljišča, ji v skladu s 143. členom ZUreP-1 ni omogočila priključka na lokalno komunalno infrastrukturo ter ji zato ne bi smela zaračunavati komunalnega prispevka in izdati gradbenega dovoljenja. Ker tožena stranka nima izdelanih prostorsko ureditvenih planov, je grajenje komunalnih vodov prepuščeno vsakemu investitorju posebej, vendar pa tožena stranka, kljub temu, da so investitorji sami zgradili javno infrastrukturo, le to v obliki komunalnega prispevka tudi zaračunava. Tožena stranka sama niti ni opremljala zemljišča, namenjenega gradnji, niti ni obremenila obstoječe infrastrukture, niti ni poskrbela za dostop do obstoječega komunalnega omrežja prek zasebnih zemljišč (služnostna pravica). Tožeča stranka na primeru ugotavlja, da bi, kolikor občina spremeni zazidalni načrt, kar je tožena stranka naredila s tem, ko je določene parcele spremenila v zazidljive, mora, kolikor namerava zaračunavati komunalne prispevke, zgraditi še komunalno infrastrukturo oziroma povedano drugače, če je komunalna infrastruktura zgrajena za celotno naselje in se naselju doda nova ulica, za to ulico ne moremo šteti, da je komunalna infrastruktura že zgrajena in zaračunati komunalne prispevke. Ker je v Občini A. že zgrajena vsa komunalna infrastruktura in tožena stranka ne gradi novih vodov, občina vsem občanom dovoli, da si zgradijo individualne vode in se priključijo na že obstoječi vod. Težave se pojavijo v primeru, ko se želijo na obstoječi vod priključiti še drugi občani z novimi hišami, saj v skupno že obstoječo infrastrukturo, ki so jo zgradili drugi občani in ne tožena stranka oziroma občina, niso ničesar vložili. Tožena stranka pa kljub svoji neaktivnosti pri izgradnji infrastrukture zahteva plačilo komunalnega prispevka za vode. Tožeča stranka poudarja, da tožena stranka na območju Pevčeve doline ni izvedla ne vodovodnega ne kanalizacijskega ne električnega omrežja, niti ni asfaltirala cest ali izvedla javne razsvetljave. Kljub temu, da so vse to storili občani sami na svoje stroške, tožena stranka vsa navedena omrežja zaračunava v komunalnih prispevkih. Neutemeljene in neresnične so navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ne razlikuje med sekundarnim omrežjem in priključkom. Po stališču tožene stranke bi tožnik moral plačati priključek na električno in telefonsko omrežje kar dvakrat, najprej občini nato pa še podjetju, ki bi priključek dejansko izvedlo. Tožnik je na sestanku s tožečo stranko sam izjavil, da tožeča stranka oziroma občina z električnim in telefonskim omrežjem nima nič (razen tega, da ga zaračunava v komunalnem prispevku). Neutemeljene in neresnične so tudi navedbe tožene stranke v V. točki odgovora na tožbo z dne 5. 4. 2004, v kateri se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 14. člena ZUS. Tožeča stranka je že v tožbi jasno zapisala, da si je želela ogledati spremembo prostorskega plana, ki ga je morala tožena stranka sprejeti ob spremembi namembnosti parcele tožeče stranke, vendar ji organ tožene stranke ogleda ni dovolil. Kako naj se tožeča stranka pritoži na prostorski akt, če ji ni bil omogočen vpogled vanj? Tožeča stranka vztraja pri ponovnem izračunu komunalnega prispevka in sodišču ponovno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na odgovor tožeče stranke na odgovor tožene stranke vztraja pri dosedanjih navedbah. Dovozna rampa je po projektu prostor, ki ga je mogoče zapreti in ga uporabljati za garažo oziroma kot prostor za parkiranje avtomobilov in po Odloku je za takšne objekte potrebno obračunati komunalni prispevek. Glede služnostne pravice tožena stranka navaja, da noben predpis ne določa, da mora lokalna skupnost za lastnike nepremičnin urejati služnostne pravice, da bi ti lahko imeli dostop do javnega komunalnega omrežja. Prav tako noben predpis ne določa, da mora lokalna skupnost javno komunalno omrežje pripeljati do vsake parcele. Vsak investitor je sam dolžan poskrbeti, da uredi dostop do javne ceste in priključitev na javno komunalno omrežje. To je tudi eden izmed pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja (npr. 2. odstavek 49. člena, 1. točka 1. odstavka 58. člena ZGO-1). Glede navedbe, da električno omrežje ne sodi v komunalno omrežje, tožena stranka navede, da električno omrežje sploh ni obračunano v izpodbijani odločbi. V zvezi s telefonskim omrežjem pa tožena stranka pove, da je občina sodelovala pri izgradnji telefonskega omrežja, zato del stroškov tudi zaračunava. V zvezi z vpogledom v prostorske akte tožena stranka navaja, da so to občinski predpisi, v katere ima vsak pravico vpogleda in so objavljeni v uradnem listu, kartografske dele prostorskih aktov pa ima tudi upravna enota. Na prostorski akt, ki je predpis, pritožba ni mogoča. Ni res, da se vsi individualni uporabniki v občini priključujejo kar neposredno na primarno omrežje. Tožnik izvaja gradnjo komunalne infrastrukture, tako kot vse druge občine. Občina zgradi primarne in sekundarne vode, nanje pa se morajo individualni uporabniki priključiti sami. V zvezi z mnenjem tožeče stranke, da 5. člen Odloka ni v skladu z zakonom, tožena stranka navaja, da Upravno sodišče ne odloča o skladnosti občinskih predpisov z zakonom, za kar je pristojno Ustavno sodišče. Sklepno navede, da vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na to vlogo tožeče stranke, tožena stranka vztraja na že danih navedbah.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbah ZUreP-1 je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljenega zemljišča z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo komunalnega prispevka plača v občini. Določi se na podlagi programa opremljanja glede na stopnjo opremljenosti zemljišč s komunalno infrastrukturo in drugo infrastrukturo, ter glede na priključno moč in zmogljivost komunalne infrastrukture v poselitvenih območjih. Izplačilo komunalnega prispevka občina jamči zavezancu, da mu je omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo oziroma da bo ta v določenem roku in obsegu, kot to določa program opremljanja, zgrajena in bo nanjo lahko svoj objekt priključil (143. člen). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežje lokalne infrastrukture ali ki povečuje priključno moč obstoječih priključkov (144. člen). Merila za odmero komunalnega prispevka določi minister za prostor, občina pa lahko skladno s temi merili določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (146. člen). Do izdaje izvršilnih predpisov na podlagi tega zakona se uporabljata, kolikor niso z njimi v nasprotju, Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99) in Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99) – 190. člen. Po 1. členu Navodila za izračun komunalnega prispevka predstavljajo osnovo za izračun komunalnega prispevka stroški prve izgradnje komunalne opreme, ki ima status javne infrastrukture in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Pri izračunu komunalnega prispevka je prispevek zavezanca za plačilo komunalnega prispevka lahko največ enak dejanskim stroškom, ki jih povzroči zgraditev komunalne opreme na določenem območju naselja, in ki v sorazmernem delu odpadejo na njegove stavbe oziroma stavbne parcele. Do uveljavitve programa opremljanja se komunalni prispevek izračuna tako, da se kot podlaga za izračun upoštevajo povprečni stroški izgradnje oziroma prenove komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezna omrežja oskrbovalnih sistemov. Gre za povprečne stroške komunalne opreme, ki se določijo kot povprečje stroškov opremljanja na m2 vseh stavbnih parcel v občini v predhodnem letu (2. odstavek 8. člena Navodila). Podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka so določena v Občinskem odloku. V obravnavani zadevi je bilo tožniku skladno z zgoraj navedenimi predpisi komunalni prispevek odmerjen na podlagi določb Odloka o plačilu komunalnega prispevka Občine A. (Uradni list RS, št. 72/00 in 102/00, v nadaljevanju: Odlok). Pri izračunu je bil upoštevan povprečen strošek opremljanja na m2 (1. odstavek 5. člena in 10. člen), odstotek izkoriščenosti gradbene parcele, delež komunalne opremljenosti, prispevna stopnja, faktor namembnosti ter strošek urbanistične in tehnične dokumentacije v skladu s 7. členom Odloka. Pri izračunu je skladno s 6. členom Odloka tožena stranka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki jo je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. V zvezi z upoštevano bruto etažno površino objekta, po presoji sodišča, dejansko stanje v zvezi z tako imenovanim dovoznim tunelom ni v popolnosti razčiščeno, zato je bil v tem delu tudi napačno uporabljen predpis. Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal upoštevanju dovoznega tunela v bruto etažno površino objekta, tožena stranka pa se je v zvezi s tem sklicevala na slovenski standard – SIST ISO 9836, to je standard za lastnosti stavb – definicija in računanje indikatorjev površine in prostornine, ki ga določa 4. odstavek 48. člena ZGO-1. Ker pa iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno, za kakšno površino pravzaprav gre (tudi iz priložene skice to ni razvidno), bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pojasniti, ali gre za površino, ki se v skladu z navedenim standardom vključuje v bruto etažno površino objekta ter odgovoriti na ugovore ali gre za pomožni objekt. Sodišče je zato tožbi v tem delu ugodilo in zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ostali ugovori pa so po mnenju sodišča neutemeljeni. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, vodovodno omrežje ni zaračunano, prav tako ne električno omrežje, kanalizacijski sistem pa je zgrajen, kar je potrdilo javno podjetje D.D.D. dne 16. 12. 2003, prav tako telefon. Zato sodišče nima pomislekov v pravilnost izračuna komunalnega prispevka iz navedenih naslovov. Ugovori, ki jih tožnik navaja v zvezi z služnostno pravico, so tožbena novota in jih zato sodišče v skladu s 3. odstavkom 14. člena ZUS ni obravnavalo. Na ugovor, da se tožeči stranki ponovno obračuna prispevek v delu, ki se nanaša na objekte, je pravilno odgovorila že tožena stranka in se sodišče v tem delu le sklicuje na njene razloge. Enako velja za ugovor v zvezi z prostorskimi plani, na kar je že odgovorila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na povedano je torej sodišče sledilo tožbenemu ugovoru v zvezi z dovozno rampo, v ostalem pa je tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo kot izhaja iz izreka sodbe.