Jedro

Ker se je na naroku začeta in preložena glavna obravnava zgolj nadaljevala, sodišče ni kršilo zakona, če obsojenega, ki je že bil zaslišan na prejšnji glavni obravnavi, na tem naroku ni znova zaslišalo in ker je v takšni procesni situaciji izvajalo dokaze.

Zgolj istovrstnost in časovna povezanost kaznivih dejanj ne zadostuje za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ (točka I/1 in 2) ter kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. in 22. členom KZ (točka II). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za dejanji pod točko I določene kazni po 4 mesece zapora, za dejanje pod točko II pa kazen tri mesece zapora, nato pa mu je bila po določbah o steku določena enotna kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka t.j. povprečnino v znesku 51.000 SIT.

Zagovornica obsojenega M.B. je dne 25.3.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov "po členu 420/I točka 1, 2 in 3" ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da je bila glavna obravnava 18.3.2002 opravljena skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku, saj sta prišla oba obdolženca in tudi del prič. Skladno z določili ZKP se je glavna obravnava 22.4.2002 nadaljevala in sicer brez navzočnosti obdolženega Z., saj je bil na obravnavo pravilno povabljen, pred tem je bil že zaslišan, njegova navzočnost pa ni bila nujna. Enako velja za glavno obravnavo 22.5.2002, ki se je brez opravičila ni udeležil obdolženi B. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica se v obrazložitvi zahteve smiselno sklicuje na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP, s tem ko trdi, da je sodišče prve stopnje trikrat razpisalo narok za glavno obravnavo, čeprav nikoli za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Takšni načelni ugotovitvi zagovornice in utemeljitvi, ki ji sledi, ni mogoče pritrditi.

Iz podatkov spisa izhaja, da je na začetku glavne obravnave dne 18.3.2002 sodnica ugotovila, da sta na obravnavo prišla oba obsojenca, državni tožilec in zagovornica obsojenega M.B., da je prišlo tudi več prič in da so nekatere izostale. Sodnica je nato sprejela sklep, da bo opravila glavno obravnavo in se je ta tudi začela z branjem obtožnega predloga (1. odstavek 443. člena ZKP). V nadaljevanju je zaslišala obsojenega M.B., medtem ko se obsojeni M.Z. brez zagovornika ni želel zagovarjati, zato je bila glavna obravnava preložena na 22.4.2002, s čemer so se prisotni strinjali in se odpovedali posebnemu vabljenju.

Iz navedenega je razvidno, da so neutemeljene navedbe zagovornice, "da že ob oklicu zadeve niso bili izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo in da je obsojenec podal v zagovor zunaj glavne obravnave, kar po določbah ZKP ni mogoče." V konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za začetek glavne obravnave in zaslišanje obsojenca, saj so se je udeležili vsi, brez katerih je ni mogoče opraviti (305. člen ZKP, 318. člen ZKP). Ker pa je sodnica očitno v nadaljevanju presodila, da glavne obravnave ne more izvesti do konca, jo je s sklepom (310. člen ZKP) preložila na 22.4.2002. Po sklepu sodnice se je glavna obravnava dne 22.4.2002 nadaljevala (zakon odločitev o tem, ali bo glavno obravnavo po preložitvi nadaljeval ali jo bo začel znova, prepušča sodnikovi presoji), čeprav ni prišel obsojeni M.Z., saj je sodnica ocenila, "da so za to podani pogoji". Na tej glavni obravnavi je bila izvedena večina dokazov (med drugim je bil prebran tudi zagovor, ki ga je obsojeni Z. podal pred preiskovalnim sodnikom), nato pa je bila glavna obravnava znova preložena na 22.5.2002, ker je sodnica ugodila dokaznemu predlogu državnega tožilca in zagovornice, da naj se Z.-ja neposredno zasliši. Pojasnjeno je že bilo, da se je prva glavna obravnava že začela in da je potekala v skladu z zakonom. Na naroku dne 22.4.2002 pa se je začeta in preložena glavna obravnava zgolj nadaljevala, zato sodišče ni kršilo zakona (zagovornica kršitve pobliže niti ne opredeli), če obsojenega M.B., ki je že bil zaslišan na prejšnji glavni obravnavi, na tem naroku ni znova zaslišalo in ker je v takšni procesni situaciji izvajalo dokaze. Ker je bil obsojeni M.Z. na glavno obravnavo v redu vabljen, pred tem pa je že bil zaslišan v preiskavi in ker je sodnica sprejela sklep, da se glavna obravnava kljub temu opravi, kar pomeni, da je presodila, da njegova navzočnost ni nujna, se zagovornica tudi ne more uspešno sklicevati na kršitev določbe 442. člena ZKP, še posebej, ker niti ne pojasni, zakaj naj bi bila Z.-jeva navzočnost na tej obravnavi nujna.

Glavna obravnava dne 22.5.2002, na katero je bil obsojeni M.Z. prisilno priveden, B.-jevo odsotnost pa je njegova zagovornica opravičila z njegovo boleznijo, se je po sklepu sodnice začela znova. Obsojeni Z. je na tem naroku zagovor odklonil in tudi ni želel odgovarjati na postavljena vprašanja. V dokaznem postopku je sodnica prebrala izpovedbo B. in do takrat zaslišanih prič, čemur obramba ni ugovarjala, nihče od navzočih pa tudi ni predlagal dopolnitve dokaznega postopka.

Trditev zagovornice, da naj bi bila obsojenemu B. v tem postopku kratena pravica do zagovora, po navedenem ne drži, saj je zagovor podal tako v preiskavi kot na prvi glavni obravnavi. Zagovornica ne pojasni, zakaj bi moralo sodišče "zaradi načela materialne resnice opraviti soočenje obeh obdolžencev" oziroma katere njune izpovedbe se ne ujemajo in katera odločilna dejstva bi bila na ta način razjasnjena. Pojasnjeno je že bilo, da so bili vsi dokazi, na katere se izpodbijana sodba opira, izvedeni na glavni obravnavi in ne zunaj nje, kot neutemeljeno navaja zagovornica. Obsojeni M.B. se glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, s čimer se je odrekel možnosti aktivne obrambe in sprejel tveganje, da bo sodišče glavno obravnavo na tem naroku zaključilo, kar se je tudi zgodilo. Zagovornica, ki je bila na naroku prisotna tudi ni nasprotovala sklepu, da se dokazi izvajajo posredno s čitanjem zapisnikov o prejšnjem zaslišanju prič (2. odstavek 340. člena ZKP). Zato se neutemeljeno smiselno sklicuje na kršitev načela neposrednosti in kršitev pravice do obrambe ko trdi, da so bile priče zaslišane brez soglasja obdolžencev in ne da bi jim lahko postavljala vprašanja.

Zagovornica tudi navaja, da naj bi nižji sodišči kršili kazenski zakon v obsojenčevo škodo, ker sta dejanji, opisani pod točkama I/1 in 2, pravno opredelili kot dve samostojni kaznivi dejanji, in ne kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 211. člena KZ, saj sta bili obe dejanji istovrstni in storjeni v razdobju dveh dni. Zagovornica s tem smiselno uveljavlja kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je obsojenec z dejanji, opisanimi pod točkama I/1 in 2, storil dve kaznivi dejanji in je takšno svojo pravno presojo tudi utemeljilo. S tem je izrazilo stališče, da niso izpolnjeni vsi potrebni povezovalni elementi za predlagano konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Zagovornica v zahtevi, v kateri se zavzema za spremembo pravne opredelitve, izpostavlja zgolj istovrstnost in časovno povezanost obeh dejanj, medtem ko variabilnih elementov (objektivne ali subjektivne narave), ki morajo biti poleg konstantnih elementov tudi izraženi, ne navaja. Zato tudi kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje, ni podana.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.