Jedro

Za vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, se v državah članicah Evropske skupnosti uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. Nacionalno pravo - Zakon o pravdnem postopku - se uporablja zgolj subsidiarno.

Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa pa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev - v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.

Vloge je sodišče prve stopnje skladno z Uredbo vročalo v slovenskem jeziku in pri tem spoštovalo zahtevo, da je treba naslovnika poučiti o možnosti zavrnitve sprejema pisanja. Pritožnica pa je bila - nasprotno - tista, ki niti pri vročitvi tožbe niti pri vročitvi sklepa z dne 29. 10. 2014 ni ustrezno izkoristila dane ji pravice do zavrnitve sprejema in zato ne more uspešno uveljaviti, da ji je bilo onemogočeno razpravljanje oziroma kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila postavljena v neenakovreden položaj. Za to, da bi se ji vloge vročale v hrvaškem jeziku, bi namreč morala poskrbeti sama z odklonitvijo sprejema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 194,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v skupni višini 1.811,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.661,76 EUR od 22. 4. 2014 do plačila in od zneska 150,00 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo (I. točka izreka) ter da je tožena stranka tožeči stranki v 15-ih dneh od vročitve sodbe dolžna povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 327,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži še pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za rešitev obravnavane zadeve sta ključna odgovora na dve vprašanji: (1) ali je sodišče prve stopnje pravni osebi s sedežem v Republiki Hrvaški pravilno vročilo tožbo slovenske tožnice in (2) ali je pravilno postopalo v zvezi z vloženim odgovorom na tožbo. Da bo odgovor nanju jasnejši, pa je po presoji pritožbenega sodišča najprej potrebno natančno opisati sosledje dogodkov, ki so vodili k sprejetju izpodbijane odločitve.

6. Dne 8. 9. 2014 je tožeča stranka (J. d. o. o.) pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, s katero od tožene stranke zahteva povrnitev škode zaradi poškodbe tovora ter povračilo stroškov zaradi prevzema poškodovanega blaga, in sicer v skupni višini 1.811,76 EUR s pripadki.

7. Sodišče prve stopnje je tožbo (skupaj s prilogami in pozivom, naj odgovori na tožbo) v slovenskem jeziku s povratnico (AR) vročalo toženi stranki - pravni osebi s sedežem v Republiki Hrvaški (M. d. o., Hrvaška). Tej je priložilo tudi Prilogo II: „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“ v hrvaškem jeziku, katera je vsebovala pouk: (1) da se priloženo pisanje vroča v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah; (2) da sprejem pisanja lahko zavrne, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov in (3) da mora, če želi uveljavljati to pravico, zavrniti sprejem pisanja v trenutku vročitve, in sicer neposredno pri osebi, ki pisanje vroča, ali pisanje vrniti na spodaj navedeni naslov (Okrožnega sodišča v Kranju) v roku enega tedna z izjavo, da sprejem zavrača. Vročitev je bila po podatkih spisa opravljena 22. 9. 2014 (povratnica pripeta k list. št. 10).

8. Tožena stranka je na tožbo pravočasno odgovorila. A ker je bil odgovor vložen v hrvaškem jeziku in ni vseboval vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnaval, je sodišče prve stopnje dne 29. 10. 2014 sprejelo sklep, s katerim je toženo stranko pozvalo, naj odgovor na tožbo dopolni tako, da ga v dveh izvodih pošlje v overjenem prevodu v slovenski jezik, da ga dopolni z navedbo zakonitega zastopnika in ga lastnoročno podpiše ter priloži še overjen in v slovenski jezik uradno preveden izpisek iz registra družb za toženo stranko, iz katerega bo razvidno, da je vlogo podpisal zakoniti zastopnik družbe (list. št. 16). Poučilo jo je tudi, da bo v nasprotnem primeru njeno vlogo - odgovor na tožbo - zavrglo. Sklep je toženi stranki ponovno vročalo s povratnico (AR) in Prilogo II: „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“ v hrvaškem jeziku. Vročitev je bila po podatkih spisa opravljena 4. 11. 2014 (povratnica pripeta k list št. 17).

9. Tožena stranka je dne 11. 11. 2014 ponovno vložila odgovor na tožbo z dne 29. 9. 2014, a tokrat skupaj z overjenim prevodom iz hrvaškega jezika. Pri tem je zakonitega zastopnika (kot v pritožbi priznava sama) navedla zgolj na enem izvodu vloge, izpis iz registra družb za toženo stranko pa je predložila v hrvaškem jeziku. Odgovoru je priložila tudi izpolnjeno Prilogo II: „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“.

10. Sodišče prve stopnje je izjavo tožene stranke, da sprejem zavrača, zavrnilo, vlogo, ki jo je vložila dne 29. 9. 2014, pa zavrglo (sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 11. 2014). Posledično je dne 21. 1. 2016 v zvezi s tožbenim zahtevkom sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave.

11. Kot že nakazano uvodoma, tožena stranka s pritožbo primarno uveljavlja, da ji tožba ni bila pravilno vročena(1). Pritožbeno sodišče je zato najprej presojalo, ali sta vročitvi, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo 22. 9. 2014 (povratnica pripeta k list. št. 10) in 4. 11. 2014 (povratnica pripeta k list št. 17) pravilni.

12. Za vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, se v državah članicah Evropske skupnosti uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (v nadaljevanju Uredba). Nacionalno pravo - Zakon o pravdnem postopku(2) (v nadaljevanju ZPP) - se uporablja zgolj subsidiarno.

13. Ta Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa pa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev - v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev (prvi odstavek 8. člena Uredbe). Določa tudi, da ima vsaka država članica možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način (14. člen Uredbe), ter da se za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 (kamor sodi tudi 14. člen Uredbe) prav tako uporabljajo prvi, drugi in tretji odstavek 8. člena Uredbe.(3)

14. Skladno s citiranimi določbami Uredbe pa je v obravnavanem primeru postopalo tudi prvostopenjsko sodišče. Toženi stranki je dne 18. 9. 2014(4) na Hrvaško (ki je država članica Evropske skupnosti) po pošti z roza povratnico vročalo tožbo v slovenskem jeziku (saj prevod po Uredbi ni nujen(5)) in z obveznim obvestilom o pravici, ki mu jo daje prvi odstavek 8. člena Uredbe (Priloga II: „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“). Tožba je bila vročena 22. 9. 2014. S strani tožene stranke podpisana vročilnica potrjuje njen prejem. Pritožbena navedba, da vročitev tožbe z dne 8. 9. 2014 ni bila pravilna, ker ni bila prevedena v hrvaški jezik, je torej neutemeljena.

15. Bi pa bil prevod tožbe v hrvaški jezik nujno potreben, če bi naslovnik skladno z obvestilom iz prvega odstavka 8. člena Uredbe sprejem pisanja odklonil(6). Če bi torej zaradi tega, ker ni sestavljena v jeziku, ki ga razume oziroma v uradnem jeziku države članice, oziroma ker tožbi v slovenskem jeziku ni priložen prevod v enega od teh jezikov, odklonil sprejem tožbe v slovenskem jeziku, pri čemer je treba poudariti, da je bil na to možnost glede na priloženo Prilogo II ustrezno opozorjen. Poudariti pa je potrebno tudi, da pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da - kot naslovnik - ni mogla vedeti, kaj ji je poštar vročil, saj je bilo to zaprto v ovojnici. Pravico do zavrnitve sprejema pisanja bi lahko udejanjila tudi na način, da bi pisanje vrnila organu za sprejem v enem tednu in ne samo v trenutku vročitve. Uredba namreč vzpostavlja režim, ki naslovniku učinkovito omogoča, da odkloni sprejem, če ni v jeziku, ki ga razume, in bi s tem lahko bila ogrožena njegova pravica do učinkovitega izjavljanja v postopku. Bistvo vročitve očitno ni več v tem, da bi bil to »akt suverenosti«, pač pa je »akt informiranja« s ciljem zagotovitve kontradiktornega postopka(7).

16. Skladno z obrazloženim se torej izkaže, da tožena stranka nedvomno je imela možnost, da v roku enega tedna (kot je določen v prvem odstavku 8. člena Uredbe) odkloni sprejem pisanja, ne da bi se spustila v postopek. Te možnosti pa tožena stranka ni izkoristila, temveč je sodišču prve stopnje v roku, ki izhaja iz poziva z dne 17. 9. 2014 (list. št. 12 in 13) posredovala odgovor na tožbo. Za sodišče prve stopnje v trenutku prejema odgovora na tožbo zato ni nastopila obveznost, ki izhaja iz tretjega odstavka 8. člena Uredbe.(8) Ta bi namreč nastala zgolj v primeru, če bi tožena stranka skupaj z izpolnjeno izjavo iz Priloge II sodišču prve stopnje tožbo v slovenskem jeziku vrnila, kot je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo že v sklepu z dne 24. 11. 2014. 17. Ker tega ni storila, temveč se je s pravočasno vložitvijo odgovora spustila v obravnavanje, je torej nastopila domneva, da je tožbo razumela in da je seznanjena z vsemi navodili in posledicami opustitev iz poziva (ki ji ga je sodišče prve stopnje vročalo skupaj s tožbo in Prilogo II). Da bi ji v tej fazi postopka sodišče prve stopnje moralo vročati prevod tožbe v hrvaški jezik, ker je tako zahtevala v odgovoru na tožbo, je zato neutemeljena pritožbena trditev.

18. Je pa bilo sodišče prve stopnje glede na vložen odgovor na tožbo nedvomno dolžno postopati po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nerazumljive vloge. Odgovor na tožbo z dne 29. 9. 2014 namreč ni bil vložen v slovenskem jeziku (104. člen ZPP), niti ni imel vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnaval (navedbe zakonitega zastopnika; drugi odstavek 105. člena ZPP). Pravilno je zato izdalo sklep, s katerim je toženo stranko pozvalo na popravo in dopolnitev odgovora (oziroma na njene dolžnosti v zvezi z odgovorom na tožbo, ki niso izrecno izhajale že iz poziva z dne 17. 9. 2014). Tako ji je naložilo, naj v roku osmih dni odgovor na tožbo dopolni tako, da ga v dveh izvodih pošlje v overjenem prevodu v slovenski jezik, da ga dopolni z navedbo zakonitega zastopnika in ga lastnoročno podpiše ter priloži še overjen in v slovenski jezik uradno preveden izpisek iz registra družb za toženo stranko, iz katerega bo razvidno, da je vlogo podpisal zakoniti zastopnik družbe (list. št. 16). Poučilo jo je tudi, da bo v nasprotnem primeru njeno vlogo - odgovor na tožbo - zavrglo (šesti odstavek 108. člena ZPP). Skupaj s sklepom v slovenskem jeziku (I Pg 481/2014 z dne 29. 10. 2014) ji je ponovno pravilno(9) vročilo še Prilogo II: „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“.

19. Iz podpisane povratnice, pripete k list. št. 17, izhaja, da je tožena stranka sklep prejela in sprejela 4. 11. 2014. Iz spisovne dokumentacije predmetnega spisa pa izhaja tudi, da tožena stranka ponovno ni izkoristila možnosti odklonitve sprejema pisanja v slovenskem jeziku, saj spet ni ravnala, kot ji nalaga prvi odstavek 8. člena Uredbe in obvestilo s poukom glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja. Skupaj s sicer izpolnjeno izjavo, da sprejem zavrača (B 4), sodišču prve stopnje sklepa v slovenskem jeziku namreč ni vrnila, temveč je postopala - vsaj delno - kot ji je bilo s tem sklepom naloženo, zaradi česar sodišče prve stopnje njene zavrnitve pravilno ni sprejelo.(10) Neutemeljeno se zato upira, da je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča v zvezi z vročanjem nepravilno. Vloge je skladno z Uredbo vročalo v slovenskem jeziku in pri tem spoštovalo zahtevo, da je treba naslovnika poučiti o možnosti zavrnitve sprejema pisanja. Pritožnica pa je bila - nasprotno - tista, ki niti pri vročitvi tožbe niti pri vročitvi sklepa z dne 29. 10. 2014 ni ustrezno izkoristila dane ji pravice do zavrnitve sprejema in zato ne more uspešno uveljaviti, da ji je bilo onemogočeno razpravljanje oziroma kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila postavljena v neenakovreden položaj. Za to, da bi se ji vloge vročale v hrvaškem jeziku, bi namreč morala poskrbeti sama z odklonitvijo sprejema.

20. V zvezi z odgovorom na (1) vprašanje iz 5. točke te obrazložitve pritožbeno sodišče torej nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno vročilo tako tožbo z dne 8. 9. 2014 kot tudi sklep z dne 29. 10. 2014. Pritožbene trditve o nepravilni vročitvi, s katerimi skuša izkazati, da pogoji za uporabo 453a. člena ZPP niso bili izpolnjeni, so vsled vsega obrazloženega neutemeljeni.

21. Pritožnica pa skuša pravilnost izpodbijane odločitve oziroma utemeljenost izdaje sodbe na podlagi pripoznave omajati tudi z navedbami, da se je tožena stranka v celoti držala sklepov sodišča prve stopnje in spoštovala njihove zahteve, s čimer smiselno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje njen odgovor na tožbo obravnavati, ne pa zavreči. Nasprotuje tudi zaključku, da njen odgovor na tožbo ni bil pravočasen.

22. Pritožbeno sodišče se z njenim razlogovanjem ne strinja. Pri tem uvodoma poudarja, da sodišče prve stopnje toženkinega odgovora na tožbo ni zavrglo iz razloga, ker ta ne bi bil pravočasen. Glede na dne 4. 11. 2014 izkazano vročitev sklepa z dne 29. 10. 2014 je bila dne 11. 11. 2014 vložena vloga nedvomno pravočasna. Ni pa bila ustrezno popravljena oziroma dopolnjena. Tožena stranka do izteka roka (tj. do 12. 11. 2014) tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v celoti ravnala skladno s pozivom z dne 29. 10. 2014(11).

23. Sodišče prve stopnje je toženo stranko v sklepu z dne 29. 10. 2014 (med drugim!) namreč izrecno poučilo, da sta navedba zakonitega zastopnika in podpis vložnika nujni sestavini vsake vloge, ter jo glede na dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba s sedežem na Hrvaškem, pozvalo, da predloži ustrezno listino, iz katere bo razvidno, da je vlogo podpisal upravičeni zastopnik tožene stranke. Zahtevalo ni torej le navedbe zakonitega zastopnika, temveč tudi dokaz, da navedena oseba to tudi resnično je.

24. To pa pomeni, da bi tožena stranka sodišču prve stopnje upoštevaje tretjo alinejo II. točke omenjenega poziva morala predložiti overjen in v slovenski jezik uradno preveden izpisek iz registra družb za toženo stranko, iz katerega bi bilo razvidno, da je vlogo podpisal zakoniti zastopnik družbe, pa tega ni storila. To v obravnavani pritožbi priznava tudi sama. In ker brez takšnega dokumenta slovensko sodišče ni moglo preveriti, ali je oseba, ki je navedena na (zgolj enem) izvodu overjenega prevoda vloge z dne 29. 9. 2014 (tj. odgovora na tožbo) kot zakoniti zastopnik tožene stranke, kot taka tudi vpisana v register družb pri toženi stranki, tudi ni moglo njenega odgovora na tožbo z dne 13. 11. 2014 šteti kot sposobnega za obravnavanje (drugi odstavek 105. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 79. člena ZPP). Vloga je namreč sposobna za obravnavanje šele, v kolikor stranka po pozivu sodišča (drugi odstavek 79. člena ZPP) dokaže, da jo je podpisal njen zakoniti zastopnik. V nasprotnem primeru njene vloge ni mogoče obravnavati. Ker tožena stranka ni dokazala, da je F. M. res njen zakoniti zastopnik, zavrženje odgovora na tožbo (četrti odstavek 108. člena ZPP(12)) predstavlja pravilno ravnanje prvostopenjskega sodišča. Odgovor na (2) vprašanje iz 5. točke te obrazložitve je v tej posledici po prepričanju pritožbenega sodišča prav tako pritrdilen.

25. Vsemu obrazloženemu vsled pa pravilno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi izdaja izpodbijane sodbe. S pravilno vročitvijo tožbe (in sklepa z dne 29. 10. 2014) ter zavrženjem odgovora na tožbo(13) so nastopili pogoji, ki jih določa 453a. člen ZPP. Ker je poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ne predstavlja zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) in da je bila tožena stranka na možnost izdaje tovrstne sodbe opozorjena že v pozivu, katerega ji je sodišče prve stopnje vročalo skupaj s tožbo, drugačne odločitve, kot je izpodbijana, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo mogoče sprejeti.

26. Pritožba tožene stranke, kot jo je kljub zatrjevani nejasnosti v prevodu tožena stranka pravilno poimenovala, je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

27. Glede na pritožbeni uspeh pa je pritožbeno sodišče odločilo še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 194,22 EUR. Priznalo ji je namreč nagrado za postopek (tar. št. 3210), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV.

Op. št. (1): Če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona (prvi odstavek 453a. člena ZPP).

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (3): Četrti odstavek 8. člena Uredbe.

Op. št. (4): Kot izhaja iz povratnice, pripete k list. št. 10. Op. št. (5): To pa ni niti po ZPP. Celo nasprotno. Po 103. členu ZPP se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Op. št. (6): Pri čemer bi sodišče prve stopnje ravnalo skladno s tretjim odstavkom 8. člena Uredbe in 146a. členom ZPP.

Op. št. (7): dr. Aleš Galič: Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah, Pravni letopis, 2010, str. 51. Op. št. (8): „Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev pisanja naslovniku opravi tako, da se mu v skladu z določbami te uredbe vroči pisanje, ki mu je priložen prevod v jezik iz odstavka 1.“ Op. št. (9): Iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni v okviru vročitve tožbe.

Op. št. (10): In v zvezi s tem sprejelo sklep, da se izjava tožene stranke z dne 11. 11. 2014 (B 4), zavrne (list. št. 25).

Op. št. (11): Kar ne pomeni, da je odgovor na tožbo z dne 13. 11. 2014, ki je bila po pošti priporočeno poslana dne 11. 11. 2014, vložila prepozno, temveč, da bi pomanjkljivosti lahko sanirala še do konca naslednjega dne (tj. do 12. 11. 2014) Op. št. (12): O čemer je bila tožena stranka prav tako pravilno poučena.

Op. št. (13): Prim. VSL Sodba in sklep I Cp 4625/2008 ter J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str.: 112.