Jedro

Objekt, ki je predmet adaptacije in spremembe namembnosti, je zgrajen v skladu z izdanimi dovoljenji, ob sedanji spremembi namembnosti pa se njegovi oblikovni elementi ne spreminjajo, zato ni potrebno soglasje sosedov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor investitorju Ministrstvu za šolstvo in šport izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta – rekonstrukcijo mansarde s spremembo namembnosti iz stanovanja v prostore za zdravstvo, gradnjo prizidka in legalizacijo veznega hodnika, na zemljišču parc. št. 293 in 294 k.o. ... Izpodbijano gradbeno dovoljenje je bilo izdano v ponovljenem postopku, v katerem je prvostopni organ opravil ustno obravnavo s terenskim ogledom, investitor pa je dopolnil projektno dokumentacijo s kulturno varstvenim soglasjem in izkazom požarne varnosti za vezni hodnik. Obravnavani poseg se nahaja v prostorsko planski enoti Rt 10, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor (MUV, št. 19/06 do 15/08, v nadaljevanju Odlok). Po Odloku se obe parceli nahajata na površinah za kulturo, izobraževanje, socialo in zdravstvo, kjer je dopustna gradnja novih objektov, vključno z dozidavo in nadzidavo, gradnja enostavnih objektov, rekonstrukcija in sprememba namembnosti. Predvideni poseg (dozidava, mansarda se bo rekonstruirala in spremenila namembnost) je v skladu z Odlokom, saj se bodo v novo pridobljenih prostorih izvajale socialne in zdravstvene dejavnosti. Regulacijski elementi in odmiki od sosednjih parcel v obravnavanem primeru niso grafično določeni, vendar ker gre za stavbe za zdravstvo, zanje Odlok ne določa 4 metre odmika od parcelne meje. Prav tako vezni hodnik ne ustreza kriterijem, določenim v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, Uredba), ki bi ga uvrstili med nezahtevne objekte za lastne potrebe, za katere Odlok določa odmik 1,5 m od parcelne meje. Tudi parkirna mesta so že obstoječa ter se njihovo število ne spreminja, ker se tudi kriteriji, na podlagi katerih se po Odloku določa število parkirnih mest, ne povečujejo. Po Odloku tožnika nista soglasodajalca k predvideni gradnji, že obstoječa gradnja pa je bila izvršena v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem iz leta 1987 in 1988, kar dokazuje tudi izdano uporabno dovoljenje. Odmiki obstoječih objektov ustrezajo odmikom, prikazanim v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Glede na situacijo stanja pred letom 1987 je razvidno, da je ograja postavljena v liniji, kot je bil nekdaj zid otroške bolnice, v zemljiški knjigi pa tudi ni evidentirane zaznambe spora o meji. Prizidek bo v nadstropju s severne strani zastekljen z mlečnim steklom, upravni organ pa tudi ni prejel nobenih dokazov glede hrupa in svetlobnega sevanja na nepremično tožnikov.

Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločb št. 35108-462/2009-7-KB z dne 16. 7. 2010, s katero je zavrnila pritožbene ugovore tožnikov. Povezovalni hodnik, ki je predmet legalizacije, je od parcelne meje odmaknjen res le 1,34 m, vendar tožnika po določbah Odloka nista soglasodajalca, zato se njuno soglasje k izdaji gradbenega dovoljenja ne zahteva. Že obstoječi objekt je tudi skladen z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem iz leta 1987. Tudi iz predloženih fotografij je razvidno, da mansarda, v kateri je hišniško stanovanje ter je predmet spremembe namembnosti v prostore za zdravstvo, na severni in vzhodni strani nima odprtin. Ugovor glede izvedbe požarnega zidu predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, zato tožena stranka navedenega ugovora ni upoštevala. Prav tako ni mogoče upoštevati zahteve tožnikov za ureditev meje, saj je bila ta zahteva podana šele v času teka pritožbenega postopka, sicer pa tožnika ob terenskem ogledu objekta na izmere nista imela pripomb. Tožena stranka se tudi strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bila nekdanja otroška bolnica locirana na parceli št. 293 k.o. ... povsem do meje s parcelno št. 289/2 iste k.o., med tem ko je bil kasnejši objekt postavljen 4 metre od sosednjega zemljišča, na parcelno mejo pa je bila zgrajena ograja v skladu z zahtevami tožnika.

Tožnika v tožbi navajata, da obstoječi objekt ni zgrajen v skladu z danim lokacijskim dovoljenjem iz leta 1987, ker ima na zahodni strani mansarde tri okenske odprtine, ki omogočajo vpogled na sosednjo nepremičnino. Zaradi navedenega takšen objekt ne more biti predmet rekonstrukcije. Tožnika sta v letu 1987 dala soglasje k rekonstrukciji ob pogoju, da se v mansardi uredi le hišniško stanovanje, ki proti severu in vzhodu ne bo imelo nobenih okenskih odprtin, razen za stranske prostore. Soglasje je bilo tako dano le za namembnost hišniškega stanovanja, ne pa za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Ker obstoječi objekt ne zadosti pogojem odmika od parcelne meje, je treba za primer rekonstrukcije objekta pridobiti njuno soglasje. Vezni hodnik, ki je predmet legalizacije, je od parcelne meje oddaljen le 1,06 m, po Odloku pa se lahko enostavni objekti za lastne potrebe gradijo 1,5 m od sosednje parcele, bližje posestni meji pa le s soglasjem lastnika sosednje parcele. Investitor tako ne more legalizirati veznega hodnika, ker tožnika soglasja nista nikoli dala. Izvedba požarnega zidu je zasnovana na obstoječih temeljih ograje, pri čemer so temelji te ograje zgrajeni na nepremičnini v lasti tožnikov. Gradbeno dovoljenje pa ne more dati pravice investitorju, da lahko gradi na tuji nepremičnini. Projektna dokumentacija, ki se nanaša na prometno ureditev, je tudi nepopolna oz. pomanjkljiva. Iz nje namreč izhaja, da ima investitor zagotovljenih 9 parkirnih mest na X., v resnici pa ima zagotovljeno le eno parkirno mesto, ki je namenjeno parkiranju invalidnih oseb. Ambulante v centru letno obišče tudi do 50.000 ljudi, za kar pa prometna ureditev v okolici ni ustrezna. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Ministrstvo za šolstvo in šport, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da meja do sedaj nikoli ni bila sporna, prav tako izjava iz leta 1987 ne more biti merodajna za ta postopek. Mejo v naravi predstavlja ograja, ki je v celoti postavljena na stare temelje objekta, ki je pred tem stal že več desetletij. Celotna adaptacija je bila izvedena na podlagi dovoljenja iz leta 1987 ter je bilo za objekt 23. 9. 1988 izdano uporabno dovoljenje. V konkretnem postopku pa je investitor tudi ustrezno dopolnil manjkajočo dokumentacija ter pridobil vsa potrebna dovoljenja in soglasja za vezni hodnik. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta upravna organa v zadevi odločila pravilno in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Sodišče se tako v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni oz., da tudi predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, zato tožnika s tožbo ne moreta uspeti.

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem se investitorju dovoljuje rekonstrukcija mansarde s spremembo namembnosti, gradnja prizidka ter legalizacija veznega hodnika. Rekonstrukcija bi se naj izvedla na obstoječem dvoriščnem objektu, etažnosti P+M na parceli št. 293 k.o. ..., pri čemer se višina objekta, naklon strehe in smer slemena ne spremenijo. Sprememba namembnosti se nanaša na spremembo hišniškega stanovanja v mansardi v prej navedenem objektu v prostore za zdravstvo. Za povezavo z večnamenskim objektom na parc. št. 294 k.o. ... bi se naj v nadstropju kot prizidek zgradil povezovalni hodnik, izveden kot steklen mostovž. Legalizacija obstoječega pritličnega veznega hodnika pa se nanaša na hodnik, ki služi kot pokrit prehod med večnamenskim objektom in objektom, ki je predmet rekonstrukcije in spremembe namembnosti.

Za tožnika so sporni predvsem odmiki objektov od njune parcele. Pri tem se sklicujeta na določbe Odloka, kakor tudi, da že obstoječi objekti niso zgrajeni v skladu z lokacijskim dovoljenjem z dne 23. 2. 1987 in gradbenim dovoljenjem z dne 30. 3. 1988. V zvezi z navedenim ugovorom sta že oba upravna organa ugotovila, da ni utemeljen. S takšnim zaključkom se strinja tudi sodišče, saj je iz predloženih listin in fotografij v upravnem spisu razvidno, da zatrjevana neskladnost ni podana. Z lokacijskim dovoljenjem iz leta 1987 je bila dovoljena adaptacija in dozidava Centra za usposabljanje slušno in govorno motenih. Dvoriščni objekt, v katerem je bilo predvideno v mansardi hišniško stanovanje, je bil že obstoječ ter je stal ob parcelni meji. Pogoj, ki je bil določen v zvezi z ureditvijo hišniškega stanovanja, da v mansardi na severni in vzhodni strani ne bo nobenih okenskih odprtin, razen za stranske prostore, pa je bil po podatkih spisa izpolnjen. Lokacijsko dovoljenje je že tudi določalo postavitev ograje v višini 1,80 m ob parcelni meji št. 189/2 k.o. ... Objekt, ki je sedaj predmet adaptacije in spremembe namembnosti je tako zgrajen v skladu z izdanimi dovoljenji iz leta 1987 in 1988, ob sedanji spremembi namembnosti pa se njegovi oblikovni elementi ne spreminjajo, zato ni potrebno soglasje tožnikov. Prav tako vezni hodnik, ki je predmet legalizacije, ne ustreza kriterijem po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, da bi se ga uvrstilo med enostavne objekte za lastne potrebe v smislu 16. člena Odloka. Glede požarnega zidu pa je bilo v postopku že tudi pravilno ugotovljeno, da se postavi na temeljih že obstoječe ograje, katere postavitev je tudi bila dovoljena z lokacijskim dovoljenjem iz leta 1987. Tožbeni ugovor glede prometne ureditve in ureditve parkirišč je tožbena novota, saj tožnika navedenega ugovora v pritožbi nista navajala, zato ga sodišče v skladu z določbo 20. člena ZUS-1 ni bilo dolžno obravnavati.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.