Jedro

Res je sicer, da je obtoženi že bil obravnavan in tudi obsojen pred sodišči, vendar kot izhaja iz podatkov kazenske evidence, za povsem drugovrstna, praviloma manj težka kazniva dejanja. Pa še ta, razen tistega v zadnji izrečeni mu pogojni obsodbi, segajo časovno daleč nazaj. Gre za pomembno okoliščino, katera govori v prid zaključku, da pri obtoženemu le ne gre za hujšega kršilca družbenih norm, zlasti ne takšnega, da bi vzbujal bojazen ponovitve kaznivega dejanja za katerega je bil spoznan za krivega sedaj. Temu v prid govori tudi njegovo sedanje življenje, saj v spisu ni podatka, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Zaradi povedanega, z upoštevanjem njegove starosti in sposobnosti za delo, ni videti razloga, zakaj se izrečena kazen obtoženemu ne bi izvršila z delom v splošno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje za obtoženega B. U., v odločbi o izrečenih mu kazenskih sankcijah spremeni tako, da se - temu obtožencu izrečena kazen 1 (enega) leta in 8 (osem) mesecev zapora, po določilih 86. člena Kazenskega zakonika-1 izvrši s 1210 urami dela v splošno korist, ki jih mora obtoženi B. U. opraviti v obdobju 2 (dveh) let, pri čemer se dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obtoženi B. U., Center za socialno delo in organizacija, pri katerih bo delo opravljeno, šteje kot poziv za nastop kazni. Izvršitev kazni zapora z deli v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnim zavodom, pristojnim za zaposlovanje. Center za socialno delo obvesti sodišča, če obtoženi B. U. ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist. Če obtoženi B. U. ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja del v splošno korist, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši; - po določbah 47. člena Kazenskega zakonika-1 izrečena stranska denarna kazen 200 (dvesto) dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej 2.000,00 (dva tisoč 00/100) EUR, po določilih 57. člena Kazenskega zakonika-1 izreče kot pogojna denarna kazen, ki ne bo izrečena, če obtoženi B. U. v preizkusni dobi 3 (treh) let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja; v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obtoženi B. U. in obtoženi A. Š. spoznana za kriva storitve vsak kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Obtoženemu B. U. je bila izrečena kazen enega leta in osmih mesecev zapora, kot stranska pa še, po določilih 47. člena KZ-1 denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej 2.000,00 EUR s tem, da mu je bilo dovoljeno obročno plačilo v 20 mesečnih obrokih po 100,00 EUR, ko je prvi obrok zapadel v plačilo 30. dan po pravnomočnosti sodbe, preostali obroki pa na isti dan, vsakega naslednjega meseca. Sodišče prve stopnje je obtoženega opozorilo, da lahko v primeru zamude s plačilom posamičnega obroka s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni, v primeru če se kazen ne bo dala niti prisilno izterjati pa, da jo bo izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora.

2. Drugoobtoženemu A. Š. je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora s tem, da se ta kazen, skladno z določili 86. člena KZ-1 izvrši s 1095 urami dela v splošno korist, katerega mora opraviti v obdobju enega leta in šestih mesecev. Odločeno je bilo, da se dogovor za začetek opravljanja nalog, ki ga sklenejo obtoženi A. Š., Center za socialno delo in organizacija, pri katerih bo delo opravljeno, šteje kot poziv za nastop kazni. Izvršitev kazni zapora z deli v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnim zavodom, pristojnim za zaposlovanje. Center za socialno delo obvesti sodišče, če obtoženi A. Š. ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist. Če obtoženi A. Š. ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši. V to kazen je bil obtoženemu, po določilih 56. člena KZ-1 vštet čas pribit v pridržanju od 13. 9. 2011 o 6.10 ure do 14. 9. 2011 do 15.45 ure. Ob tej kazni mu je bila, po določilih 57. člena KZ-1 izrečena še stranska pogojna denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej 2.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če obtoženi A. Š. v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3. Obtoženima je nadalje sodišče prve stopnje, skladno z določilom petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo 218 rastlin konoplje, kot tudi šotorska krila, vrvice, škarje, greblico in žago. Odločeno je bilo še, da se, po določilih četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oba obtoženca oprostita povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, izplačajo iz sredstev proračuna.

4. Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi B. U., smiselno zaradi odločbe sodišča prve stopnje o izrečenih mu kazenskih sankcijah. Predlaga, da ji sodišče druge stopnje ugodi in odloči, da se izrečena mu kazen zapora izvrši na alternativni način, z opravljanjem družbeno koristnega dela. Ob tem opozarja, da se preživlja zgolj s socialno podporo in nima denarja za plačilo izrečene mu denarne kazni.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba obtoženca v tej kazenski zadevi krivdo za očitani jima kaznivi dejanji priznala, to pa je sodišče prve stopnje pri obeh s sklepom sprejelo (prvi in drugi odstavek 285.c člen ZKP). Te odločitve pritožnik ne izpodbija, tudi sodišče druge stopnje pa pri tem ugotavlja, da iz ničesar ne izhaja, da zanjo ne bi obstajali za to potrebni zakonski pogoji.

7. Obtoženi B. U. v vlogi, naslovljeni sicer kot predlog, po vsebini pa jo je šteti za pritožbo, izpostavlja svoj primaren predlog, da sodišče izrečeno mu kazen izvrši s delom v splošno korist. Pri tem ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da mu izreče kazen zapora in tudi ne njene višine. V tem delu sprejema odločitev sodišča prve stopnje za pravilno tudi sodišče druge stopnje, saj tako izbrana kazenska sankcija, kot njena višina ustrezajo na strani obtoženca ugotovljenim in ob razsoji upoštevanim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, kot je to zapisalo v točki 2 obrazložitve pisnega odpravka sedaj izpodbijane sodbe. Kljub vsemu pa sodišče druge stopnje meni, da ima pritožnik vendarle prav. Res je sicer, da je že bil obravnavan in tudi obsojen pred sodišči, vendar kot izhaja iz podatkov kazenske evidence, za povsem drugovrstna, praviloma manj težka kazniva dejanja. Pa še ta, razen tistega v zadnji izrečeni mu pogojni obsodbi zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 pri Okrajnem sodišču v Celju dne 8. 3. 2012, segajo časovno daleč nazaj. Gre za pomembno okoliščino, katera govori v prid zaključku, da pri obtoženemu U. le ne gre za hujšega kršilca družbenih norm, zlasti ne takšnega, da bi vzbujal bojazen ponovitve kaznivega dejanja za katerega je bil spoznan za krivega sedaj. Temu v prid govori tudi njegovo sedanje življenje, saj v spisu ni podatka, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Zaradi povedanega, z upoštevanjem njegove starosti in sposobnosti za delo, katerega bi, kot je zapisal v pritožbi, opravljal, ni videti razloga, zakaj se izrečena kazen obtoženemu U. ne bi izvršila z delom v splošno korist. Po presoji sodišča druge stopnje so za takšno odločitev izpolnjeni pogoji navedeni v osmem odstavku 86. člena KZ-1. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in odločiti tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe, kjer je že povedano v kolikšnem času mora obtoženec delo opraviti, kot tudi način oprave del, skupaj z opozorilom kaj bo sodišče v primeru, če del ne bo opravil, glede izvršitve kazni zapora, storilo. Glede na precejšnje število ur dela, katerega bo moral obtoženi opraviti, mu je bila zato določena najdaljša doba zapisana v zakonu, dveh let. 8. Kljub siceršnjemu izražanju pripravljenosti obtoženca v pritožbi, da bo, če bo prišel do denarja s priložnostnimi deli, plačal izrečeno mu denarno kazen, je sodišče druge stopnje upoštevalo dejstvo, da ta vendarle nima, razne socialne podpore, stalnih prihodkov in tudi ne razpolaga s kakšnim vrednejšim premoženjem. Razen tega bo moral opraviti precejšnje število ur dela v splošno korist. Zato se je odločilo, da mu izrečeno denarno kazen izreče kot pogojno stransko denarno kazen, določeno v višini, kot mu je bila izrečena, saj je ta v celoti primerna. Ta kazen pa ne bo izvršena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo ponovil kaznivega dejanja.

9. Zaradi povedanega je bilo torej potrebno pritožbi obtoženega B. U. ugoditi in izpodbijano sodbo zanj v odločbi o kazenskih sankcijah spremeniti, sicer pa sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

10. Obtoženi B. U. je s pritožbo uspel, zato ni dolžan plačati sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).