Jedro

Ni vzajemnosti pri priznavanju sodnih odločb avstrijskih sodišč, razen v primerih, ko je vzajemnost z meddržavnim sporazumom izrecno dogovorjena. Nobeden izmed sporazumov z Republiko Avstrijo ne obravnava sporov za plačilo odvetniškega honorarja. Tako tudi ne sporazum med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem priznanju in izvršitvi arbitražnih odločb in poravnav, sklenjenih pred arbitražami, v trgovinskih zadevah, z dne 18.3.1960. Ta sporazum se nanaša samo na arbitražne odločbe, ne pa na odločbe sodišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za priznanje sodbe Okrajnega sodišča v Celovcu, opr. št. 22 C 507/01, po kateri je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagatelju 130.000 ATS z obrestmi in stroški postopka. Ovira za priznanje je neobstoj vzajemnosti. Avstrijska sodišča priznavajo in izvršujejo sodbe tujih sodišč samo na podlagi meddržavnih sporazumov. V sporih, kakršen je obravnavani, avstrijska sodišča sodb slovenskih sodišč ne priznavajo.

Proti navedenemu sklepu je predlagatelj vložil pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da so v izpodbijanem sklepu našteti meddržavni sporazumi oziroma dvostranske pogodbe, na podlagi katerih avstrijska sodišča izvršujejo sodbe slovenskih sodišč in jih je treba upoštevati pri ugotavljanju pogoja vzajemnosti. Ob naštevanju teh sporazumov pa sodišče ni upoštevalo oziroma navajalo Sporazuma o vzajemnem priznanju in izvrševanju odločb izbranih sodišč in poravnav, sklenjenih med izbranimi sodišči v trgovinskih zadevah, ki sta ga sklenili SFRJ in Republika Avstrija dne 18.3.1960 in je objavljen v Uradnem listu SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 5/61. Navedeni sporazum je v svoj pravni red sprejela tudi Republika Slovenija. Zamudna sodba, ki je predmet postopka, je bila izdana v trgovinski zadevi. Predmet tožbenega zahtevka je bilo namreč plačilo za opravljanje odvetniške storitve, ki jih je tožeča stranka (predlagatelj) nudila toženi stranki (nasprotnemu udeležencu).

Predlagatelj je zastopal nasprotnega udeleženca pred avstrijskim sodiščem in gre torej za plačilo odvetniškega honorarja. Odvetništvo pa spada pod opravljanje trgovinskih zadev, saj je zastopanje stranke osnovna dejavnost odvetnika in predstavlja intelektualno storitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po 101. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99) se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti. Ta predpostavka res ni podana za odločbe avstrijskih sodišč, razen v primerih, ko je vzajemnost z meddržavnim sporazumom izrecno dogovorjena. Tako pravilno stališče je zajeto tudi v izpodbijanem sklepu, ki obravnava posamezne meddržavne sporazume med Avstrijo in Republiko Slovenijo in ugotavlja, da nobeden izmed navedenih sporazumov ne obravnava take vrste sporov, glede kakršnega je bila izdana sporna zamudna sodba Okrajnega sodišča v Celovcu.

Predlagatelj vse navedeno sprejema, zatrjuje pa, da sodišče ni upoštevalo sporazuma z dne 18.3.1960. Vendar pa predlagatelj dvostranski sporazum v pritožbi citira netočno. V resnici gre za Sporazum med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem priznanju in izvršitvi arbitražnih odločb in poravnav, sklenjenih pred arbitražami, v trgovinskih zadevah, z dne 18.3.1960. Ta sporazum je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ - mednarodne pogodbe št. 5/61. Notifikacija o nasledstvu tega sporazuma je bila opravljena s Sporazumom o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb o odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo ter Sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Zvezno Vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, z dne 16.10.1992 (Uradni list RS - mednarodne pogodbe, št. 4/93). Ta sporazum se nanaša samo na arbitražne odločbe, ne pa na odločbe sodišč. Zato ta sporazum za obravnavano zadevo ni pomemben. Pritožba je tako neutemeljena, izpodbijani sklep pa glede na ugotovitev o odsotnosti vzajemnosti priznavanja sodnih odločb v tovrstnih zadevah materialnopravno pravilen. Prvostopenjsko sodišče je zato pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče, ki je pristojno po petem odstavku 109. člena ZMZPP, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86).