Jedro

Ker toženec nima pravnega naslova za bivanje v hiši, se mora iz nje izseliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se v 30-ih dneh izseli iz stanovanjske hiše na naslovu ..., stoječi na nepremičnini z ID znakom ... (ID ...), in v istem roku izprazni svojo sobo ter jo prosto oseb in svojih stvari s predajo ključev izroči v posest tožeči stranki. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper odločitev se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožil toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Kot bistveno trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zmotno zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da kakršenkoli dogovor glede služnosti stanovanja ni bil sklenjen. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev toženca in skladnih izpovedb obeh toženčevih staršev, da se je v hišo vselil v letu 1998 in v njej biva na podlagi dogovora, ki ga je sklenil s staršema, ki sta bila takrat še lastnika hiše. V skladu s tem dogovorom ima pravico brezplačno in brez časovne omejitve bivati v kletnih prostorih hiše, dokler si ne bo „zrihtal“ življenja, kar izhaja tudi iz 3. strani zapisnika naroka za glavno obravnavo za dne 12. 7. 2021. Toženec si je na podlagi takšnega dogovora v kleti hiše uredil prostore za bivanje in s tem so se vsi strinjali, tako tožnik kot toženčeva starša. Da je bil takšen dogovor sklenjen v času, ko sta bila lastnika nepremičnine toženčeva starša, pa je razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 11. 2021. Zato je evidentno, da je dejansko stanje z izpodbijano sodbo ugotovljeno zmotno, nepopolno in v nasprotju z vsebino listin (zapisnikov o izpovedbah prič in pravdnih strank), na katere se izpodbijana sodba opira, posledično pa je materialno pravo napačno uporabljeno.

3. Na vročeno pritožbo tožnik ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

7. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da toženec služnosti stanovanja s pravim poslom ni pridobil, prav tako služnosti stanovanja ni priposestvoval, zato za bivanje v hiši nima pravnega naslova in se mora izseliti. Pritožnik pa vztraja, da je v letu 1998 s tedanjima lastnikoma hiše sklenil dogovor o brezplačnem in časovno neomejenem bivanju v hiši. Izpodbija torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravnega posla, s katerim bi pridobil služnost stanovanja, ni sklenil. Da takšnega pravnega posla res ni sklenil, je prepričano tudi pritožbeno sodišče. Dokazni postopek namreč tega ni pokazal. Ni res, da sta tožnikova starša izpovedala, da sta z njim sklenila takšen posel. To ne izhaja niti iz izpovedi iztrganih delov, ki jih navaja pritožba. Oba starša sta namreč prepričljivo zanikala obstoj takšnega dogovora (posla), toženčev oče ga je izrecno zanikal tudi pisno (A7). Poleg tega pritožba tudi povsem prezre dejstvo, da se je toženec iz hiše v letu 1999 izselil, ko se je poročil in si očitno uredil življenje, saj v hiši nato ni bival približno 20 let. Tudi, če starša v letu 1998 nista nasprotovala, da toženec v hiši biva oziroma sta mu to dovolila, dokler si ne uredi življenja, kot navaja v pritožbi, se je slednje izpolnilo, ko se je poročil in odselil. Toženčevo razumevanje in tolmačenje dovoljenja staršev iz leta 1998 je brez dvoma preširoko in ne predstavlja pravnega naslova za njegovo (sedanje) bivanje v hiši, kar zmotno zagovarja v pritožbi. Trditve, da si je toženec v kletnih prostorih ob fizični pomoči tožnika in finančni pomoči staršev uredil prostore za bivanje, in so torej vsi soglašali z njegovim bivanjem v hiši, sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, saj je toženec v postopku ni postavil. Navedena trditev je zato nedopustna pritožbena novota in je zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker torej ni dvoma, da toženec nima pravnega naslova za bivanje v hiši, se mora iz nje izseliti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

8. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v izreku o zavrnitvi pritožbe.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.