Jedro

Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo ter obračun nadomestil plač v mesečnem bruto znesku 1.139,37 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku izplača odpravnino v znesku 15.742,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka odpovednega roka, to je od 28. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto znesek odpravnine v višini 2.120,93 EUR in od tega zneska plačati akontacijo dohodnine ter prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka odpovednega roka, to je od 28. 4. 2016 dalje do plačila, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek o delu zahtevanega plačila zakonskih zamudnih obresti od neto zneska odpravnine za dan 27. 4. 2016 (IV. točka izreka). Sklenilo pa je, da se zavrže podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja ponudbe nove ustrezne zaposlitve po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (V. točka izreka) ter da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 1.183,93 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper II., III. in VI. točko sodbe in sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic ter predlaga, naj se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je bila tožniku ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in za delovno mesto, za katero se zahteva enaka stopnja izobrazbe kot na prejšnjem delovnem mestu, pri čemer se tožniku za prevoz na delo in z dela kot organiziran prevoz delodajalca omogoči uporaba službenega vozila. Meni, da tožniku odpravnina ne pripada glede na četrti odstavek 91. člena ZDR-1, saj ni sprejel ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, tudi glede na kraj oddaljenosti novega delovnega mesta. Navaja, da traja vožnja z avtomobilom od tožnikovega bivališča (A.) do B. 2 uri. Po njenem mnenju tožnik težav s sedenjem v avtomobilu ni izpostavil v okviru svoje trditvene podlage, ampak le zaslišan kot stranka. Meni, da pri presoji, ali gre za ponujeni organizirani prevoz na delo s strani delodajalca ne more biti ključno, ali se delavec na delo in z dela vozi sam ali skupaj z drugimi delavci, zaposlenimi pri istem delodajalcu. Opozarja na povezanost med določbo 130. člena ZDR-1 o povračilu stroškov ter na sodno prakso (Pdp 1543/2014 in VIII Ips 19/2013). Meni, da ne obstajajo razumni razlogi za razlikovanje pojma organiziranega prevoza delodajalca v zvezi s povrnitvijo stroškov in v zvezi z ustreznostjo nove ponujene pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da bi prišlo do občutnega poslabšanja delovnopravnega položaja tožnika. Trdi, da možnost uporabe službenega vozila namesto javnega prevoza za prevoz na delo in z dela predstavlja komoditeto. Meni, da je nerazumno pričakovati od delodajalca, da bo zaradi enega delavca organiziral prevoz na delo v obliki skupinskega prevoza. Po njenem mnenju je delodajalec s tem, ko je delavcu za prevoz na delo in z dela ponudil službeno vozilo, upošteval namen zakonskega pravila iz tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, saj predmetna določba varuje predvsem delavčev prosti čas, ki naj bi bil čimmanj (do 3 ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo. Navaja, da je tožena stranka upoštevala zgornjo mejo treh ur s tem, ko je tožniku ponudila službeno vozilo za prevoz na delo in z dela. Ker je po mnenju tožene stranke sodišče napačno odločilo o temelju, posledično nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila tožnikovih nadaljnjih stroškov toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita (tožnik zoper to odločitev ni vložil pritožbe) pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/2013, ZDR-1) v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev. Zavzelo je stališče, da nove zaposlitve s prevozom na delo in z dela s službenim avtomobilom ni mogoče šteti kot ustrezne, saj tožena stranka ni ne zatrjevala in ne dokazala, da naj bi se tožnik že na prejšnje delovno mesto v C. vozil z avtomobilom, ker iz obračuna plač iz izpovedi priče D.D. izhaja, da je tožena stranka tožniku povrnila stroške prevoza na delo in z dela v višini vozovnice za avtobus, ter da vožnja z avtomobilom iz A. do B. traja dvakrat dlje in je dvakrat daljša kot vožnja iz A. v C. Presodilo je, da je s ponudbo službenega avtomobila tožena stranka od tožnika zahtevala, da sam vozi na delo in z dela, zaradi česar vožnje s službenim vozilom ni mogoče šteti kot organiziranega prevoza delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni bila ponujena ustrezna zaposlitev in mu pravilno prisodilo odpravnino.

7. Sklicevanje pritožbe na odločitve v zvezi s povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela po 130. členu ZDR-1 niso upravičene, saj gre za povsem različna pravna položaja, pri katerih je tudi namen zakonskih določb povsem različen (povračilo nastalih dejanskih stroškov delavca in varovanje prostega časa delavca). Glede na to se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do odločitve tega sodišča, na katero se sklicuje pritožba.1

8. Nepravilno pa si tožena stranka razlaga vsebino odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 19/2013, iz katere izhaja, da je v konkretnem primeru tožena stranka zadostila kriterijem iz tretjega odstavka 90. člena ZDR-1, ker se je tožnica po odpovedani pogodbi vozila na delo z lastnim prevozom in se tudi po novo podpisani pogodbi vozi na delo z lastnim prevozom, čas vožnje na delo v obe smeri traja manj kot 3 ure, delodajalec pa ji krije tudi stroške takšnega prevoza. V predmetni zadevi je dejansko stanje drugačno (tožnik se je po prejšnji pogodbi o zaposlitvi vozil na delo z javnim prevozom, po novi pa bi se moral voziti sam s službenim vozilom), pa tudi sicer niso izpolnjeni pogoji iz navedenega judikata, da bi bilo mogoče šteti ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno. Iz navedenega judikata Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da je neupravičeno zahtevati od delodajalca organiziran prevoz na delo, če ni javnega prevoza in če se delavec strinja, da se bo sam vozil na delo in da mu delodajalec za to povrne strošek prevoza. Bistveno je, da tožnik pred odpovedjo ni uporabljal osebnega vozila za prihod na delo v C., niti se ni strinjal, da bi se po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi vozil na delo v B. s službenim vozilom. Ni mogoče slediti niti trditvi, da je zagotovitev službenega vozila komoditeta, saj tožnik glede na zavrnitev take možnosti očitno ni takega mnenja. Delavcu ni mogoče nalagati, da se mora na delo voziti z osebnim vozilom, če kaj takega (v povezavi z vsebino dela) stranki ne uredita sporazumno v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka trdi še, da ni nobene razlike med položajem, ko se delavec sam vozi na delo k delodajalcu s službenim vozilom, in organiziranim prevozom na delo za več delavcev. Pritožbeno sodišče odgovarja, da razlika med položajema ni v številu delavcev, ki se vozijo skupaj na delo, pač pa v tem, da pri organiziranem prevozu delavec vozila ne vozi sam, kar je stvar odločitve vsakega posameznika. Tako ni bistveno, zakaj je tožnik odklonil možnost uporabe službenega vozila za prevoz na delo in z dela. Glede na vse navedeno ponujena pogodba o zaposlitvi za delo v B. ni ustrezna v smislu določb 91. člena ZDR-1, zaradi česar tožnik ima pravico do plačila odpravnine.

9. V pritožbi tožena stranka izrecno ne izpodbija višine tožniku prisojene odpravnine. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pripomniti je le, da tudi iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1543/2014 z dne 7. 5. 2015 izhaja jasno razlikovanje med organiziranim prevozom in zagotovitvijo službenega vozila.