Jedro

Tožena banka ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko še močneje obremenil tožnico (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). Tega tožnica ni dokazala. Treba je dodati še, da nikakor ni pojasnjeno, kako naj bi šlo to (špekulativno) banki sploh v korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti 1023 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilno tožničin primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in njen izbris. V celoti je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za razvezo kreditne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožbo je s sklepom v delu, s katerim je tožnica zahtevala, da se jo obsodi na plačilo 17.497,10 EUR, zavrglo. Odločilo je, da mora tožnica toženki povrniti pravdne stroške, o njihovi višini pa še ni odločilo.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Povzema, kaj je ugotovilo sodišče prve stopnje, češ da jo je banka seznanila z valutnim tveganjem, da je opravila svojo pojasnilno dolžnost glede tega, očita pa, da sodišče ne obrazloži, na kakšen način naj bi banka to storila. Opozarja na to, kar je izpovedala priča A. A., ki je pogodbo sestavila in poudarja, da je ta povedala, da mora vsaka stranka vedeti, da je CHF druga valuta in da je vse odvisno od nabavne vrednosti te valute. Navaja, da valutno tveganje pomeni, da je bilo treba v l. 2007 za 1 CHF odšteti 0,5955 EUR. Njen obrok 969,19 CHF je najprej znašal 577,15 EUR, nato pa, v l. 2013 in kasneje, 775,35 EUR, torej 200 EUR več. Bivša uslužbenka banke pa tožnici tega ni znala pojasniti na tako preprost način. Res tožena stranka ni mogla vedeti, ali bo prišlo do padca ali vzpona CHF, bi pa morala tožnico na preprost način opozoriti na to možnost, saj je banka profesionalna oseba. Potrošnik je namreč šibkejša stranka. Sklicuje se na načelo socialne države in navaja, da bi bilo treba omejiti svobodo bank in njihovo špekulativno poslovanje v škodo potrošnika. Sklicuje se na sklep VSM I Ip 877/2020. Tudi notar ji ni obrazložil tega tveganja. Vzela je kredit, ker drugega ni mogla dobiti, saj za druge kredite ni bila kreditno sposobna. Če je bilo tveganje znatno drugačno od pričakovanega za banke, je bilo še tem bolj za potrošnika.

3. Na pritožbo je toženka odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Nesporni dejanski okvir zadeve1

6. Tožnica je s kreditno pogodbo (KP) z dne 15. 7. 2007 pri toženki pridobila kredit v znesku 140.000,00 CHF z rokom vračila v 336 mesečnih anuitetah (28 let), z valutno klavzulo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila obveznosti, in sicer z zapadlostjo prve anuitete 31. 10. 2007, zadnje pa 30. 9. 2035. Mesečna obveznost je bila dogovorjena v znesku 869,19 CHF. Kredit je bil najet pretežno zaradi poplačila neporavnanih zapadlih obveznosti več starejših kreditov. Zavarovan je bil z ustanovitvijo hipoteke. Dogovorjena je bila izplačilna prepoved na plačo oz. pokojnino, tako, da banka izplačevalcu sporoči znesek v domači valuti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF, ki ga mora tožnica zagotoviti. Med 29. 2. 2012 in 28. 2. 2013 je bil dogovorjen moratorij in način poplačila zapadlih ter neporavnanih obveznosti. Tožnica je imela ob najetju kredita povprečno 1.027,59 EUR mesečne plače, l. 2009 se ji je povečala na 1.200,00 EUR. Kredit v CHF je bil zaradi nižjih obresti ugodnejši od drugih posojil. 7. Za nesporno podlago svojega spora stranki jemljeta tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da je tožnica svoje dohodke prejemala v evrih. Zato je, dalje, nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnico hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj mora za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov.

8. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF gibala, kot prikazuje spodnji graf2: 

9. Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. januarja 2015 – 0.9816 CHF.

Pravna podlaga

10. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezno podlago, in sicer naslednje predpise: Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ). Za razlago Direktive, ki je bila brez izrecnih pridržkov implementirana v naš pravni red3, in posledično institutov ZVPot, je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče ter izčrpno in natančno navedlo zlasti v tč. 31 - 35 na str. 18 - 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Kot svojo zgornjo premiso je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, zlasti sodbi II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in druge, ki jih ustrezno citira v tč. 36 - 40 v obrazložitvi, temu pa pritožbeno sodišče dodaja še sodbo II Ips 32/2019, ki je zadnja objavljena revizijska odločba v seriji poenotene prakse.4 Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno argumentacijo iz posamezne pritožbene odločbe, ki niti ni (končna) sodba. Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča velja povzeti le ključne poudarke glede pravne podlage, ki jih je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno razumelo in upoštevalo, kot sledi:

12. Pri razlagi Direktive, ZVPot in ZPotK je treba izhajati iz stališč, ki jih je zavzelo SEU, zlasti v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc idr. proti Banca Românească SA. Stališčem SEU je v svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je vse to ustrezno upoštevalo in obrazložilo. Kratko velja le poudariti bistvo sodbe SEU v zadevi Andriciuc, ki je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. odst. 3. čl. Direktive).

13. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na argumente VS RS iz zadeve II Ips 195/2018, da je bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. (...) način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče je poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.

14. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je tožena banka vsaki stranki pred sklenitvijo pogodbe pripravila informativni načrt tako v CHF kot v EUR in jo ustno seznanila s tem, da se spreminja obrestna mera in da obstaja tveganje za nihanje tečaja tuje valute (25. tč. obrazložitve). S podpisom pogodbe je tožnica potrdila, da se je seznanila z rizikom kredita, najetega v tuji valuti. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ni nikjer pojasnjeno, kako je banka tožnico seznanila s tveganjem. Da bi jo morala na preprost način seznaniti prav s scenarijem, ki se je uresničil več let po sklenitvi pogodbe, je zahteva, ki ni utemeljena, kot je pojasnjeno že v prejšnji točki obrazložitve. Glede na velikost njenih dohodkov je tožnica brez dvoma lahko vedela, da prevzema relativno hudo breme mesečne anuitete, tudi če se po več letih ne bi tako drastično povečala. Sodišče prve stopnje je nadalje z zaslišanjem nekdanjih toženkinih uslužbenk B. B. in A. A. zanesljivo ugotovilo, da so v banki vse stranke, torej tudi tožnico, opozorili na tveganje gibanja valute. Tudi tožnica sama je povedala, da ji je bilo jasno, da bo do nihanj prišlo in da je bila „bankirka“ korektna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo A. A., da je tožnici predstavila tudi kredit v EUR, vendar se je slednja kljub tveganju odločila za kredit v CHF, in sicer zaradi nižje obrestne mere (tč. 30 obrazložitve). Do kakšnih nihanj in kdaj pa bo v 28 letih prišlo, niče ni mogel vedeti oz. predvidevati. Odločitev tožnice za sporni kredit je bila torej svobodna in informnirana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni pogoj (kredit v CHF) ni bil nepošten že iz razloga, ker je bil jasen in razumljiv.

15. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost („igra z odprtimi kartami“) hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke. Šele v primeru, če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo, je treba presoditi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe. V tem okviru je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. In šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost (86. čl. OZ, 23. čl. ZVPot), temveč morebiti kakšna druga pravna posledica, ki pa je tožnica v tej zadevi ne uveljavlja.

16. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje pa velja sicer zgolj ex abundate cautela še dodati, da pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Tožena banka namreč ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko še močneje obremenil tožnico (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). Tega tožnica ni dokazala. Treba je dodati še, da nikakor ni pojasnjeno, kako naj bi šlo to (špekulativno) banki sploh v korist. 17. KP, gledano s časovne perspektive njene sklenitve, tudi sicer ni vsebovala pravnorelevantnih znatnih neravnotežij med pravicami in obveznostmi v škodo kreditojemalca, potrošnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 izhaja naslednje razlikovanje. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani sicer je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep SNB v letu 2015, ki ni bil predvidljiv, še zlasti ne že pri sklepanju kreditne pogodbe v letu 2007. 18. Sklicevanje na načelo socialne države v pravdi iz pogodbenega razmerja ni utemeljeno. Država z zakoni, ki morajo odražati tudi vse evropske standarde, sicer posebej varuje potrošnika kot šibkejšo pogodbeno stranko, vendar hkrati zagotavlja tudi svobodno gospodarsko pobudo, v obligacijskih razmerjih pa za vse udeležence, tudi v razmerjih, v katerih nastopa potrošnik, velja načelo pogodbene svobode. Pogodbe so nične le, če zakon tako določa, v primeru potrošniških pogodb tudi ZVPot. Ker je že obrazloženo, da niti po ZVPot obravnavana pogodba ni nična, je bil tožničin tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnica morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je povzročila, in sicer 1375 točk za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1023 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Natančneje povzeto na straneh 14 in 15 izpodbijane sodbe. 2 https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html# 3 2. in 4. tč. 1.a čl. ZVPot. 4 Pri predstavitvi relevantnih pravil se to sodišče v nadaljevanju poleg tega opira še na prikaz N. Zupan iz članka: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019.