Jedro

Prvotožnik je v delokrogu svojega poklica avtomehanika še zmožen opravljati delo z vsemi ugotovljenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Pri prvotožniku je tako delovna zmožnost zmanjšana, ni pa še popolnoma izgubljena. Pri njem je zato podano stanje iz 3. alinee 2. odstavka (III. kategorija invalidnosti), ne pa stanje iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in I. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2009 in št. ... z dne 15. 6. 2010 in se ugotovi, da je pri prvotožniku A.A. podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 9. 2009 dalje in naloži toženi stranki, da v roku 30 dni odloči o višini invalidske pokojnine ter mu povrne vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka po izdaji sodbe do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in zaslišanja dr. B.B. ni imelo zadostne in tehtne podlage za odločitev in, da je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. V predsodnem postopku je uveljavljala, da iz mnenj invalidskih komisij ni razvidno zakaj je prvotožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Pri tem je izpostavljala, da vse od poškodbe leta 2008 ni delal in je bil z izjemo dopusta, vseskozi v bolniškem staležu. Glede na to, da je po poklicu avtomehanik in razporejen na delovno mesto voznik kamiona v mednarodnem cestnem prometu, je nerazjasnjeno ali je sposoben za delo v svojem poklicu ali ne, in če je sposoben, oziroma vsaj deloma sposoben, za katero konkretno delo naj bi bil po oceni izvedenca zmožen. Ostalo je odprto vprašanje ali je ocena prvotožnikove delazmožnosti pravilna, ko je nadaljnji potek dogodkov izkazal, da se je stanje pri njem rapidno slabšalo, čeprav sploh ni delal. Sprašuje se, ali ni mogoče sklepati, da bi izpostavljanje prvega tožnika delovnim obremenitvam še bolj poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. S tem v zvezi je vprašanje ali je upravičena ocena, da delo na drugem delovnem mestu ne bi poslabšalo njegove invalidnosti. Zaslišani izvedenec ni dal nobenih upoštevanih argumentov, zakaj je prvotožnikova delazmožnost zmanjšana za 50 % in ne za več kot 50 %. Od te ocene je odvisno, kakšne pravice iz invalidskega zavarovanja mu gredo. Ne vidi zakaj je strokovno utemeljena ocena, da je pri njem zmanjšana delovna zmožnost pod 50 %, dodatno, ker izvedenec ni mogel pojasniti za kakšno delo v svojem poklicu je zmožen ob ugotovljenih omejitvah. Če gre za odločitev o pravici do razporeditve na dela, ki niti teoretično ne obstajajo in jih delodajalec ni v stanju zagotoviti, gre po mnenju pritožbe za prazno pravico. V postopku je prvotožnik zatrjeval, da je avtomehanik in da v dejavnosti transporta ni dela, ki bi bilo ustrezno omejitvam. Poudarja, da ni razčiščeno vprašanje, kako bi delo na drugem delovnem mestu vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. V zvezi s tem vprašanjem izvedenec ni dal prepričljivih argumentov. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 6. 2010, v zvezi s prvostopno odločbo ... z dne 16. 10. 2009. S slednjo je toženec prvotožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z zgornjima okončinama le do 70 stopinj odročitve ali predročitve v ramenih, s polnim delovnim časom od 9. 9. 2009 dalje, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 1. alineo 2. odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo invalidnosti pa se skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Po izvedenih dokazih, predvsem v mnenju Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja in po zaslišanju člana te komisije, je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotožnik utrpel zlom v levem zapestju in levem acetabulu, kasneje pa se je obojestransko razvil še sindrom karpalnega kanala in okvara brahialnih pletežev, izraziteje levo. Kljub intenzivni terapiji je ostala omejena gibljivost celega zapestja in zmanjšana moč roke, kar je povzročalo funkcionalne motnje lokomotornega aparata. Zato so bile potrebne takšne razbremenitve, kot jih je ugotovila invalidska komisija druge stopnje. Kasneje pa je pri prvotožniku prišlo do posttravmatske artroze prizadetega kolka zaradi asimetrične hoje in degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, pa tudi do težav s hrbtenico. Zaradi tega je bila potrebna nova ocena pred invalidsko komisijo in dodatne omejitve. Vendar zaradi ugotovljenega ortopedskega statusa po mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri prvotožniku ni bilo potrebnih dodatnih omejitev pri delu, kot jih je ugotovila invalidska komisija druga stopnje, oziroma toženec z dokončno odločbo z dne 15. 6. 2010 na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje.

V zvezi s pripombami na mnenje je sodišče prve stopnje zaslišalo še člana komisije in sicer specialista medicine dela, prometa in športa, ki je ponovno kot že v mnenju, povzel, da mnenje temelji na izvidih kirurga in fiziatra iz leta 2009. V izvidu iz januarja je navedeno, da je prvotožnik opustil bergle in je izboljšal vzorec hoje. Izvid iz marca 2009 pa je opisal, da se stanje levega kolka in zapestja popravlja glede gibljivosti in moči, pri hoji pa še šepa. Fiziater je v letu 2009 opisoval le 10 stopinjsko flektorno kontrakturo levega kolka, težave pri daljšem sedanju in omejeno gibljivost levega zapestja. Na podlagi navedenih ugotovitev je izvedenski organ ocenil, da so bile ugotovljene omejitve pri delu in kategorija invalidnosti ustrezne v času, ko je prvotožnika ocenjevala invalidska komisija druga stopnje. Zaradi kasnejše posttravmatske artroze prizadetega kolka, asimetričnosti hoje in degenerativnih sprememb aksialnega skeleta ter dokazanih težav s hrbtenico, pa so bile po mnenju izvedenca, potrebne dodatne omejitve pri delu.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je prvotožnik že v pripombah na mnenje navajal, da ni bilo pojasnjeno, zakaj je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, saj je bil ves čas od poškodbe leta 2008 v bolniškem staležu. Po njegovem tudi ni bilo razčiščeno, ali je prvotožnik zmožen za delo v svojem poklicu in za katero konkretno delo, še zlasti glede na kasnejše poslabšanje, kljub temu, da ni delal. Sodišče prve stopnje je sporna vprašanja ustrezno razčistilo z zaslišanjem člana Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Zaslišani sodni izvedenec je kot ključno za odgovor na vprašanje, zakaj gre pri prvotožniku za zmanjšano delovno zmožnost za manj kot 50 %, pravilno, glede na 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in definicijo omejene delovne zmožnosti, štel dejstvo, da je prvotožnik v delokrogu svojega poklica avtomehanika še zmožen opravljati delo z vsemi ugotovljenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tem dejstvo, da je bil prvotožnik ves čas od poškodbe leta 2008 v bolniškem staležu kaže na to, da je bil v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu in da so bili potrebni ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma zdravljenje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, ki je pravilno na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotavljal prvotožnikovo delovno zmožnost za določeno obdobje. Konkretno je izvedenec ugotavljal prvotožnikovo delazmožnost za obdobje do dokončne odločbe, to je do 15. 6. 2010, skladno z zaprosilom sodišča v sklepu I Ps 1695/2010 z dne 28. 11. 2012 ter določbo 63. člena ZDSS-1, po kateri na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe presoja pravilnost in zakonitosti te odločbe. Tako, da ugotovljena prvotožnikova delazmožnost temelji na zdravstvenem stanju, izkazanem v razpoložljivi medicinski dokumentaciji in sicer v izvidih posameznih specialistov po že opravljenih pregledih in preiskavah, ne pa na nekem bodočem neizkazanem stanju.

Zmotno je stališče pritožbe, da je zato, ker je nadaljnji potek dogodkov izkazal še dodatne zdravstvene težave, ocena prvotožnikove delazmožnosti nepravilna. Izvedenec je v zvezi s tem vprašanjem prepričljivo pojasnil, da glede na takratno (v prvem postopku) izkazano zdravstveno stanje, izvedenci toženca niso mogli predvideti, da bo kasneje prišlo še do poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi s poškodovanim kolkom. Pritožba zato neutemeljeno vztraja pri tem, da se lahko pri prvotožniku predvidi nepredvidljivo poslabšanje v kolikor bo opravljal delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. V kolikor bo pri prvotožniku prišlo do (nepredvidenega) poslabšanja zdravstvenega stanja, bo lahko pri tožencu uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja v novem postopku.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da izvedenec ni mogel pojasniti, za katero konkretno delo je prvotožnik zmožen. Kot izhaja iz dokumentacije, izvedencu nobeno konkretno delo, ki naj bi ga prvotožnik opravljal, ni bilo predočeno in posledično takšna ocena ni bila možna, ampak ocena, kakšne omejitve pri delu so pri prvotožniku, glede na njegovo zdravstveno stanje, potrebne in pod kakšnimi pogoji je prvotožnik zmožen opravljati drugo delo v delokrogu svojega poklica. Zadošča že splošna ocena in ugotovitev, kakšne omejitve so potrebne pri delu, ni pa sodišču potrebno navesti konkretnega dela, še posebej, če ga nobena od strank, še zlasti pa prvotožnik, ni predložil. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je pravica na delu, ki niti teoretično ne obstaja in ga delodajalec ni v stanju zagotoviti, predstavlja prazno pravico. Za ocenjevanje invalidnosti ni pogoj, da obstajajo delovna mesta, ki bi jih zavarovanec lahko opravljal. Glede na definicijo invalidnosti in I. kategorijo invalidnosti v 60. členu ZPIZ-1, ne more biti razlog za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti dejstvo, da dela, za katero je prvotožnik še zmožen, ni in da ni nikakršne možnosti za zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi celotne dokumentacije in prvotožnikovega zdravstvenega stanja, utemeljeno sprejelo mnenje izvedenskega organa, saj temelji na celotni zbrani medicinski dokumentaciji in osebnem pregledu prvotožnika. Izvedenski organ pa je upošteval tudi delovno dokumentacijo in strokovno izobrazbo prvotožnika. Izvedenski organ je ustrezno pojasnil, katere zdravstvene težave, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitaciji (1. odstavek 60. člena ZPIZ-1) so pri prvotožniku povzročile zmanjšanje delazmožnosti za manj kot 50 % in v katerih izvidih so te trajne spremembe objektivizirane. Dovolj natančno pa je izvedenski organ tudi opredelil, kakšno delo je prvotožnik v okviru preostale delovne zmožnosti še zmožen opravljati. Sodišče prve stopnje je na podlagi sprejetega izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da je pri prvotožniku delovna zmožnost zmanjšana, ni pa še popolnoma izgubljena in da je pri njem podano stanje iz 3. alinee 2. odstavka, ne pa stanje iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in I. kategorija invalidnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter glede na to, da s pritožbo ni uspela, odločilo, da tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 165. člena in v zvezi s 154. členom ZPP sama trpi svoje stroške pritožbe.