Jedro

Delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. V obnašanje delavca lahko štejemo tudi neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Tako je tudi glede na določbe Konvencije MOD št.158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 31.7.1996 in 24.9.1996 o prenehanju delovnega razmerja. V veljavi je vzdržalo sklep v delu, kjer je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja z dnem dokončnosti sklepa.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi spregledalo kršitve določb postopka, ki jih je zagrešila tožena stranka. V postopku je direktor odločal o disciplinskem ukrepu, za kar ni bil pristojen, mešana komisija, ki je odločala o pritožbi, pa je bila napačno sestavljena. Zmotno je bilo, po mnenju revidenta, uporabljeno tudi materialno pravo, saj revident z dela ni izostal neupravičeno, ampak zaradi koriščenja svojega letnega dopusta. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je ogrožena njegova eksistenca, saj je invalid od rojstva, tako da mu je še težje pri iskanju zaposlitve. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejanski stan, ki ga ugotovita nižji sodišči, zato izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Uporaba materialnega prava ni bila zmotna. Čeprav je res, da je direktor tožene stranke izrek svojega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.7.1996 oblikoval nepravilno, ko je revidentu očital hujšo kršitev delovne obveznosti, pa je sklep, ki ga je nato formalno še popravil pritožbeni organ, v ostalem pravno pravilen. V uvodu sklepa je citirana pravilna zakonska podlaga, pa tudi v izreku je razvidno, da gre za prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni. Tudi mešana komisija pri svojem delu ni zagrešila nobene take kršitve predpisov, ki bi jo sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, saj število članov v organih organizacij niti v zakonu niti v kolektivni pogodbi ni določeno. Zato v postopku pri toženi stranki ni bilo ugotoviti bistvenih kršitev postopka, zaradi katerih bi bilo izrečeno prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Iz določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Relevantni okoliščini za odločitev o prenehanju delovnega razmerja v skladu s citirano zakonsko določbo sta zato ugotovitev neupravičene odsotnosti in čas trajanja take odsotnosti. Čim sta nižji sodišči ugotovili, enako kot pred tem že pristojni organi tožene stranke, da je bil revident odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni in da odsotnost ni bila upravičena, sta s tem imeli materialnopravno podlago, da sta njegov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zavrnili.

Po določbi 4. člena Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. V obnašanje delavca lahko štejemo tudi neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Tako je tudi glede na določbe konvencije neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato je izpodbijana odločitev v skladu tudi s pri nas neposredno uporabljivim mednarodnim pravnim aktom.

Ker je bil v spornem primeru ugotovljen neupravičen izostanek z dela pet zaporednih delovnih dni, saj revident v postopku ni uspel dokazati, da je bil z dela odsoten upravičeno, je torej ob upoštevanju veljavne zakonodaje, pa tudi mednarodne konvencije, pravilen zaključek, da je bilo prenehanje delovnega razmerja zakonito.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).