Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami ZDR-1, in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni: - tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 275,56 EUR in za leto 2016 v bruto znesku 197,67 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zneske iz leta 2015 od 1. 4. 2016, za znesek iz leta 2016 pa od 2. 7. 2016, vse dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka), - tožniku plačati stroške tega individualnega delovnega spora v znesku 348,10 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), - plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 52,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust za tri mesece v letu 2015 in tri mesece v letu 2016 v znesku 482,23 EUR plačala. Predlaga, da ostale finančne zahtevke tožnika višje sodišče razveljavi iz razloga, ker se tožniku ni ljubilo na obravnavo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa jih ne navaja. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona. Glede na trajanje zaposlitve v posameznem letu in glede na višino regresa, določenega za posamezno leto tj. 790,73 EUR, je tožniku pravilno dosodilo za leto 2015 bruto znesek 275,56 EUR in za leto 2016 bruto znesek 197,67 EUR, od katerih je tožena stranka dolžna zanj obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožbenih navedb, da je tožena stranka po izdaji sodbe tožniku nakazala znesek 482,23 EUR, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker presoja odločitev sodišča prve stopnje na dan njene izdaje. Tožena stranka bo plačilo lahko uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopka v primeru, da bo tožnik na podlagi pravnomočne sodbe vložil izvršbo.

8. Iz navedenega torej izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.