Jedro

Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da sta tožnika s toženo banko sklenila vsak svojo kreditno pogodbo. Vsaka pogodba predstavlja svojo dejansko podlago tožbenih zahtevkov in je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru pri odmeri sodne takse pravilno štelo, da sta zahtevka za ugotavljanje ničnosti dveh pogodb in posledičnega plačila dveh zneskov dva samostojna zahtevka. Pravilno je ugotovilo, da imata zahtevka tožnikov različno dejansko (ne pa tudi pravno) podlago. Izdaja dveh ločenih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse, je pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilna naloga z dne 15. 2. 2024.

2.Tožnika zoper sklep vlagata pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da sta vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti dveh kreditnih pogodb in plačila. Prva tožnica je prejela kredit v višini 39.496,63 EUR, drugi tožnik pa kredit v višini 40.134,47 EUR, skupna vrednost kreditov torej znaša 79.631,10 EUR, skupna vrednost kondikcijskih zahtevkov pa 111.411,69 EUR. Oba kredita sta bila dana za adaptacijo in dogradnjo iste stanovanjske hiše. Zahtevki imajo isto dejansko in pravno podlago, saj izvirajo iz istega življenjskega dogodka, zato je izdaja dveh plačilnih nalogov za plačilo sodne takse glede na določbo 20. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) napačna.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijana odločitev temelji na pravilni materialnopravni podlagi. Skladno z 19. členom ZST-1 se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta, ki je podlaga za izračun višine sodne takse, smiselno uporabljalo določbe ZPP. Kako se ugotovi vrednost spornega predmeta v primeru, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, je določeno v 41. členu ZPP, in sicer se v primeru, da se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če pa imajo zahtevki različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5.Ni moč slediti pritožbenim navedbam, da zahtevki tožnikov izvirajo iz istega življenjskega dogodka. Pritožbeno sodišče jima sicer verjame, da sta bila kredita dana za adaptacijo in dogradnjo skupne hiše. A je treba življenjski dogodek oziroma dejansko podlago spora ugotavljati glede na postavljen zahtevek. V obravnavanem primeru se zahtevki ne nanašajo na adaptacijo in dogradnjo skupne hiše, ampak na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in posledično na vračilo plačanega (kondikcijski zahtevek). Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da sta tožnika s toženo banko sklenila vsak svojo kreditno pogodbo. Vsaka pogodba predstavlja svojo dejansko podlago tožbenih zahtevkov in je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru pri odmeri sodne takse pravilno štelo, da sta zahtevka za ugotavljanje ničnosti dveh pogodb in posledičnega plačila dveh zneskov dva samostojna zahtevka. Pravilno je ugotovilo, da imata zahtevka tožnikov različno dejansko (ne pa tudi pravno) podlago. Izdaja dveh ločenih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse, je pravilna.

6.Vrednost spornega predmeta za vsakega od tožnikov, od katere je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso, to je od vrednosti kondikcijskih zahtevkov kot denarnih zneskov, pritožbeno ni izpodbijana (kot je bila v ugovoru v postopku pred sodiščem prve stopnje), saj tožnika v pritožbi zgolj navajata skupno vrednost kreditov in skupno vrednost kondikcijskih zahtevkov. Tudi navedbe, kakšno vrednost sta navedla v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, ni moč šteti za konkretno izpodbijanje vrednosti spornega predmeta. Zatrjevana zmotna oziroma enaka navedba vrednosti spornega predmeta na obeh plačilnih nalogih pa za pravilno odmero sodne takse ni bistvena oziroma odločujoča.

7.V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno sosporništvo; tako J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 226.