Jedro

Presoja o možnosti razporeditve oziroma presoja ustreznosti delovnega mesta (glede na znanja in zmožnosti delavca, ki ne doseže pričakovanih rezultatov) predpostavlja tudi ugotovitev, ali bo delavec na novem delovnem mestu sploh lahko uspešno opravljal delo. Če je novo prosto delovno mesto težje ali dejansko zelo podobno delovnemu mestu (po vsebini nalog, zahtevnosti, pogojih, odgovornosti, ipd.), na katerem delavec ni dosegel ustreznih rezultatov, je lahko utemeljena presoja delodajalca, da mu takšnega dela ne ponudi. Namen 23. člena ZDR90 namreč ni v tem, da se delavca, ki ne dosega pričakovanih rezultatov dela, razporedi na drugo prosto delovno mesto, ki sicer ustreza njegovi izobrazbi, vendar je utemeljeno pričakovati, da na njem spet ne bo dosegel rezultatov, saj dejansko ne odgovarja njegovemu znanju in zmožnostim.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja z dne 27.12.2002 in 18.2.2003. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 3.4.2003 in toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo, razporedi na delovno mesto, ki ustreza stopnji, vrsti izobrazbe in delovni zmožnosti tožnice ter ji do ponovne zaposlitve obračuna in izplača neto plačo referenta za osebna zavarovanja v višini koeficienta 1,83, prvega plačilnega razreda V. tarifnega razreda po kolektivni pogodbi tožene stranke, povečano za dodatek na delovno dobo ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče ni ugotovilo kršitev postopka prenehanja delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela tožnice, vendar je na podlagi izpovedi prič (in po ugotovitvi, da tožnica tudi ni dosegla pričakovanjih rezultatov dela) zaključilo, da je pri toženi stranki obstajalo drugo ustrezno delo zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje, na katerega bi morala tožena stranka razporediti tožnico glede na določbo drugega odstavka 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (ki je uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sprejelo je zaključke sodišča prve stopnje o zakonito izvedenem postopku in ugotovitvah o nedoseganju pričakovanih rezultatov dela tožnice, ni pa se strinjalo s tem, da bi tožena stranka morala tožnici ponuditi delovno mesto zavarovalnega zastopnika. Ugotovilo je, da ima tožena stranka sistemizirano delovno mesto zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja in zavarovalnega zastopnika, da so za obe delovni mesti določeni enaki pogoji, da tožena stranka v objavi prostih delovnih mest ne določa, katero zavarovalno vrsto bo sklepal na novo zaposleni zavarovalni zastopnik, torej gre za praktično identični oziroma primerljivi delovni mesti. Ker tožnica na primerljivem delovnem mestu ni dosegla pričakovanih rezultatov dela, stranki pa tudi nista zatrjevali, da je delo zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje lažje oziroma, da bi tožnica lahko na tem delovnem mestu dosegla pričakovane rezultate dela, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je delovno mesto zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ustrezno delovno mesto, ki bi ga morala tožena stranka ponuditi tožnici oziroma jo razporediti na to delovno mesto. Pritožbi je ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Opozorilo je tudi na napačno presojo sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto plačo referenta za osebna zavarovanja, saj tožnica na tem delovnem mestu ni bila zaposlena.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je kršilo določbo 358. člena ZPP, ki določa primere, ko sodišče druge stopnje lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj je v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki se je oprlo na izpovedi prič in podatke območne službe zavoda za zaposlovanje, ugotovilo, da drugega ustreznega dela pri toženi stranki ni. Prišlo je tudi do kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni. Sodišče v tretjem odstavku na 3. strani obrazložitve sodbe navaja, da tožnica na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja ni dosegla pričakovanih rezultatov dela, da je delovno mesto zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje identično prejšnjemu delovnemu mestu in da je zato zaključek sodišča prve stopnje napačen, vendar ne pove, kateri zaključek sodišča prve stopnje je takšen. Nadalje opozarja na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 230/2004, ki jo povzema, zlasti pa navaja, da mora tožena stranka dokazati, da tožnici ni mogla zagotoviti ustreznega dela. Pri tem ni mogoče vnaprej predvidevati, da delavcu drugega dela ni mogoče zaupati, ker že na sedanjem, domnevno enostavnejšem delovnem mestu, ni dosegel pričakovanih rezultatov. Pogoji za delovno mesto zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja so bistveno strožji kot pogoji za delo na delovnem mestu zastopnika za premoženjsko zavarovanje, torej ne gre za identični delovni mesti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem objektivnih okoliščin, zaradi katerih tožnica ni mogla doseči plana. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na določbi 126. in 127. člena ZDR o delu plače na podlagi delovne uspešnosti, določbi 43. in 45. člena Kolektivne pogodbe o zavarovalstvu Slovenije (KP ZS, Uradni list RS, št. 60/98 in nadalj.) in določbe ZDR ter kolektivne pogodbe tožene stranke v zvezi s postopkom ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela. Meni, da prenehanje delovnega razmerja tožnici temelji na ugotovljeni uspešnosti dela - proviziji, ne pa na ugotovitvah o doseganju rezultatov dela.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nelogično in nerazumljivo obrazložitvijo, vendar revizijsko sodišče te kršitve ne ugotavlja, saj je sodba dovolj jasna in razumljiva ter jo je mogoče preizkusiti. Dovolj jasno je, da se sodišče druge stopnje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, ali je pri toženi stranki obstajalo drugo ustrezno delo, kamor bi tožena stranka morala razporediti tožnico pred odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja.

Revizija pa utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje, zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 358. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje se pri spremembi sodbe sodišča druge stopnje sklicuje na določbi 2. in 4. točke 358. člena ZPP. Po teh določbah mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka), ali če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka).

Bistvena razlika med sodbama sodišča druge in prve stopnje se pojavlja glede zaključka, ali bi morala tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da tožnica ne dosega pričakovanih rezultatov dela, le tej ponuditi drugo ustrezno delo, kot to določa 23. člen ZDR. Po 2. odstavku tega člena namreč o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov, odloči pristojni organ po predhodni ugotovitvi, da pri delodajalcu ni drugega ustreznega dela za tega delavca. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je drugo ustrezno delo obstajalo, temelji na izpovedi prič (in podatkih območne službe zavoda za zaposlovanje). Sodba sodišča prve stopnje ne temelji le na listinah, sploh pa ne na posredno izvedenih dokazih in se tudi ne opira samo na te dokaze. Zato določba 2. točke 358. člena ZPP ne more predstavljati podlage za spremembo sodbe.

Sodišče druge stopnje tudi ne navaja, da se strinja in v celoti sprejema dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje, temveč zaključi, da sta delovni mesti zavarovalnega zastopnika za osebna in premoženjsko zavarovanje identični oz. primerljivi. To predstavlja dejanski in ne pravni zaključek, torej drugačno ugotovitev pomembnih dejstev. Sodišče druge stopnje takšnega zaključka tudi ni napravilo na podlagi izpovedi prič (kot prvenstveno sodišče prve stopnje), temveč je navedlo, da je izpoved priče L.M. le načelne narave, nato pa je svoj zaključek utemeljilo na primerjavi delovnih mest, na ugotovitvi, da tožena stranka v objavi prostih delovnih mest ne loči obeh zavarovalnih zastopnikov in ne določi, katero vrsto zavarovanj bo sklepal novo zaposleni zavarovalni zastopnik, da se poslovanje vrši enotno za vse zastopnike in na tem, da delovno mesto zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ni lažje. Oprlo se je na dejstva, ki jih je brez obravnave ugotovilo in presodilo samo, saj sodba sodišča prve stopnje o teh dejstvih ne navaja ničesar. Za spremembo sodbe sodišča prve stopnje torej ni bilo podlage niti v 3. ali 4. točki 358. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve določb postopka je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu vrača zadevo v novo sojenje. V zvezi s ponovnim obravnavanjem zadeve revizijsko sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o ustreznem delu, ki bi ga tožena stranka morala ponuditi tožnici, pomanjkljiv in najmanj preuranjen (na kar je opozorila tudi pritožba tožene stranke). Za presojo nezakonitosti postopka delodajalca po 23. členu ZDR, ki mora pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov predhodno ugotoviti in preizkusiti, ali razpolaga z drugim ustreznim delom za delavca, za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ne zadošča gola ugotovitev, da pri delodajalcu obstaja kakršnokoli drugo prosto delovno mesto, ki ustreza izobrazbi delavca. Presoja o možnosti razporeditve oziroma presoja ustreznosti delovnega mesta (glede na znanja in zmožnosti delavca, ki ne doseže pričakovanih rezultatov - prvi odstavek 23. člena ZDR) predpostavlja tudi ugotovitev, ali bo delavec na novem delovnem mestu sploh lahko uspešno opravljal delo. Če je novo prosto delovno mesto težje ali dejansko zelo podobno delovnemu mestu (po vsebini nalog, zahtevnosti, pogojih, odgovornosti, ipd.), na katerem delavec ni dosegel ustreznih rezultatov, je lahko utemeljena presoja delodajalca, da mu takšnega dela niti ne ponudi. Namen določbe 23. člena ZDR namreč ni v tem, da se delavca, ki ne dosega pričakovanih rezultatov dela, razporedi na drugo prosto delovno mesto, ki sicer ustreza njegovi izobrazbi, vendar je utemeljeno pričakovati, da na njem spet ne bo dosegel rezultatov, saj dejansko ne odgovarja njegovemu znanju in zmožnostim. Za odločitev v tej zadevi je torej lahko bistvenega pomena, ali bi bila zaposlitev tožnice na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje dejansko ustrezna zaposlitev v smislu navedene zakonske določbe, ali pa je glede na primerljivost del na obeh delovnih mestih in glede na druge okoliščine utemeljeno sklepati, da bi bila neustrezna (upoštevajoč znanje in zmožnosti delavke). Pri tej presoji je potrebno upoštevati možnost razporeditve na prosta delovna mesta v času postopka prenehanja delovnega razmerja tožnice in pri morebitnih razporeditvah iz kraja v kraj tudi omejitve za takšno razporejanje po določbi 19. člena kolektivne pogodbe tožene stranke.

V skladu z določbo 30. člena ZDSS-1 naj sodišče druge stopnje opravi obravnavo ter ugotovljene nepravilnosti popravi z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).