Jedro

Vrhovno sodišče je v številnih zadevah že zavzelo stališče, da se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP v prometu ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo, opravlja le delovno funkcijo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena zavarovalnica tožniku iz naslova obveznega zavarovanja traktorja proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, dolžna povrniti škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 21. 7. 2011. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških je odložilo do končne odločbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je imel zavarovanec obvezno avtomobilsko zavarovanje za svoj traktor sklenjeno pri toženi stranki; da je tožnik na dvorišču zavarovančeve hiše pomagal spravljati in žagati drva; ko so nažagali veliko količino drv, se je zavarovanec brez predhodnega posvetovanja ali opozorila odločil prestaviti traktor, na katerega je bila priključena delujoča žaga, z namenom, da bi naredil več prostora in da bi prišel do boljših drv za žaganje; pri takšnem manevru je prevozil nekaj drv in se s traktorjem in nanj nameščeno žago še bolj približal tožniku, ki je stal na desni strani v smeri voznika, natančneje med žago in drvmi; tožnik se je zaradi tega manevra ustrašil in v svoji reakciji z roko udaril po krožni žagi in se pri tem poškodoval. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da je premikanje vozila naprej in nazaj tipična situacija uporabe traktorja kot vozila v funkciji transporta. Drugostopenjsko sodišče je zavzelo drugačno stališče, in sicer, da je bil premik vozila opravljen v procesu žaganja drv, da bi se traktor s priključeno žago kot delovni stroj približal drvom. Premik je pomenil fazo v delovnem procesu delovnega stroja. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pa ne krije primerov, ko vozilo opravlja le delovno funkcijo.

4. Predlagatelj svoj predlog za dopustitev revizije vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da o pravnem vprašanju, ali je bil traktor v konkretnem primeru v funkciji delovnega stroja ali je opravljal prevozno funkcijo, ni prakse Vrhovnega sodišča RS, sodna praksa nižjih sodišč pa ni enotna. Meni, da o spornem vprašanju višja sodišča dajejo različne odgovore in se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1059/2011 z dne 24. 8. 2011 in II Cp 214/2010 z dne 24. 3. 2010. Izrecno izpostavlja zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 415/2011 z dne 11. 3. 2013, v kateri je bil podan predlog za predhodno odločanje pred Sodiščem EU, kar kaže na pomembnost pravnega vprašanja. Dodaja še, da ni relevantno, s kakšnim namenom se je traktor premikal, ampak zadostuje, da se je in je bil zato v funkciji motornega vozila.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je v številnih zadevah že zavzelo stališče, da se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo, opravlja le delovno funkcijo (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 247/2006 z dne 14. 2. 2008, II Ips 20/2005 z dne 12. 1. 2006, II Ips 134/2000 z dne 7. 9. 2000, II Ips 408/2005 z dne 16. 5. 2007, II Ips 138/2007 z dne 3. 9. 2009, II Ips 721/2009 z dne 3. 12. 2009, II Ips 754/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 392/2007 z dne 18. 3. 2010, II Ips 351/2006 z dne 13. 9. 2007, II Ips 106/2011 z dne 20. 3. 2012 in II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002). Pojem „uporaba vozila“ pomeni uporabo vozila za vožnjo v prometu, v predmetni zadevi pa je bil traktor v uporabi kot delovni stroj in je bil premik opravljen v delovnem procesu tega stroja. Predlagatelj tako ni izkazal, da glede vprašanja, ki ga ocenjuje kot pravno pomembnega, sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. V zadevi II Ips 415/2011 je bilo sicer sporno vprašanje, ali je bil traktor v funkciji vozila ali v funkciji delovnega stroja, v bistvenem podobno, vendar pa je ugotovljeno dejansko stanje v zadevah v bistvenem drugačno. Odločbi višjih sodišč, na kateri se predlagatelj sklicuje, ne dajeta različnih odgovorov na isto vprašanje in potrjujeta stališče, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo pritožbeno sodišče, zato tudi neenotnost sodne prakse višjih sodišč ni izkazana.

7. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).