Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2012, ugotovitev, da je nična (oziroma podrejeno izpodbojna) pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 16. 8. 2012 za delovno mesto ... - strokovni sodelavec za nabavo zemeljskih storitev in se zato razveljavi ter toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo ... - vodja prodajnega področja, ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 1. 9. 2012 do dneva vrnitve plača vsakomesečno razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike, torej od vsakega 16. dne v mesecu ter ji plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica prav tako zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2012 in njeno razveljavitev, plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR ter plačilo vsakomesečne razlike v plači (ki pa je v podrejenem zahtevku opredeljena kot odškodnina za premoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnica se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bil v resnici razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in za ponudbo drugega dela v tem, da se tožnico izloči iz dosedanjega delovnega okolja, saj je nova direktorica A.A. ni prenašala v bližini. Iz komercialnega sektorja sta v kritičnem obdobju morali oditi zgolj tožnica in njena sestra B.B., kar jasno kaže na to, da se ju je direktorica želela znebiti. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali je bila tožnica z odpovedjo šikanirana ali ne, bi sodišče prve stopnje moralo ovrednotiti glede na primerjavo njenega statusa in statusa drugih delavcev, ki so delali v oddelku prometa in po odpovedi. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je formalistično omejilo zgolj na preizkus, ali je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo, kar pa ne zadošča za presojo v tem sporu. Namen določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zlasti še določbe četrtega odstavka 81. člena ZDR, je v tem, da sodišče, kadar gredo trditve v to smer, posamezno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi presoja širše in razišče, ali je bil posameznik zaradi osebnih okoliščin pri odpovedi obravnavan bistveno slabše od drugih delavcev. Ostali delavci so prejeli pogodbe o zaposlitvi za ustrezna delovna mesta, tožnica pa je prejela pogodbo o zaposlitvi za bistveno slabše vrednoteno delovno mesto. Tožnica je dokazala osebne okoliščine, zaradi katerih je bila diskriminirana. Ves čas je dokazovala, da je bila trn v peti A.A., da se je ta čutila ogroženo (v oddelek je prišla na novo in svojega posla ni obvladovala) od tožnice, in ji je bila tožnica kot oseba, ki svoj posel dobro pozna in obvlada, do skrajnosti zoprna. Navedeno predstavlja „drugo osebno okoliščino“ v smislu določbe 6. člena ZDR, zaradi katere tožena stranka pri odpovedi tožnice ni obravnavala enako kot druge delavce oddelka prometa. S tem je tožena stranka tožnico diskriminirala, saj ni enako ravnala tudi v primeru C.C., ki mu ni bilo potrebno iti v L. in A.A., ki po reorganizaciji skupaj s C.C. pokriva Balkan. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče dokazne ocene ni izvedlo ob upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Sodišče se je sklicevalo zgolj na izpovedi prič D.D. in E.E., ne da bi jih objektivno primerjalo z izpovedmi prič F.F., G.G., B.B. in H.H., ki so sicer prav tako zaposlene pri toženi stranki in ki so izpovedovale o slabih odnosih A.A. do tožnice. Tega pa, glede na to, da so še vedno zaposlene pri toženi stranki, gotovo ne bi storile, če njihova izpoved ne bi bila resnična. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o omejenem sodnem varstvu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kadar delavec sprejme ponujeno pogodbo. Sodna praksa vrhovnega sodišča, na katero se pri tem sklicuje sodišče prve stopnje, ni ustrezna. Zakonska dikcija dopušča tudi drugačno interpretacijo, zato je potrebno upoštevati namen določbe, ki prav gotovo ni v tem, da se delavcem omejuje dostop do sodnega varstva v zvezi z varstvom pred nezakonitim odpuščanjem. Nejasne določbe je potrebno razlagati v korist delavca, sicer pa je zakonodajalec v novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v tretjem odstavku 91. člena izrecno določil, da delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po načelu enakosti mora sodna praksa tudi pri sporih, ki so se pričeli pred uveljavitvijo ZDR-1, slediti razlagi, ki jo je glede 90. člena ZDR že zdavnaj sprejela pravna teorija (ZDR s komentarjem, GV 2008). Sodišče prve stopnje bi zato moralo dopustiti poln obseg sodnega varstva, razveljaviti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in novo pogodbo izreči za nično. Podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi ne izraža tožničine prave volje, saj je bila v podpis prisiljena zaradi zagotavljanja svoje socialne varnosti. Podpis je posledica dejstva, da je tožničini drugi pomembni dobrini, to je ekonomsko socialni varnosti, grozila resna nevarnost v smislu določbe drugega odstavka 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Navedeno pomeni, da je nova pogodba o zaposlitvi najmanj izpodbojna. Tožnica ne bi sklenila nove pogodbe, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Z razveljavitvijo odpovedi odpade neposreden razlog za sklenitev nove pogodbe, s tem odpade tudi ekonomski interes delavca za opravljanje dela na slabšem delovnem mestu, zaradi česar je potrebno ugotoviti, da je nična nova pogodba o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič B.B., F.F., H.H. in G.G. o tem, da se je A.A. znašala nad njimi in tudi nad tožnico. S temi dokazi je tožnica dokazovala, da ne gre zgolj za njen subjektiven občutek, da jo A.A. šikanira, temveč je šikaniranje objektivizirano, saj se je krivično, neprimerno in nezakonito ravnanje dogajalo tudi drugim zaposlenim, npr. B.B. in G.G.. Tožnica je primeroma opisala ravnanja, iz katerih je razvidno, da se je nad njo izvajal mobing. Pri sprejeti dokazni oceni sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP, tožena stranka pa ni dokazala, da nadrejena tožnice ni trpinčila na delovnem mestu. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožnice in ocenjuje njeno pritožbo kot neutemeljeno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, da sta v spornem obdobju iz komercialnega sektorja odšli le tožnica in njena sestra B.B., kar naj bi kazalo na to, da se ju je direktorica želela znebiti in da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil poslovne narave, temveč v tem, da se tožnico trpinči. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obstajal poslovni razlog ter s tem zavrnilo tožničine navedbe, da poslovni razlog ni bil podan oziroma da je šlo le za to, da bi se A.A. znebila tožnice in B.B.. Posledično je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti tožničin delovnopravni status s statusom drugih delavcev, ki so delali na komercialnem področju. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo ugotovitev, da tožnica ni bila šikanirana oziroma diskriminirana. Opredelilo se je do vseh spornih vprašanj, prav tako tudi do izpovedi B.B., F.F. in G.G. o tem, da se je A.A. znašala nad njimi in tudi nad tožnico. Izpodbijana sodba je torej ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi ter jo je mogoče v celoti preizkusiti, pritožbeni očitki pa dejansko izpodbijajo dejanske ugotovitve in materialnopravna stališča sodišča prve stopnje.

7. Tožnica v pritožbi očita tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožnica, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2012, ugotovitev, da je nična (oziroma podrejeno izpodbojna) pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ... strokovni sodelavec za nabavo zemeljskih storitev in se zato razveljavi ter toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto ... - vodja prodajnega področja. Uveljavljala je tudi plačilo vsakomesečne razlike v plači zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (podrejeno kot odškodnino za premoženjsko škodo) ter plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga v višini 16.000,00 EUR.

K odločitvi o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in obsegu sodnega varstva

9. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ker je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, je treba pri odločitvi upoštevati v času odpovedi veljavno določbo 90. člena ZDR, ki je v prvem odstavku določala, da se v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR pa delavec, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga.

10. Ni utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka o neutemeljenosti odpovednega razloga. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je nova direktorica prodaje v oddelku rednega prometa A.A. odnose v oddelku polarizirala, pri čemer je dajala prednost ter komunicirala v glavnem s I.I., J.J. in C.C., izrazito pa je omejila službeno poslovno komunikacijo s tožnico, G.G., F.F. in B.B.. Posledica takšnega stanja v oddelku, ki ga je povzročila A.A., je bila nato ugotovitev tožene stranke, da odnosi v oddelku niso dobri in da oddelek kot tak ne more funkcionirati, čemur je sledila poslovna odločitev, da delavcem v tem oddelku komercialnega sektorja odpove pogodbe o zaposlitvi in jim ponudi nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja tožene stranke in ne zaradi tega, da bi se s tem A.A. znebila tožnice, kar je bistveni argument tožnice glede obstoja poslovnega razloga in vsebine nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazano je, da je tožena stranka reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji z dne 1. 6. 2012 in ukinila tožničino delovno mesto. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je A.A. s svojim vodenjem oddelka povzročila situacijo, ko se je tožena stranka odločila za reorganizacijo. Ugotovljeno je bilo namreč tudi, da se je število zaposlenih zmanjšalo na vseh oddelkih komercialnega sektorja. S spremembo pravilnika o sistemizaciji delovnih mest so bila ukinjena še nekatera druga delovna mesta kot so npr. referent za distribucijo kart in kontrolo kuponov in te ključne naloge so se prenesle na delovno mesto kontrolor obračuna prodaje letalskih dokumentov. Ukinilo se je tudi delovno mesto strokovni sodelavec za učne naprave, koordinator usposabljanja posadk in koordinator podpor kabinskemu osebju. G.G. je, zaslišan kot priča, povedal, da je bil prej vodja prodajnega področja, po reorganizaciji pa je bil zaposlen na delovnem mestu strokovni sodelavec za kontrolo stroškov, zato ne drži pritožbeni očitek, da sta morali le tožnica in njena sestra oditi iz komercialnega sektorja. Tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., ki je bil komercialni direktor pri toženi stranki od 1. 4. 2012 do 21. 12. 2012, izhaja, da je prišlo do reorganizacije delovnega procesa. V tem smislu je torej tožena stranka dokazala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenost poslovnega razloga ter v celoti zavrnila trditve tožnice. Sklicevanje v pritožbi, da sta tako G.G. kot F.F. pojasnila, da so bila na oddelku nesoglasja, da je treba oddelek razbiti in da je bila to posledica reorganizacije, je torej mogoče razumeti le kot subjektivno dojemanje delovnih odnosov, ki pa ne sledi poslovni logiki tožene stranke, ki je delovni proces v komercialnem sektorju spremenila in ga bolj približala kupcem s postavitvijo prodajnikov, na trgu K., ki ga je pokrivala tožnica, pa ima tožena stranka svoje podjetje. Tudi če bi ravnanje A.A. vplivalo na slabšanje odnosov znotraj oddelka, zaradi česar bi se tožena stranka odločila za reorganizacijo, to še vedno ne bi utemeljevalo zaključka, da poslovni razlog za prenehanje potreb po delu tožnice, pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni bil podan. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le formalistično sklepalo o obstoju poslovnega razloga, ki ga je utemeljilo z izkazanimi spremembami pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Upoštevanje stališča pritožnice bi pomenilo, da bi moralo delovno sodišče v vsakem posamičnem primeru za nazaj ugotavljati, kaj je bil „pravi“ razlog za reorganizacijo in katera odločitev tožene stranke oziroma njenih delavcev je v preteklosti povzročila situacijo, da je bilo treba organizacijo dela spreminjati. Tega določbe ZDR ne zahtevajo, zato je mogoče poslovni razlog presojati le v okviru objektivno izkazane spremembe organizacijskih ukrepov na strani delodajalca. Seveda pa je vedno možno dokazovati, da so bile organizacijske spremembe le navidezne in da v resnici do njih ni prišlo in je delodajalec zlorabil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar kaj takšnega v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Ni pa možno slediti sklepanju, da organizacijski razlog za odpoved pogodbe ni podan zgolj zato, ker naj bi bila A.A. kriva za slabšanje odnosov med delavci na tem oddelku.

12. Tožnica neutemeljeno opozarja, da nekaterim delavcem ni bilo treba zapustiti delovnega mesta v Sloveniji, npr. C.C., in da je bil cilj A.A. le, da se znebi tožnice in njene sestre iz komercialnega sektorja. Tudi če je C.C. še naprej iz Slovenije pokrival trg L., in mu ni bilo treba iti v L., to ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija posledica poslovne odločitve tožene stranke. Izpovedi prič F.F., G.G., H.H. in tožničine sestre M.M. glede tega vprašanja ne dokazujejo prepovedane diskriminacije na podlagi določene osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR, tj. okoliščine, ki bi neločljivo pripadala tožnici, ji bila prirojena, tako da se ji tožnica ne bi mogla odreči oziroma je ne bi mogla spremeniti, ali pa pridobljena, vendar taka, da se ji tožnica ne bi mogla odreči ali jih spremeniti, tožena stranka pa bi je prav zaradi te okoliščine manj ugodno obravnavala. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila tožnica trn v peti A.A., da se je ta čutila ogroženo (v oddelek je prišla na novo in svojega posla ni obvladovala) od tožnice, in ji je bila tožnica kot oseba, ki svoj posel dobro pozna in obvlada, do skrajnosti zoprna, ne pomeni takšne okoliščine.

13. Vse navedeno dokazuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. V zvezi z obsegom sodnega varstva je namreč neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi sodišče v celoti presojalo izpodbijano pogodbo, tudi z vidika napak volje ter obstoja pogodbene kavze, oziroma da bi sodišče ugotovilo ničnost oziroma izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi.

14. Omejena sodna presoja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru podpisa nove pogodbe o zaposlitvi je določena v tretjem odstavku 90. člena ZDR. Gre namreč za spor, ki datira v čas veljavnosti ZDR, in se torej ni mogoče sklicevati na določbe ZDR-1, ki drugače določajo obseg sodnega varstva. Po določbi tretjega odstavka 91. člena sedaj veljavnega ZDR-1 delavec nima pravice do odpravnine, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Obseg sodnega varstva je torej sedaj določen tako, da se v primeru ugotovljene nezakonitosti pogodba razveže zaradi nastopa razveznega pogoja. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbo pritožbe, da so bila v teoriji različna stališča glede obsega sodnega varstva po 90. členu ZDR ter da je ureditev ZDR-1 drugačna od ureditve v ZDR. Vendar pa ne gre le za sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki ni dopustilo polnega obsega sodne presoje po tretjem odstavku 90. člena ZDR, temveč gre za odločanje sodišča na podlagi zakonske določbe, ki omejuje obseg sodnega varstva. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno omejilo le na razloge, ki se nanašajo na utemeljenost poslovnega razloga. Omejeno varstvo velja tudi v primeru, če delavec prejme ponudbo za neustrezno delo (sodba revizijskega sodišča VIII Ips 63/2011 z dne 7. 5. 2012).

15. Pritožbene navedbe o domnevni ničnosti nove pogodbe o zaposlitvi oziroma njeni izpodbojnosti bi lahko bile relevantne le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ni bil podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Samo v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena bi lahko, ob hkratni ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, odločilo, da „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi. Navedeno izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010. V navedeni odločbi je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. Navedeno pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne oživi že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za njeno odpoved, temveč mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi.

16. Sicer pa je tudi po vsebini povsem zgrešeno stališče tožnice, da naj bi bila nova pogodba o zaposlitvi nična oziroma, da naj bi bila neveljavna zaradi napak volje. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Nova pogodba o zaposlitvi ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu. Nasprotno, institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je izrecno predviden v zakonu. Prav tako ni mogoče šteti, da bi nova pogodba o zaposlitvi nasprotovala ustavi ali moralnim načelom. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bila nova pogodba o zaposlitvi nična zgolj zaradi tega, ker bi z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v tem sporu je bilo v resnici ugotovljeno, da je odpoved zakonita) odpadel ekonomski interes, zaradi katerega je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi.

17. Okoliščina, da je tožnica ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, ker bi sicer zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala brez zaposlitve, ne pomeni napake volje, zaradi katere bi tožnica lahko utemeljeno zahtevala razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za nedopustno grožnjo v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ, saj je institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove izrecno predviden v veljavni zakonodaji in zaradi tega uporabe tega instituta ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo. Prav tako ni mogoče šteti, da bi tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala zaradi bistvene zmote ali pa da bi tožena stranka tožnico k podpisu nove pogodbe o zaposlitvi napeljala tako, da bi pri njej povzročila nebistveno zmoto v smislu določbe 49. člena OZ.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi želi tožnica uveljaviti nedopustnost pogodbe o zaposlitvi zaradi pomanjkanja pogodbene podlage oziroma kavze. Navedba, da je kavza neposreden razlog za sklenitev nove pogodbe, bi lahko bila relevantna, če bi bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan v odpovedi zatrjevan poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

K odločitvi o odškodnini zaradi mobinga

19. ZDR v 6.a členu prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

20. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

21. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vse očitke, ki jih je tožnica navajala kot mobing ter izvedlo dokaze, s katerimi je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi česar tudi niso podani pogoji za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnica. Iz tega razloga tožnica neutemeljeno izpostavlja, da v letih pred 2011 ni bilo zoper njeno delo nobenih pritožb ter da je z vsemi sodelavci in nadrejenimi vzorno sodelovala. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 1448/2010, Pdp 1047/2010, Pdp 387/2007, Pdp 340/2007, Pdp 293/2007 in Pdp 96/2012. Bistveno namreč je, da pri tožnici ni šlo za dalj časa trajajoče sistematično trpinčenje oziroma šikaniranje na delovnem mestu.

22. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da je A.A. tožnici onemogočala delovne rezultate, pri tem pa naj bi ji pomagali tudi njeni pomočniki, ki so ji kratili za delo pomembne informacije, ko so ji prikrivali informacije o sestankih, ali je na sestanke niso vabili, ali ko naj bi A.A. postavila zahteve v zvezi z delom na način, ko tožnica sploh ni vedela, kaj se je na sestanku obravnavalo in ni mogla izpolniti zahteve. Tožnica izpostavlja, da se je komercialni oddelek s prihodom A.A. polariziral in da je prišlo do sporov med sodelavci. A.A. naj bi si prisvajala delovne rezultate ter tožnici krčila pristojnosti in stalno izražala dvom v njene odločitve. Tožnico ter B.B., F.F. in G.G. naj bi stalno pavšalno kritizirala, da delajo analize trgov na pamet, omalovaževala tožničino delo, zatirala izražanje mnenja, o njej govorila za hrbtom ter ignorirala in jo namerno klevetala v javnosti. Vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ti očitki bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo vse okoliščine glede posameznih očitkov ter se v zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Tudi če bi šteli za resnično, da naj bi A.A. morala tožnico obvestiti o stornaciji letov za N. (Makedonija), čeprav tega oziroma trditve pritožnice, da vodja informacije o stornaciji tožnici namenoma ni hotela predati, O.O. ni jasno in izrecno potrdil v izpovedi, to še ne bi ustrezalo zakonski opredelitvi trpinčenja na delovnem mestu v tem smislu, da bi bilo sistematično in ponavljajoče se negativno ali žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

23. Tudi sicer je sodišče prve stopnje s tem v zvezi sprejelo ustrezne dejanske ugotovitve ter pravna stališča, s katerimi se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. V celoti so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnice, da je podano šikaniranje zaradi neodobritve izrabe dopusta. Odobritev izrabe dopusta je odločitev v pristojnosti delodajalca in delavec ne more domnevati, da je dopust odobren že z vložitvijo vloge za odobritev. Zato mora delavec pred odhodom na dopust preveriti, ali je dopust odobren, ne pa na lastno roko šteti, da je zaradi ravnanja v preteklosti oziroma drugačnih okoliščin mogoče šteti, da je dopust odobren že samo s tem, ker delavec zaprosi za dopust. Zato je v tem delu mogoče tožnici očitati, da je lahkomiselno sklepala, da je dopust odobren, čeprav ji ni bil odobren. Tudi sicer je bilo ugotovljeno, da je tožnica zahtevala dopust v času, ki za to ni bil primeren zaradi dokapitalizacije v jeseni leta 2011. V tem delu torej ni šlo za sankcioniranje tožnice, temveč za ravnanje tožene stranke, ki je v celoti zakonito in utemeljeno na dejstvu, da delodajalec odloča, kdaj lahko delavec nastopi dopust. 24. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedi prič F.F., G.G., H.H. in B.B. na način, da je očitke, ki naj bi izhajali iz njihovih izpovedb, zavrnilo z ustrezno argumentacijo, ko jo je utemeljilo na dokazih, ki jih je štelo za bistvene in ki dokazujejo, da ni šlo za mobing tožnice. Ni mogoče šteti, da je dokazna ocena pomanjkljiva, nepravilna oziroma dvomljiva, ker naj bi sodišče dalo prednost pričam, ki so na strani nadrejene A.A.. Dokazna ocena temelji na objektivni ter nepristranski oceni dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo. Zato pritožbeno povzemanje delov izpovedi prič F.F., G.G., H.H. in B.B. ne more vplivati na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dogodki, na katere se ti deli izpovedi nanašajo. Ravnanja tožene stranke in njenih zaposlenih torej ne ustrezajo zakonski definiciji mobinga, zato je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen.

25. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (I. in II. točka izreka) prvostopenjske sodbe.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške te vloge.