Jedro

Tožnica pošiljke v roku 15 dni ni prevzela, zato ji je bil sklep o davčni izvršbi vročen dne 29. 11. 2019, na podlagi fikcije vročitve. Osemdnevni rok za pritožbo se je iztekel dne 9. 12. 2019, tožnica pa je pritožbo vložila šele dne 16. 1. 2020, torej prepozno. Glede na navedeno tožba zoper sklep Finančne uprave o zavrženju pritožbe po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4934-175195/2019-16 z dne 27. 1. 2020, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-121/2020-4 z dne 25. 8. 2020. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z zakonom. Ker je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči, toženka finančnega položaja tožnice skladno z drugim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni ugotavljala. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZBPP pa je presojala, ali je zadeva očitno nerazumna ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Toženka ugotavlja, da je tožnica zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-175195/2019-1 z dne 12. 11. 2019 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi) dne 16. 1. 2020 vložila pritožbo. Finančna uprava RS je ugotovila, da je bil tožnici sklep o davčni izvršbi vročen dne 29. 11. 2019 na podlagi fikcije vročitve. Osemdnevni rok za vložitev pritožbe se je iztekel dne 7. 12. 2019, zato je Finančna uprava RS pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom št. DT 4934-175195/2019-16 z dne 27. 1. 2020 (v nadaljevanju sklep o zavrženju pritožbe) zavrgla kot prepozno. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe z odločbo DT-499-29-121/2020-4 z dne 25. 8. 2020 (v nadaljevanju odločba o zavrnitvi pritožbe) zavrnilo kot neutemeljeno. Toženka v nadaljevanju pojasnjuje, da tožničine navedbe, da se je s sklepom o davčni izvršbi seznanila šele dne 9. 1. 2020, niso relevantne, saj ni pomembno, kdaj se naslovnik dejansko seznani s vsebino pošiljke, ampak vročitev oziroma njena fikcija nastopi že s samim potekom časa, na kar opozori tudi Ministrstvo za finance. Ker je tožnica dne 14. 11. 2019 prejela sporočilo o neuspeli osebni vročitvi, pošiljke pa v zakonsko določenem roku za prevzem pošiljke ni prevzela, je že na prvi pogled jasno, da je bilo vročanje opravljeno v skladu z določili 87. člena ZUP, na podlagi katerega je dne 29. 11. 2019 nastopila fikcija vročitve, posledično pa to pomeni, da je tožničina pritožba z dne 16. 1. 2020 prepozna. Ker je bila tožnica seznanjena z neuspelo vročitvijo sklepa o davčni izvršbi in ni zadostno ukrepala, je tudi očitno, da ne obstajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih bi se tožnici dovolilo vrnitev v prejšnje stanje. Na podlagi navedenega je toženka zaključila, da tožnica z morebitno tožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zato je bilo potrebno prošnjo za dodelitev BPP po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno.

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da bi zavrnitev prošnje za dodelitev BPP pomenila kršitev 34. in 35. člena Ustave RS. ZBPP v III. poglavju predvideva pogoje za dodelitev BPP in v 22. členu določa, da je prosilec upravičen do BPP v drugih primerih iz razlogov, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli oziroma ne morejo vplivati. Mnenje o teh dejstvih mora na zahtevo pristojnega organa za BPP podati tudi pristojni center za socialno delo, to pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. V izpodbijani odločbi ni nikjer navedeno, da je izterjevalec A.A. doživel srčno kap, zaradi katere ni prišlo do dogovorjenega sestanka. Trditev, da je zadeva očitno nerazumna, ni razlog za zavrnitev. Po 25. in 26. členu Ustave RS imajo državljani pravico vlagati pravna sredstva, ti členi Ustave pa so bili kršeni že z odločbo ZPIZ-a. Trditev, da je bilo pismo fiktivno vročeno, je ironična, saj fikcija prispelosti sklepa ni bila sporočena ne v poštnem nabiralniku, ne preko elektronske pošte. Ker pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP niso bila znana vsa dejstva, tožnica pričakuje ugodno rešitev upravnega spora.

4. Sodišče je po izteku roka za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo prejelo dopolnitev tožbe. V njej tožnica po odvetnici pojasnjuje, da v času vročitve prvostopenjskega sklepa o davčni izvršbi ni bila prisotna na naslovu prebivališča. Dne 14. 11. 2019 je prejela sporočilo o neuspeli osebni vročitvi po ZUP. Tožnica je kontaktirala izvršitelja A.A., ki ji je sporočilo pustil, in dogovorila sta se, da se osebno srečata, vendar do srečanja ni prišlo, izvršitelj ji tudi ni pustil nobenega pisanja. Dne 9. 1. 2020 je tožnico kontaktiral izvršitelj B.B., ki ji je vročil sklep o davčni izvršbi, ker pa se tožnica ni strinjala z vročitvijo tega sklepa, niti da je zamudila rok za pritožbo, je zoper ta sklep vložila pritožbo. Pisanje tožnice je po vsebini predstavljalo tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. Kljub temu, da je bil finančni organ seznanjen z vsemi zapleti, je pritožbo tožnice zavrgel kot prepozno, s tem pa se tožnica ne strinja. V primeru nejasnosti vloge bi jo moral organ pozvati na odpravo pomanjkljivosti, in sicer, da naj se konkretno izjasni, ali predlaga vrnitev v prejšnje stanje ali pa njena vloga predstavlja kaj drugega. Upravni organ mora namreč skrbeti za to, da nevednost in neukost stranke nista v škodo njenih pravic. Po mnenju tožnice je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Toženka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP; po 1. alinei tega odstavka mora biti izpolnjen pogoj, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku tega člena ZBPP opredeljuje, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Kot tako je toženka štela zadevo, v zvezi s katero je za dodelitev BPP prosila tožnica, in sodišče toženki pritrjuje.

8. V konkretnem primeru je tožnica zaprosila za BPP za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4934-175195/2019-16 z dne 27. 1. 2020, s katerim je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-175195/2019-1 z dne 12. 11. 2019 zavržena kot prepozna. V tožbi tožnica pavšalno navaja, da je odločitev toženke nepravilna, da ni razumnega razloga za zavrnitev in da niso bila upoštevana vsa dejstva, med drugim to, da je finančni izterjevalec doživel srčno kap in se dogovorjen sestanek zaradi tega ni zgodil. Sodišče navedene ugovore zavrača. 9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v zadevi ni sporno, da je bil sklep Finančne uprave RS o davčni izvršbi št. DT 4934-175195/2019-1 z dne 12. 11. 2019 tožnici vročen dne 29. 11. 2019 na podlagi fikcije vročitve. Sama tožnica pojasnjuje, da je v času vročitve ni bilo na naslovu prebivališča, da je dne 14. 11. 2019 res prejela sporočilo o neuspeli osebni vročitvi, da pa ji je bil sklep o davčni izvršbi vročen šele dne 9. 1. 2020. Kot pravilno pojasni že toženka, prvi odstavek 87. člena ZUP določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Sodišče v tej zvezi smatra, da je drugi odstavek 87. člena ZUP »če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka«, povsem jasen in nastop fikcije vročitve veže zgolj in samo na potek omenjenega roka, seveda ob pogoju ustrezne obvestitve naslovnika skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZUP. Nastop fikcije vročitve zakon ne pogojuje na noben drug način, kar potrjuje tudi sodna praksa (poleg odločb, ki jih citirala toženka, prim. npr. tudi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1735/2015 z dne 15. 9. 2016). Navedeno pomeni, da se sklep o davčni izvršbi v predmetni zadevi šteje za vročenega tožnici s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja skladno z obvestilom o poskušeni vročitvi z dne 14. 11. 2019, pri čemer tožnica prejema in ustreznosti obvestila o poskušeni vročitvi, kot rečeno, niti ne prereka. Kot izpostavi toženka v izpodbijani odločbi, tožnica pošiljke v roku 15 dni ni prevzela, zato ji je bil sklep o davčni izvršbi vročen dne 29. 11. 2019, na podlagi fikcije vročitve. Osemdnevni rok za pritožbo se je iztekel dne 9. 12. 2019, tožnica pa je pritožbo vložila šele dne 16. 1. 2020, torej prepozno. Glede na navedeno tožba zoper sklep Finančne uprave o zavrženju pritožbe tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

10. Tožnica je po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu po odvetnici vložila tudi že zgoraj omenjeno dopolnitev tožbe, v kateri podrobneje pojasnjuje razloge, zakaj vročitev ni bila pravilna, da ji je bilo pisanje s sklepom o davčni izvršbi vročeno šele dne 9. 1. 2020, zaradi česar je pritožba vložena dne 16. 1. 2020, pravočasna. V tej zvezi sodišče opominja, da se glede na 36. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prepozna tožba zavrže, ker to velja za tožbo kot takšno, pa mora enaka posledica veljati tudi za njeno dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Sodišče šteje tožničine navedbe v dopolnitvi tožbe v tej zvezi za širitev tožbenih razlogov po poteku roka za tožbo, kar pa ni dopustno. Ker ta dopolnitev tožbe ni samostojna vloga, je sodišče sicer ne bo zavrglo, vendar pa se obenem tudi ne bo opredeljevalo do njenih razlogov1. 11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnica se sicer sklicuje na kršitev ustavnih pravic, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane, sodišče pa samo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, to je, da je tožnica dne 14. 11. 2019 prejela sporočilo o neuspeli osebni vročitvi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prim. podobno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019.