Jedro

Naročnik dela lahko uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti le tisto škodo, ki jo je pretrpel zaradi napake na izvršenem delu na drugih svojih dobrinah. Če pa gre za škodo na sami stvari, ki je bila predmet pogodbe in jo je treba nadomestiti kot odpravo napake na način vtoževan v obravnavani zadevi, gre za enega od jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v prvi alineji tč. I izreka (za znesek 20.622,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2015 dalje) in v tč. III izreka (stroškovni odločitvi) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem in izpodbijanem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma 20.737,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 20.622,13 EUR za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, od zneska 36,67 EUR od 21. 8. 2007 dalje in od zneska 78,66 EUR od 8. 8. 2007 dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po katerem bi moral toženec tožnikoma plačati še 175,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2005 dalje in znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2006 dalje. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnikoma plačati pravdne stroške v znesku 4.288,15 EUR.

2. Toženec je proti obsodilnemu delu sodbe vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V sodbi pa obstaja tudi nasprotje med gradbenim dnevnikom, izjavami prič in izvedenskim mnenjem ter razlogi sodbe. Meni, da izvedenec dejansko ni ugotovil poškodb ali nestrokovno položenega izolacijskega materiala. Pri izvajanju dokaza, da je vertikalna izolacija položena nestrokovno, kar je temeljno izhodišče izvedenskega dela, pritožnik ni bil obveščen niti povabljen. Izvedenec tudi ni pojasnil, iz katerih razlogov je izključeno nastajanje vlage zaradi toplotnega mostu. Sodišče ni ugotovilo nekaterih očitnih neskladnosti v izvedenčevih navedbah. Ali je izvedena vertikalna in horizontalna ventilacija, nameščena po vseh elementih konstrukcije, bi lahko izvedenec ugotovil z izvedbo sondažnega izkopa do temeljev. Nerazumljiva je tudi trditev, da neustrezno položene stirodur plošče, med katerimi je presledek, po zatrjevanju izvedenca vplivajo na stopnjo vlažnosti oziroma vlage, pri tem pa sploh ni podatkov oziroma ugotovitve, ali so plošče povsod položene malomarno. Izvedenec tudi ne pojasni izvira zatekanja vode. Toženec je v svojih vlogah večkrat opozoril na okoliščino, da stavba stoji ob koncu ledeniške morene, ki je običajno zelo propustna, zato o podtalnici ne more biti govora. Postavlja se vprašanje, na podlagi česa prihaja do vlažnosti prostorov, če vira ni. Sodišče se z gradbenim dnevnikom ni ukvarjalo. Pritožnik se tudi nikoli ni zavezal, da bo zemljino okoli hiše utrdil tako, da bo mogoče položiti tlakovce. Sodišče je tudi v celoti spregledalo dejstvo, da je priča C. C. opozoril tožečo stranko na pomanjkljivo zbitost zemljine okoli hiše, vendar je tožnik odredil polaganje tlakovcev. S tem je bila vzročna zveza pri tej očitni napaki pretrgana. Zmotna je ugotovitev, da se je toženec zavezal zasuti hišo tako, da bo možno na zasuto zemljino položiti tlakovce. Sodišče tudi ni raziskalo, zakaj tožeča stranka ni pozvala tožnika, da pomanjkljivost odpravi. Obstaja tudi verjetnost, da je do poškodbe talne hidroizolacije prišlo pri kasnejših delih. Pri obravnavi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ni omenjeno, da temelji niso izolirani, kar je ključno dejstvo za ugotovitev ali zavrnitev vlaženja zaradi toplotnega mostu. Za dejansko stanje je odločilno dejstvo, kdaj je bila gradnja končana, kdaj je investitor oziroma nadzornik sestavil prevzemni zapisnik. Tožeča stranka je dejansko prevzela klet pred postavitvijo montažne hiše, ki se je začela postavljati 4. 7. 2003. Nikoli ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožeča stranka napake, tako očitne kot skrite, notificirala, še manj pa, da je toženec zavrnil njihovo odpravo. Tožnika sta začela očitati napake šele v ugovoru zoper izvršilni predlog. V tem pa nista terjala odstranitev napak ampak znižanje cene. Prav tako v sodbi ni ugotovljeno, kdaj sta vložila nasprotno tožbo. Od teh ugotovitev so odvisni materialni roki, odločilni za presojanje pravočasnosti sodnega uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Gre za materialnopravno vprašanje. Sodišče je tudi spregledalo, da toženec ni bil obveščen o napakah in da mu ni bil dan naknadni rok za odpravo napak, zato ni izpolnjen pogoj za znižanje plačila. Naročnik se po dveh letih od prevzema opravljenega dela ne more več sklicevati na napako. Iz prevzemnega zapisnika izhaja, da je tožeča stranka prevzela gradnjo najkasneje 16. 10. 2003, saj je ona zapisnik tudi sestavila. Tudi če sodišče priznava ugovor, kot da je tožeča stranka pritožniku z njim poslala obvestilo o napaki take vsebine, bi moralo sodišče še vedno preizkusiti pravočasnost zahtevka in presoditi ali vsebina zahtevkov sledi vsebini ugovora. Ugovor napake zaradi vlage na severozahodnem delu kleti ni bil podan pri ugovoru zoper plačilni nalog. Toženec o vlagi v vinski kleti ni bil nikoli obveščen v enomesečnem roku, kot to zahteva zakon. Prekršen je bil subjektivni rok, nasprotna tožba pa tudi ni bila vložena v absolutnem dvoletnem roku. Gre za prekluzivne roke, katerih zamuda pomeni izgubo pravice, nanje pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Nasprotuje odločitvam o zavrnitvi njegovih zahtev za izločitev sodnic, prav tako pa se tudi ne strinja z zavrnitvijo njegovega predloga za izločitev izvedenca, saj obstojijo okoliščine, ki kažejo na njegovo pristranost. Meni, da je od prvega naroka dalje v neenakopravnem položaju pred sodiščem. Vsi očitki o napakah, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, so počasi izginevali kot neutemeljeni, na koncu pa je ostala samo vlaga, katere vzrok pa sploh ni poznan. Sodišče pri odmeri stroškov ni pravilno upoštevalo uspeha pravdnih strank po temelju in po višini. Uspeh tožeče stranke je zato le četrtinski, ne pa polovičen. Sodišče pri odmeri potnih stroškov ni imelo nobene podlage za zaokrožanje razdalje navzdol. Odsotnost zaradi poti je pri pooblaščencu trajala več kot pol ure, zato bi mu šlo za vsake začete pol ure po 20 točk. Toženec je v pritožbenem roku vložil dopolnitev pritožbe, v kateri je med drugim navedel, da ni bilo nikoli ugotovljeno, zakaj je prišlo do zamašitve kanalizacije. Napačno je tudi stališče, da je nameščena pretanka plast stiodurja, pa čeprav funkcija tega materiala v konkretnem primeru sploh ni izolacijska.

3. Prvostopenjsko sodišče je pritožbo in njeno dopolnitev poslalo v odgovor tožnikoma, ki pa na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavano sporno razmerje med pravdnima strankama izvira iz „Pogodbe o gradnji stanovanjske hiše do 1. faze“, ki sta jo 18. 4. 2003 sklenili tožeča stranka kot naročnica in tožena kot izvajalec del. Tožena stranka se je s pogodbo obvezala tožeči stranki, da bo zgradila objekt do prve gradbene faze, na katerega bo tožeča stranka nato postavila montažno hišo, ta pa se je obvezala toženi stranki, da ji bo za opravljeno delo plačala dogovorjeno ceno. Tožeča stranka je toženi očitala kršitev pogodbe. Navedla je, da svoje pogodbene obveznosti ni pravilno izpolnila, ker je delo opravila z napakami. Zaradi nepravilne izvedbe hidroizolacije prihaja do stalnega vlaženja kletnega zidovja, zaradi nepravilne priprave podlage za polaganje tlakovcev pa do njihovega posedanja. Če bi tožeča stranka te napake sama odpravljala, bi znašali stroški sanacije 20.622,13 EUR. V tem znesku je zajeta sanacija vlage v kletnih prostorih in popravilo spuščenih obodnih zunanjih tlakov z ureditvijo odvodnjavanja. Navedeni znesek je ugotovilo sodišče prve stopnje s pomočjo sodnega izvedenca oziroma v to vlogo postavljene strokovne institucije – A., d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo navedenega zneska. Kot je navedlo je materialnopravna podlaga njegove utemeljenosti v določilu tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ima naročnik pravico, da lahko v primeru, če podjemnik ne odpravi napake v primernem roku, sam odpravi napako na podjemnikov račun.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prevelika vlažnost kletnih zidov kot napaka pokazala že tekom izvajanja del in da jo je tožena stranka poskusila sanirati, vendar neuspešno. Zato je razsodilo, da tožeča stranka od tožene upravičeno zahteva, da ji plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake s pomočjo drugega izvajalca, ki ga bo po lastni presoji angažirala sama. Dejstva, da so omenjeni kletni prostori objekta tožnikov pretirano vlažni, tožena stranka ne prereka. Ne strinja pa se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je vzrok v njuni nepravilni izvedbi del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razlog za vlago v nepravilni izvedbi hidroizolacije (tako horizontalne kot vertikalne) zunanjih obodnih zidov, zaradi česar voda skozi njih kapilarno pronica v notranjost. Pri tem tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da takšen zaključek temelji na izvedenčevi nepravilni izvedbi sondaže terena. Izvedenec B. B., ki je zaposlen v omenjeni instituciji, ki je izdelala izvedensko mnenje, je zaslišan izpovedal, da je do takšnega zaključka mogoče priti tudi brez sondaže. Hkrati je bila z izvedenskim mnenjem in izpovedjo omenjenega izvedenca izključena možnost, da bi bila vlažnost zidov posledica toplotnih mostov ali pojavov kondenza. Kot eden od vzrokov vlaženja je ugotovljena neustrezna namestitev ekstrudiranega polistirena, ne pa njegova debelina, kar naj bi bila po pritožbenih trditvah tožene stranke napaka projektanta, ne pa izvajalca. Nepomemben je tudi izvor vlaženja zemljine, ki ga v pritožbi poudarja tožena stranka, iz katere skozi zidove prodira voda. Dejstvo je, da bi se to dalo preprečiti s pravilno izvedeno hidroizolacijo. V zvezi z navedenimi pritožbenimi očitki pa je neutemeljen tudi toženčev očitek pristranosti izvedenca. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo zahteve tožeče stranke, da se ne vgradi izolacija, ker je hotela imeti večjo vlažnost v vinski kleti. Navedeno okoliščino je tožena stranka prvič postavila kot dejansko trditev šele v pritožbi, zato ne more biti upoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Res je toženec ob svojem zaslišanju izpovedal, da je ob steno vinske kleti dal le hidroizolacijo, ne pa tudi termoizolacijo. Te navedbe sodišče ni bilo dolžno presojati in upoštevati, saj je ni mogoče upoštevati kot dejansko trditev tožene stranke. Zaslišanje je namreč namenjeno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki jih je stranka v postopku zatrjevala in so del njene dejanske tožbene podlage. Če niso, bi njihovo upoštevanje pomenilo nedopustno širjenje in dopolnjevanje tožbene trditvene podlage.

7. Kot je bilo navedeno, je v tožeči stranki dosojenem znesku 20.622,13 EUR zajet tudi strošek popravila spuščenih obodnih zunanjih tlakov z ureditvijo odvodnjavanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je posedanje tlakovcev posledica toženčeve nezadostne utrditve terena oziroma nepravilne priprave podlage pod tlakovci. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je neenakomerno posedanje tlakovcev posledica neenotnega uporabljenega zasipnega materiala, premajhne debeline posameznih plasti podlage in njihove pomanjkljive utrditve. Tlakovci bi morali biti položeni na tanjšo plast mivke na 20 cm pranega gramoza. Izvedenec B. B. je izpovedal, da mora biti podlaga za polaganje tlakovcev brezhibna in da jo mora prevzeti (pripraviti) tisti, ki tlakovce polaga. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je bila njena obveznost v opravi zasutja hiše, ne pa v pripravi terena za polaganje tlakovcev. To je bila po njenem dolžnost tistega, ki je tlakoval. Spornosti tega dejstva prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Iz razlogov sodbe bi celo izhajalo, da navedene obveznosti ni v opisu pogodbenih del. Hkrati pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi C. C., ki je pri tožeči stranki polagal tlakovce, da je drugega tožnika opozoril na nepravilno nasutje in na nevarnost posedanja tlakovcev, vendar je drugi tožnik vztrajal na položitvi. Če je tako, tožena stranka ne bi bila dolžna povrniti stroškov odstranjevanja tlakovcev in njihovega ponovnega polaganja. V tem delu je izpodbijana sodba pomanjkljiva, saj nima razlogov o navedenih spornih dejstvih in izvedenem dokazu, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. Glede navedene odločitve je pritožba utemeljena in bi bilo zato treba v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena.

8. Ne glede na navedeno, pa tožena stranka utemeljeno izpodbija celotno odločitev glede plačila 20.622,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na pravno naravo tožbenega zahtevka za plačilo omenjenega zneska. Naročnik dela lahko uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti le tisto škodo, ki jo je pretrpel zaradi napake na izvršenem delu na drugih svojih dobrinah. Če pa gre za škodo na sami stvari, ki je bila predmet pogodbe in jo je treba nadomestiti kot odpravo napake na način vtoževan v obravnavani zadevi, gre za enega od jamčevalnih zahtevkov. Za uveljavljanje teh pa veljajo prekluzivni roki za grajanje napak (660. člen v zvezi z 633. členom in 634. členom OZ), kot tudi za sodno uveljavljanje pravice (660. člen v zvezi z 635. členom OZ). Tožeča stranka v tožbi ni postavila dejanskih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o pravočasnem in opredeljenem grajanju napak dela tožene stranke, niti o pravočasnosti sodnega uveljavljanja napake. V tem delu tožba ni bila sklepčna, saj ne vsebuje pravotvornih dejstev.(1) Sodba tako nima pravnega zaključka o pravočasni notifikaciji napak (kolavdacijski zapisnik?). Tako tudi nima zaključka ali je tožeča stranka zahtevala njihovo odpravo na vtoževani način v enem letu po njihovem grajanju. Pri tem je treba poudariti enotno stališče sodne prakse, da gre za prekluzivni rok materialnega prava, ki ga zato sodišče upošteva po uradni dolžnosti.(2) Prav zato je brezpredmetno, da je tožena stranka na to okoliščino opozorila šele v pritožbi. Ker gre za odpravljivo nesklepčnost, bi moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko, da jo odpravi (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je treba razveljaviti sodbo v navedenem delu, da sodišče odpravi svojo pomanjkljivost v postopanju oziroma pozivanju na odpravo nesklepčnosti. Kot je bilo navedeno, gre za dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbe v tem delu. Na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP je bilo zato treba razveljaviti izpodbijano sodbo v odločitvi o plačilu 20.622,13 EUR z zakonskimi obrestmi in posledično tudi stroškovno odločitev in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti tožene stranke na povrnitev zneskov 36,67 EUR in 78,66 EUR z zakonskimi obrestmi tožeči stranki. Gre za stroške tožeče stranke, ki so ji nastali tekom pravdnega postopka zaradi izliva fekalij iz kanalizacije v kletne prostore. Sanacijo izliva je opravilo komunalno podjetje D., d.o.o., vzrok izliva pa je bil v nepravilni izvedbi dela polaganja kanalizacijske cevi. Kasneje (tekom postopka) je tožena stranka to sanirala. Toženec je zaslišan priznal odgovornost za zamašitev kanalizacije (zaslišanje na naroku za glavno obravnavo 12.2.2010), zato se ne more upirati povrnitvi stroškov, nastalih po njegovi krivdi. V tem delu je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v navedenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 131. Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 568/2006, II Ips 561/1996, II Ips 67/2014, ...