Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnik do toženca terjatev iz naslova odškodnine za škodo, utrpelo 9.6.2005, v znesku 1.271,18 EUR (1. tč. izreka), da ima toženec do tožnika neporavnano terjatev v isti višini (2. tč. izreka) in da se omenjeni terjatvi pobotata (3. tč. izreka). Tožbeni zahtevek in pobotni ugovor je v presežku zavrnilo (4. tč. izreka) ter tožencu naložilo, naj tožniku povrne 660,99 EUR njegovih pravdnih stroškov z zamudno posledico (5. tč. izreka). V zvezi s tožnikovo terjatvijo je obrazložilo, da ga je toženec (tožnikov sin) telesno poškodoval, zaradi česar je tožnik utrpel udarnino pod levim očesom in podkožno krvavitev, udarnino leve strani obraza ter odrgnino za levim ušesom. Odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je ocenilo na 580,00 EUR, za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa na zahtevanih 420,00 EUR; ugotovilo je še, da tožnik ni pretrpel pravno priznanega strahu.

(2) Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe, torej proti delu 4. tč. izreka, ki se nanaša nanj, ter 5. tč. izreka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Iz njih izhaja, da je tožnik utrpel tri poškodbe (udarnino in podplutbo v izzvenevanju pod levo očesno kotanjo, udarnino leve strani obraza in odrgnino za levim uhljem), zaradi česar je trpel srednje hude bolečine sedem dni, zmerne pa okoli dva tedna (skupaj torej tri tedne). Dodaja, da je v tem času trpel določene nevšečnosti; jemal je analgetike, ni mogel normalno skrbeti za higieno na obrazu, imel pa je tudi težave z vidom. Glede na navedeno meni, da je prisojeni znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prenizek. Nadalje oporeka zavrnitvi njegovega zahtevka iz naslova strahu. Ne drži, da tožnik strahu ni utrpel, saj vsak (tudi nenaden in nepričakovan) fizični napad pri človeku povzroči občutek strahu. Tožnikove poškodbe poleg tega kažejo, da ga je toženec večkrat udaril in ga celo davil. Čeprav je toženec takoj po napadu odšel, je tožnik strah utrpel; pri njem je podan tudi sekundarni strah.

(3) Na vročeno pritožbo toženec ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Očitki, da ugotovitve izvedenca niso bile upoštevane, niso utemeljeni. Čeprav je izvedenec po svojih izkušnjah ocenil, da je tožnik srednje hude bolečine trpel okoli en teden, zmerne pa še dva tedna, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovi izpovedbi, podani na glavni obravnavi, da ga je glava bolela le tri do štiri dni, potem pa je bolečina prenehala (list. št. 24); svoj zaključek je tudi ustrezno obrazložilo (3. odst. 4. str. izpodbijane sodbe). Pri ocenjevanju višine nepremoženjske škode je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo jemanje analgetikov ter obiskovanje zdravnika. Svojo nemožnost skrbi za obrazno higieno tožnik prvič zatrjuje šele v pritožbi, ob tem pa ne pove, čemu tega ni storil že prej (nedopustna pritožbena novota, 1. odst. 337. čl. ZPP (1)). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ni izrecne opredelitve do tožnikove trditve, da je imel nekaj dni po poškodbi težave z vidom, vendar to na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Prisojeni znesek v okviru telesnih bolečin namreč zadostuje tudi za pravkar navedene nevšečnosti. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje tožniku za tu obravnavano nepremoženjsko škodo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ (2), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin ter teži in naravi poškodbe. Višja zahtevana odškodnina bi šla po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

(6) Materialnopravno pravilna je nadalje zavrnitev tožnikovega zahtevka glede strahu. Pri tem ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni utrpel nobenega strahu; prav nasprotno - ugotovilo je, da tožnikov (čeprav obstoječ) strah v konkretnem primeru ne utemeljuje denarne odškodnine. Glede na neizpodbijano ugotovitev, da je bil strah kratkotrajen, bi bil tožnik upravičen do denarne odškodnine iz tega naslova le, če bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnovesje. Ker tega tožnik niti ni zatrjeval, kaj šele izkazal (212. čl. ZPP in 215. čl. ZPP), je razpravljanje o tem, ali je bil strah povzročen z udarci oziroma tudi z davljenjem, brezpredmetno. Tudi sekundarni strah tožnik uveljavlja zgolj pavšalno, poleg tega pa še prepozno (1. odst. 337. čl. ZPP). V tožbi je sicer omenil, da mu je sinov napad povzročil nelagodje, vendar predvsem občutek sramu in ponižanosti, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri presoji zahtevka zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

(7) Ob odsotnosti drugih pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP), saj je glede na povedano pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

(8) Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel. (1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP.

(2) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami.