Jedro

Sodišči prve in druge stopnje navajata kot materialnopravno podlago obeh sodb določilo 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: - da je škoda nastala, - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, - da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.

Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 174. člena ZOR), mora ostale (prve) tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec oziroma tožeča stranka. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravila o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji toženi stranki plačata odškodnino v tolarski protivrednosti 20.343,32 CHF.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni izpodbijno sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji navaja, da naj bi bilo, po mnenju izvedenca Š., mesto trčenja vozil tožeče stranke in drugotožene stranke med desnim robom Samove ulice in Pupinovim stožcem, kar je že na Podmilščakovi cesti. Hkrati pa izvedenec prenaša mesto trčenja nazaj na križišče Samove in Drenikove ulice, čeprav za to ni materialnih dokazov. Nasprotujoče si ugotovitve izvedenca Š. ter obeh sodišč predstavljajo bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožnica vseskozi trdi, mnenje ing. P. pa to potrjuje, da je bilo mesto trčenja že na Podmilščakovi ulici ob Pupinovem stožcu. Tudi izvedenčeve ugotovitve o hitrosti drugotoženkinega vozila ne morejo biti točne, saj hitrost, ki jo ugotavlja izvedenec, ne more imeti za posledico takih poškodb na obeh vozilih, zamika osi obeh vozil, drsenja vozila drugotoženke in prevrnitve na bok. Izvedenec tudi ni obvestil tožeče stranke o ogledu kraja nesreče, čeprav mu je bilo s sklepom sodišča naloženo, da opravi ogled v prisotnosti pravdnih strank. Reviziji je tožeča stranka priložila še laično obrazložitev, v kateri izčrpno popisuje in komentira potek dosedanjih postopkov in se pridružuje revizijskim navedbam, ki jih je zanjo podal njen pooblaščenec.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodiščema kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevana nasprotja v izvedeniškem mnenju niso predmet navedene kršitve, saj ne gre za pomanjkljivost sodbe. Ugotavljanje dejstev z izvedenci je namreč dokazno sredstvo, ki ga sodišče uporabi, kadar je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Izvedeniško mnenje torej vsebuje ugotovitve o dejstvih, zato spada v dejansko podlago odločitve. Dejanska podlaga odločitve pa ne more oziroma ne sme biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Uveljavljana kršitev bi bila podana v primeru, če bi sodišče v sodbi navedlo drugo mesto trčenja, kot ga je v svojem mnenju navedel izvedenec. V izpodbijani sodbi pa takšnega nasprotja ni, saj tako kot izvedeniško mnenje ugotavlja, da je do trčenja prišlo na mestu, ki so ga policisti označili v skici, torej v točki "C", ki je oddaljena od desnega roba Samove ulice za približno 1 meter.

Tudi trditev, da izvedenec ni obvestil tožeče stranke o ogledu kraja nesreče, čeprav mu je bilo to naloženo s sklepom sodišča, ne predstavlja kršitve postopka. Tožeča stranka poskuša s takšno trditvijo očitno uveljavljati kršitev načela kontradiktornosti postopka, vendar pa iz sklepa sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca z dne 29.3.1993, opr.št. III P 142/91-29, ne izhaja izvedenčeva obveznost vabljenja strank na ogled, pa tudi ZPP takšne obveznosti ne predvideva. Predvideva pa možnost strank, da o izdelanem izvedeniškem mnenju razpravljajo na obravnavi (3. odstavek 297. člena ZPP), oziroma da ga podvržejo analizi in kritiki. Ta možnost pa je bila tožeči stranki dana, saj je sodišče prve stopnje kljub umiku tožničinega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca, tega vseeno zaslišalo.

Glede na navedeno uveljavljane kršitve postopka niso podane, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje navajata kot materialnopravno podlago obeh sodb določilo 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: - da je škoda nastala, - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, - da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.

Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 174. člena ZOR), mora ostale (prve) tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec oziroma tožeča stranka. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravila o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila.

V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni uspela dokazati nedopustnosti ravnanja drugo tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je drugotoženka vozila naravnost skozi križišče, pri zeleni luči in s hitrostjo med 27 in 35 km/h (omejitev hitrosti je bila 40 km/h), ko je nenadoma pred njo zapeljala tožnica, ki ji je vozila nasproti in v križišču zavila levo, ne da bi pustila mimo nasproti vozečo drugotoženko. Ta je zavila v desno (kar je običajna reakcija voznika) in trčila v tožnico. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah se očitek kršitve cestnoprometnih predpisov nanaša le na tožnico (2. odstavek 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa), ne pa tudi na drugotoženko, zato podlage za njeno odškodninsko obveznost ni.

Revizijsko sodišče še enkrat poudarja, da zgoraj navedenih dejanskih okoliščin škodnega dogodka z revizijo ni mogoče preizkušati, saj dejansko stanje ni dovoljen predmet revizijskega preizkusa. Tako tudi ni moč presojati revizijskih trditev, ki se nanašajo na hitrost drugotoženkinega vozila in druge okoliščine obravnavane prometne nezgode, zaradi katerih naj bi bila prepričljivejša tožničina inačica dogodka.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).