Jedro

Toženka (varnostna služba) ne po zakonu ne na pogodbeni podlagi ne odgovarja za dejanja storilcev kaznivega dejanja in njena odgovornost ni neposredno povezana s kaznivim dejanjem. Zato zoper toženko tudi ne more veljati (potencialna) ugodnost daljšega zastaralnega roka zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 3.320,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka** − Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35554/2013 z dne 14. 3. 2013 in tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 239.268,09 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

− Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo stroškov toženke za odgovor na pritožbo (II. točka izreka).

− Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi stroške drugostopenjskega in revizijskega postopka, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

− Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

− Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): − Družba A., d.o.o., je imela s tožnico Zavarovalnico B., d.d., po polici št. 1 sklenjeno vlomsko zavarovanje za zaloge ur, dragocenosti, plemenitih kovin in drugih dragocenih kamnov, ter po polici št. 2 zavarovane zaloge elektrotehničnih izdelkov in delov, vse v dobro zaprtih in zaklenjenih prostorih trgovine na naslovu L. − Dne 9. 1. 2009 je prišlo do vloma v omenjeno prodajalno, pri čemer so bili odtujeni predmeti, ki so se nahajali v prodajalni v skupni vrednosti 210.772,13 EUR, kar vse izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 3865/2010 z dne 24. 9. 2010. − Iz te sodbe izhaja tudi, da so trije storilci z neznano moško osebo storili kaznivo dejanje ropa in bili za to kaznivo dejanje pravnomočno obsojeni; noben od njih pa ni varnostnik oziroma delavec toženke.

− Oškodovana družba A., d.o.o., je nastalo škodo dne 11. 2. 2009 prijavila tožnici, Zavarovalnici B., d.d., na podlagi sklenjenih vlomskih zavarovanj.

− Tožnica kot zavarovalnica je svoji zavarovanki 14. 7. 2009 in 15. 7. 2009 plačala škodo, ki ji je nastala zaradi ropa.

− Toženka, C., d.d., je imela z družbo A., d.o.o., sklenjeno Pogodbo o izvajanju varnostne službe z dne 22. 7. 2008. − Tožnica je zaradi zatrjevane kršitve te pogodbe zoper toženko 10. 9. 2009 vložila regresni zahtevek, marca 2013 pa predlog za izvršbo.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj in revizijske navedbe** − V obravnavanem sporu je tožnica, Zavarovalnica B., d.d., zahtevala plačilo odškodnine od toženke, C., d.d., ki naj bi bila za škodo skupaj s sostorilci kaznivega dejanja ropa soodgovorna, saj varovanja naj ne bi opravljala kvalitetno, tako kot se je zavezala z zgoraj navedeno Pogodbo o izvajanju varnostne službe z dne 22. 7. 2008. − Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče, da je vtoževana terjatev tožnice glede na šesti odstavek 357. člena OZ v zvezi z prvim odstavkom 352. člena OZ zastarala. Podlage za uporabo prvega odstavka 353. člena OZ ni, saj je odgovornost za škodo iz razloga opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora samostojna in neodvisna od odgovornosti storilcev kaznivega dejanja.

− Tožnica v reviziji vztraja, da zastaralni rok ni potekel, saj je glede na okoliščine zadeve treba upoštevati prvi odstavek 353. člena OZ, ki določa dobroto daljšega zastaralnega roka za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Po njenem mnenju namreč odgovorna oseba po prvem odstavku 353. člena OZ ni le storilec kaznivega dejanja, temveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem, storilcem, za škodo solidarno odgovarja. V konkretnem primeru pa je po mnenju tožnice za nastalo škodo po prvem in tretjem odstavku 186. člena OZ ter po prvem odstavku 147. člena OZ solidarno odgovorna tožena stranka, saj je njen delavec zapustil trgovino in ni izpolnjeval obveznosti v zvezi z varovanjem trgovine.

**O neutemeljenosti revizije** − Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je tožničina terjatev v obravnavani zadevi zastarala. Iz dejanskega stanja zadeve, povzetega v 6. točki obrazložitve te sodbe, izhaja, da je tožnica škodo po zavarovalni pogodbi izplačala svoji zavarovanki, s tem pa je s subrogacijo po prvem odstavku 963. člena OZ vstopila v vse pravice zavarovanke. V obravnavanem sporu torej tožnica zoper toženko zaradi zatrjevanja o neustreznem varovanju po Pogodbi o izvajanju varnostne službe z dne 22. 7. 2008 uveljavlja odškodninski zahtevek.

− Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku (šesti odstavek 357. člena OZ).

− Glede na zgoraj navedeni šesti odstavek 357. člena OZ v zvezi z prvim odstavkom 352. člena OZ je tako zastaranje vtoževane terjatve začelo teči, ko je zavarovanka izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je zavarovanka za škodo in njenega povzročitelja izvedela najkasneje takrat, ko je škodo prijavila tožnici, to je 11. 2. 2009, nedvomno pa tudi v juliju 2009, ko je zavarovanki plačala zavarovalnino. Takrat je imela tožnica tudi možnost za uveljavljanje odškodninskega zahtevka od toženke. Tožbo, predlog za izvršbo, pa je tožnica vložila šele v mesecu marcu 2013. Ker je poteklo več kot tri leta, odkar je zavarovanka izvedela za škodo in njenega povzročitelja, je ugovor zastaranja glede na prvi odstavek 352. člena OZ neutemeljen.

− Po stališču Vrhovnega sodišča je neutemeljen revizijski ugovor, da je treba v obravnavanem primeru vprašanje, ali je terjatev zastarala, presojati po prvem odstavku 353. člena OZ, ki določa dobroto daljšega zastaralnega roka za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Tožnica namreč meni, da je odgovorna oseba v smislu tega člena tudi toženka.

− Prvi odstavek 353. člena OZ določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To velja tudi za zadržanje zastaranja (drugi in tretji odstavek 353. člena OZ).

− V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, kdo je odgovorna oseba v smislu prvega odstavka 353. člena OZ. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča odgovorna oseba v smislu tega člena ni le storilec kaznivega dejanja (neposredni povzročitelj škode), ampak tudi osebe, ki so odgovorne na podlagi posebnih pravil1 (na primer sostorilci, napeljevalci, pomagači, odgovorna zavarovalnica na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, odgovorni delodajalec, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom). Gre torej za osebe, odgovorne za samo kaznivo dejanje, in osebe, ki zanje odgovarjajo na podlagi zakona ali po pogodbeni podlagi. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pa za tako odgovornost toženke v obravnavanem primeru ne gre.

− V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja odgovornost toženke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora po pogodbi o varovanju, torej na popolnoma drugi pravni podlagi, kot sicer velja za odgovornost storilcev kaznivega dejanja. Iz dejanskega stanja, povzetega v 6. točki obrazložitve te sodbe, izhaja tudi, da se delavcu toženke oziroma toženki ne očita storitev kaznivega dejanja. Po stališču Vrhovnega sodišča je tako bistveno, da toženka ne po zakonu ne na pogodbeni podlagi ne odgovarja za sama dejanja storilcev kaznivega dejanja in njena odgovornost ni neposredno povezana s samim kaznivim dejanjem. Zato zoper toženko tudi ne more veljati (potencialna) ugodnost daljšega zastaralnega roka zaradi storjenega kaznivega dejanja. V tem se primer tudi razlikuje od primera odgovornosti zavarovalnice pri obveznem zavarovanju v prometu in od odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom povzroči delavec,2 ki ju tožnica v reviziji navaja v prid svoji razlagi. Delodajalec ne odgovarja namesto delavca, ampak na mestu delavca. Če bi bil delavec toženke (so)storilec kaznivega dejanja, bi bila toženka odgovorna oseba v smislu prvega odstavka 353. člena OZ.

− S tem je neutemeljen tudi revizijski ugovor, da za isto terjatev ne moreta veljati dva različna zastaralna roka, saj pri uveljavljanju zahtevka za povrnitev škode zoper storilce kaznivega dejanja in zoper varnostno službo ne gre za isto terjatev. Prav tako so zaradi zgoraj navedenega nerelevantni revizijski ugovori glede zatrjevane solidarne odgovornosti toženke po drugem in tretjem odstavku 186. člena OZ. Ni bistveno, ali je toženka solidarno odgovorna za škodo, ampak ali odgovarja za ravnanje storilca kaznivega dejanja.

− Tej razlagi pritrjuje tudi namen prvega in drugega odstavka 353. člena OZ, ki varujeta oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski postopek. Ugodnosti, ki jih ti določbi lahko, ne pa nujno, prinašata oškodovancu, sta, da lahko proti odgovorni osebi uveljavlja odškodninski zahtevek v daljšem zastaralnem roku in da s pretrganjem zastaranja kazenskega postopka nastopi tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (enako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012). V obravnavani zadevi pa ni (potencialnega) postopka za ugotavljanje kazenske odgovornosti toženke, zaradi katerega bi bilo primerno (morebitno) podaljšanje zastaralnega roka po civilnopravnih predpisih.

− Tožnica se prav tako neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. V tem sporu je namreč Vrhovno sodišče poudarilo sam namen 353. člena OZ in presojalo vprašanje, kdaj lahko pravdno sodišče, ne glede na tek kazenskega postopka, o obstoju kaznivega dejanja (za presojo pravočasnosti odškodninske tožbe) odloča samo kot o predhodnem vprašanju. Ni torej sprejelo stališča, na odgovornost katerih oseb se omenjeni člen razteza. Tožnica sicer navaja, da je Vrhovno sodišče obravnavalo primer neznanega storilca, kar pomeni, da naj bi razširilo dobroto daljšega zastaralnega roka zoper vse odgovorne osebe, kar pa ne drži, saj je tudi neznani storilec še vedno storilec kaznivega dejanja in je torej v drugačnem položaju kot tožena stranka.

− Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka** − Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdv). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 2.702,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 3.320,84 EUR stroškov revizijskega postopka.

1 Enako tudi V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 484. 2 Več D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 836.